Pot na vrhove gora včasih zamenjam za kolesarjenje.
Sonce je nekje visoko na nebu nad meglo, ko stopim na kolo in pričnem kolesariti v gostem jutranjem prometu. Pred Šentjakobom sonce posuši meglo, a avtomobilov na ceste je več kot bi želel. Peljem skozi Domžale v Kamnik in se ustavim v Mekinjah pri Uršulinskem samostanu.
Stopim na impozantno dvorišče in skozi vhod stavbe na notranje dvorišče, kjer se odvija Kamfest z ogledom filmov pod nočnim nebom. Samostan je s prenosom lastništva na mestno občino postal kulturno središče na robu Kamnika. Po kratkem ogledu stavbe sem ponovno na kolesu in vrtim pedala do Stahovice, ki je izhodišče za poti v doline Kamniške Bistrice, Črne in Bistričice. Zapeljem v desno ozko dolino do naselja Črne, kjer dolina postane širša. Peljem mimo vasi Potok preko novejšega mostu pri Podstudencu, se povzpnem po klancu in ustavim pri pitniku ob cesti, kjer dopolnim bidon s svežo vodo, ko peljeta mimo kolesarja. Zavrtim pedala in že peljem skozi Žago in še pred Krivčevim prehitim gorska kolesarja. Vrtita se kolesi, ki ju pridno poganjam. Dosežem naslednji klanec, ki me v dveh serpentinah pripelje visoko do odcepa ceste za vas Gozd. Peljem dalje mimo nekaj hiš do naslednjih ovinkov. Kolesarim mimo Sovinje peči po klancu, ki se vleče in vleče. Še nekaj ovinkov in sem po desetih kilometrov od Stahovice pri odcepu za Volovljek in Veliko planino, a peljem dalje. Po naslednjem kilometru ceste prikolesarim na prelaz Črnivec, kjer se cesta prevesi proti Gornjem gradu in sestopim s kolesa. Pojem banano, popijem vodo in fotografiram, nato pa pot pod noge in nazaj po isti cesti, tokrat navzdol, v Stahovico, kjer odvijem v drugo dolino.
Peljem mimo kamnoloma rudnika kalcita in pričnem vzpon. Po štirih kilometrih peljem mimo spodnje postaje gondole za Veliko planino in parkirišča polnega avtomobilov. Hitro dosežem Kopišča, kjer ustavim, da naredim nekaj posnetkov gora, nato pa nadaljujem kolesarjenje.
Peljem mimo parkirišča poti za slap Orglice, kjer je tudi nekaj avtomobilov, do mostu čez sotesko Predaselj. Pogledam v globino, v tesno sotesko, kjer teče reka in ujamem trenutek v objektiv, nato pa odkolesarim do planinskega doma, kjer sestopim s kolesa.
Naredim nekaj korakov do jezera, prislonim kolo ob ograjo in grem peš do izvirov. Pred dvema tednoma je vse bučalo od vode, tokrat je vse mirno. Večina izvirov je presahnilo, le sem ter tja izpod skale teče bistra voda in polni jezero, da nato kot reka po produ se spusti v sotesko Predaselj. Vrnem se do kolesa in odpeljem osem kilometrov s postankom pri pitniku ob cesti po dolini v Stahovico, kjer še enkrat odvijem desno in pričnem zadnji vzpon po dolini Bistričice.
Bliža se poldne in sonce neusmiljeno pošilja vroče žarke na zemljo. Kilometri so vse daljši, a vztrajam in pripeljem v Klemenčevo in Kuharjevo, kjer po petih kilometrih zaužijem kalorično ploščico in kot že ničkolikokrat poplaknem grlo z vodo, nato pa obrnem. Malce nižje naredim nekaj posnetkov Kržišča, pa Kranjske stene in še nižje Planjave in Kamniškega vrha ter se nato vrnem v Stahovico.
Prekolesaril sem tri doline in čaka me le še vrnitev v rojstni kraj. Iz Stahovice v Godič, ki mu sledijo Mekinje, pa Kamnik, Šmarca, Preserje, Jarše, Domžale, Podgorica, Šentjakob, Polje in kilometrski števec pokaže sto kilometrov poti in še se vrti vse do doma, kjer sestopim in me oblije pot, ki mi da vedeti kako vroč dan je danes.