Ljudje-gore/Jutro, 24. julij 1936: ... dveh idealistov - Na kamniški strani naših planin je letos izgubilo življenje že pet nadebudnih akademikov
Ljubljana, 24. julija 1936
Čiste in jasne so danes zasijale v jutranjem solncu Kamniške planine. Nobena meglica se ni pojavila na zobatih in razklanih grebenih, ki so se jasno odražali na nebesni modrini. Kdo bi si mislil, da skrivajo v svoji veličastni lepoti in mogočnosti smrt. Že 5 mladih življenj je obležalo letos strtih v njihovih skalnih pečinah, iztrganih iz kroga njihovih dragih na tako tragičen način. Človek se zgrozi pred žalostno bilanco: v prvi polovici letošnjega leta so terjale Kamniške planine na kamniški strani 5 smrtnih žrtev, 5 mladih nadebudnih akademikov. Ni bila še pozabljena tragična smrt visokošolcev Emila Vilfana in Lovše in isti dan, ko so po dolgem iskanju našli truplo ponesrečenega abiturienta Srečka Vavpetiča in ga v megli in viharju prenesli v dolino, je bela smrt s koščeno roko pahnila v prepad Vida Janšo in Mladena Mikšiča. Zdrava, krepka in postavna fanta sta polna nad in načrtov za življenje, sredi svojega študija na univerzi v Ljubljani, krenila 9. julija na prijeten izlet v vabljive Kamniške planine, ki so jima po usodnem in nemilem naključju pripravile v svoji sredi prezgodnji grob. Danes ob 4. zjutraj so krenili iz planinskega doma v Kamniški Bistrici štirje brati Erjavški proti kraju nesreče, da prenesejo trupli obeh ponesrečenih turistov v dolino. Na Žagani peči so se jim pridružili v pomoč še 4 drvarji, ki so pripravili primerna nosila, nato pa je 4-članska ekspedicija nadaljevala pot preko Trate proti Malemu hudemu grabnu. Pot je bila precej nerodna in možje so rabili od Žagane peči skoro 2 uri, da so prišli do obeh nesrečnih žrtev planin. Reševalci so se zgrozili ob pogledu na trupli, ležeči pod strmo skalno steno, izpod katere so še enkrat premotrili vzrok nesreče. Nobenega dvoma ni: v megli sta zgrešila pravo pot nazaj na Kokrško sedlo in sta se spuščala navzdol po strmi polici misleča, da sta na grebenu Gamzovega skreta, po katerem bi pač brez posebnih nevarnosti prišla v dolino k Žagani peči. Ko sta drsela po pobočju, poraslem z nizkimi borovimi grmiči in travo, nista v megli mogla videti, da zija pod njima prepad. Poleg tega pa je drsenje po razmočeni travnati ruši nevarnejše, kakor pa po snežišču, ker se je na njem težje ustaviti. Ako sta turista v poslednjem trenutku zagledala prepad, je bilo že prepozno. Da sta oba strmoglavila v globino, je tudi razumljivo, saj sta zaradi goste megle morala hoditi drug za drugim. Malo verjetno pa je, da sta turista plezala po steni in se pri tem ponesrečila. Bila sta izkušena planinca, ne pa plezalca in bi se v megli ne podala na tako tvegano pot. Da sta pa zgrešila pravo pot, tudi ni nič čudnega. Vodja ekspedicije France Erjavšek je pripovedoval, da se je v torek popoldne naenkrat znašel v neprijetnem položaju, iz katerega ni vedel izhoda. V gosti megli, ki se je pripodila iz doline, je popolnoma izgubil orientacijo. Čeprav pozna vsako stezico in skoro vsako skalo tam naokoli, se ni mogel razpoznati na terenu in je na istem mestu čakal, dokler se niso razkadile megle. Ako bi šel naprej v negotovost, bi ga prav lahko doletela ista usoda.
Začetek zadnje poti Reševalci so trupli obeh ponesrečencev zavili v platno in položili na nosilnice ter počasi pričeli spuščati po skalnih čereh proti Žagani peči. To delo je bilo združeno z velikimi napori in spretnostjo, katero so si v Kamniških planinah v zadnjih letih pridobili bratje Erjavški. Najtežje je bilo spraviti trupli preko 20 m visoke stene, po kateri mora turist z vso previdnostjo plezati, da ne strmoglavi. Reševalci so trupli spustili preko stene po vrveh in šele potem so sami preplezali strmo skalovje.
Izpred dvorca onstran bistriškega izvira so med tem z daljnogledom opazovali delo ekspedicije. Od dvorca je prav lep razgled na ves podolgovati greben Gamzovega skreta. Sedaj, ko so vedeli, kje ležita trupli, so prav lahko videli pod skalno steno dve črni lisi. Mestu, iz katerega sta padla oba turista, pravijo v lovskih krogih Kogelj. To ime spominja še na stare nemške zakupnike bistriškega lovišča in ga je otel pozabe pokojni nestor dvorskih lovcev v Kamniški Bistrici Bosov Tine.
