Andrej P.: Male skrivnosti velikih dolin. Spomladansko vzdušje v alpskih dolinah in višinah. Sneg kopni in dnevi postajajo toplejši. Visoki vršaci vabijo v svoje vrste, od malih do velikih.
Konj s svojo višino in razgledno teraso ponuja izjemen razgled na stičišču dveh regij, Osrednjeslovenske in Savinjske regije. Svet tu se nemalo prepolovi, saj se narava precej spremeni. Poleg Konja je pa tu še Rzenik, ki s svojo obliko buri domišljijo ljudi. Na eni strani položen dvig z ruševjem, na drugi strani strma stena skoraj v dolino Kamniške Bele.
Pred Belo je bil naš pričetek in konec. Sprva nas je že, ne v tako zgodnji urah, pot popeljala v dolino Kamniške Bele, kjer smo že kaj kmalu lahko občudovali strme vrhove nad dolino. Mešenik in Belska Kopa sta nas prva pozdravila. Dolina se je nato razširila. Opustošenje lanskoletnih poplav se je poznalo, ampak pot je bila prijetna. Svet je tu nenavaden, za koga tudi precej zanimiv, oblike Mravljinčevega roba in Ojstrega roba na desni so drugačne od večine gora v Kamniško-Savinjskih alpah, na drugi strani pa dvigujoče Zeleniške špice, priljubljen greben pri plezalcih.
Dolina ne skriva le strmih pogledov, nekdaj je bila tu skrita tudi partizanska bolnica Bela, sedaj le še spominski park. Poleg so pa na poti tudi table, ki naznanjajo življenje v dolini in nad njo. Rastlinstvo in živalstvo je pestro, čim greš stran od civilizacije. Mogoče glavna atrakcija same doline je pa slap Orglice v območju Orličja, kjer so orli oz. so nekdaj bili. Mogoče še, pa jih samo ne vidimo. Slap smo si pogledali od blizu in tu je vedno toliko vode, da lahko občuduješ stvarstvo narave.
Pa pojdimo naprej. Dolina se postopoma začne dvigati, obdajajo nas predvsem bukovi gozdovi, ki so bujno zeleni, tudi višje, saj je pomlad prešla tudi že v sredogorje, počasi bo tudi v visokogorje prispela. Pot se je zmerno dvigovala, v ključih, vmes tudi kaki zanimiv pogledi na Zeleniške špice in proti Ojstremu robu blizu Rzenika. In prispeli smo do mesta, ki se imenuje Počivalo.
Tu je klop z razgledom naokrog. In že smo lahko občudovali vršace naokrog, za zanimivost smo si pa lahko malo bolje pogledali podor pod Rzenikom, ki se je zgodil februarja 2021. Seveda smo že spodaj videli posledice podora, saj je sedaj markirana pot speljana drugače. Od tu gor pa še pogled proti stenam. Narava kljubuje človeku, ne človek naravi.
Sedlo Presedljaj je bil z vsakim metrom višje in bližje. Zopet nekaj gozdička, tokrat s pridihom macesnov, ki tudi tu jeseni zlatijo. Vendar je pas ruševja naznanjal, da se gozdna meja zaključuje in sedlo Presedljaj je bil pred nami. Od tu pogledi na eno in drugo Belo. S sedla smo lahko uzrli dolino Lučke Bele, v katero je dostop iz Podvolovljeka. Smerokaz nas opozori, da je pot do Konja zelo zahtevna.
Tu smo si nadeli tehnično opremo in jo mahnili po grebenu, ki vodi mimo Lučke Kope in Kranjskega Dedca gor. Pot je dinamična, malo krušljiva, prepadna, posuta z borovci, vmes pa že gorsko cvetje.
Ker je pot zelo zahtevna, ni šlo brez varoval. Kakor je kratek del, je tehnično bolj zahteven, a z nekaj truda smo uspešno premagovali ovire, ob tem pa smo imeli tudi razglede naokrog. V dolino in v daljne vršace, še vedno malo objete v sneg. Kar se je prej skrivalo v oblakih, se je vmes sramežljivo pokazalo.
Konj je bil vse bližje. Vrh, ki sicer ne presega 2000 m, ponuja izvrsten razgled naokrog. Ob soncu skozi oblake je razgled še toliko boljši. En pogled gor, že drugi dol, saj pogled v dolino Kamniške Bele kar preseneti, sploh, ker veš, da si prehodil preko 1000 višinskih metrov. Od tu smo v daljavi lahko ugledali tudi Veliko planino, Ojstrico, