Helena Plahuta 08.11.2013 19:29 1988 0

Sončna planina - 07.11.13

Silvo Baznik: Ura je šest, ko pripravim zajtrk in pokličem ženo. Ker ne vstane ... Prigovarjanje ne obrodi sadov in tako se sam odpravim od doma.

Parkiram nad lovskim domom v Stahovici, se preobujem in pričnem današnjo turo. Sprva hodim po cesti a ko je zadnja kmetija za menoj zapustim cesto in se po poti podam naprej. Na levi vidim studenec, ki pada preko skal, malce naprej je korito z vodo in že sem na razcepu poti do Primoža, a jaz se obrnem v drugo smer in nadaljujem skozi gozd do klopce, kjer je nekoč stala Mickina bajta. Sedaj grem po poti čez Pasje pečine do gozda nad planino Kisovec. Spotoma sem topla oblačila dal v nahrbtnik, saj je lep sončen dan brez vetra. Ko dosežem zadnjo vzpetino pred planino sem dobro ogret in upočasnim korak. Nikamor se mi ne mudi. Stopim na sončno planino in stopim pod prvo bajto na greben, kjer pa zapiha vetrček in me opozori, da smo že v novembru. Topla oblačila so zopet dobrodošla. Pod nogami zagledam zadnje cvetove prelepih gorskih rastlin. Hitro naredim posnetke za spomin.

Dosežem vrh Poljanskega robu, kjer srečam prvega planinca in nadaljujem po grebenu. Nad Velikim stanom me presenetijo znani a zelo glasni glasovi. Soseda Brigita in Tone sta povzdignila glas, tudi Milena je poleg a ker glasno govorjenje na planinah ni zame, grem svojo pot proti Gradišču. Tu se odpočijem in okrepčam, naredim kopico posnetkov in počasnega koraka se vračam proti Velikemu stanu. Sedaj je mir in sam hodim po poti na hrib nad Domžalskim domom. Lepo je in prijetno.

Stopam naprej in mimo Jarškega doma na rob Male planine. Naredim nekaj posnetkov Gojške planine in zakoračim do vode in mimo velike vrtače do bajt na Mali planini. Še enkrat se ozrem na čudovite bajte in se spustim proti Kisovcu. Zopet hodim po Pasjih pečinah in občudujem Kamniške Alpe, se usedem na klopco Pr' Micki, se okrepčam iz nahrbtnika in se spustim v gozd proti Primožu. Še en počitek in grem nazaj proti izhodišču. Srečujem vedno več ljudi, ki večinoma hite ali tečejo do cerkvice Sv. Primoža. Za nekatere je ta pot enaka kot za Ljubljančan(k)e pot na Šmarno goro.

Pri avtu se ponovno preobujem, naredim nekaj požirkov toplega čaja in se odpeljem proti domu.