Trupli obeh ponesrečencev so spravili do Žagane peči do 9. ure. Tam je čakala uradna komisija, v kateri so bili sreski sanitetni referent dr. Julij Polec iz Kamnika, sreski tajnik Čermelj in tajnik podružnice SPD v Kamniku Makso Koželj. V prisotnosti komisije so položili trupli v krsti in ju zaplombirali. Od Žagane peči so z vozmi prepeljali krsti do planinskega doma v Kamniški Bistrici, kjer ju je blagoslovil in opravil molitve stranjski župnik Janez Langerholz, domačini pa so položili na krste šopke planinskega cvetja kot zadnji pozdrav ljubljenih planin, ki so jima na tako tragičen način ugrabile mladi življenji.
V Kamniški Bistrici so preložili krste v Gajškov avtofurgon, ki ju je po bistriški cesti odpeljal naprej v Stranje in Kamnik. V Kamniku se je zbralo na Glavnem trgu veliko število občinstva in kamniških planincev, ki so pričakovali prihod avtomobila iz Bistrice. Ko je privozil avtofurgon na Glavni trg, so položili na vsako krsto po en venec, ki ga je poklonila podružnica Slovenskega planinskega društva v Kamniku in po en venec, ki so ga prinesli v Kamnik tovariši juristi ljubljanske univerze. Na krsto pokojnega Vida Janše je tudi družina dr. Karbova položila lep venec. Po tej počastitvi obeh ponesrečencev turistov se je avtofurgon odpeljal naprej proti Ljubljani.
Danes ob 15.30 je avtofurgon pogrebnega zavoda g. Ivana Gajška prepeljal krsti z ostanki obeh ponesrečenih planincev v Ljubljano. Pokojnega Vida Janšo so na njegovem domu na Jegličevi cesti št. 3. položili na oder, da ga jutri v soboto ob 17. odpeljejo na poslednje bivališče pri Sv. Križu. Krsto s truplom Mladena Mikšiča pa so postavili na oder v mrtvašnici pri zavetišču Sv. Jožefa na Vidovdanski cesti, odkoder bo pogreb, jutri v soboto ob pol 16. na pokopališče pri Sv. Križu. Janša in Mikšič — tovariša tudi v smrti.
Vido Janša je bil v 23. letu svoje starosti in v tretjem: letu svojega pravnega študija na naši univerzi. Njegov oče, apelacijski sodnik g. Josip Janša, je svojemu sinu-edincu posvečal vso skrb, zato je Vidova nenadna smrt toliko huje prizadela vso rodbino. Vido je maturiral na III. drž. realni gimnaziji, kjer je končal srednjo šolo dve leti pred njim tudi njegov tovariš smrti, Mladen Mikšič. Pokojni Vido se je udejstvoval v akademskih organizacijah, zlasti v »Jadranu«, kjer je bil v tej poslovni dobi tudi v odboru. Pretežni del prostega časa je prebil v naravi, pozimi na smučeh, poleti pa jo je često mahnil v gore, kar mu je letos, žal, postalo tako usodno. Bil je družabnega značaja, simpatičen in dober tovariš, zato ga bodo njegovi številni prijatelji gotovo močno pogrešali.
Njegov tovariš v akademskem študiju in tragični smrti Mladen-Marcel Mikšič, med študenti splošno znan pod imenom Miško, se je vpisal na ljubljansko pravno fakulteto v jeseni l. 1931. Letos 11. avgusta bi dopolnil 26. leto starosti. Rodil se je v Zagrebu. Očeta, ki je bil bančni uradnik, je izgubil že začetkom svetovne vojne. Njegova mati je iz znane rodbine Bernatovičevih, ki je imela pred leti na Mestnem trgu dobro vpeljano konfekcijsko trgovino. V svojem petem letu je prišel z materjo in sestro v Ljubljano, kjer je potem dovršil osnovno in srednjo šolo. Tudi na visoko šolo se je vpisal v Ljubljani, ker se je tu tako udomačil, da se je čutil popolnoma Slovenca. Udejstvoval se je v številnih akademskih organizacijah. Bil je nadvse marljiv, vztrajen in vesten. Razumel se je vživeti v težke prilike našega študentskega življenja, kjer često pade na rame le nekaterih vse delo. On se temu ni izmikal, zato so ga vsi, ki so ga poznali, prav zaradi njegove resnosti še posebej cenili. Poleg študija in vsega dela v organizacijah. tako v akademskem »Jadranu«, pri »Akciji za univerzitetno knjižnico« in pri DSJF je vedno še našel časa za izpopolnitev in razširitev svojega znanja. Bil je med redkimi talenti za jezike, popolnoma jih je obvladal šest., ter se je mnogo bavil s svetovno literaturo. Skoro ga ni bilo vprašanja, za katerega se ne bi zanimal ali ga celo proučil. Izredno pošten, prizanesljiv in — kar je bilo še posebej opazno — kolegialen, bo številnim dobrim prijateljem in znancem ostal tak tudi v spominu. Z njegovo nenadno smrtjo so izgubili redkega in idealnega druga.
Jutro, 25. julij 1936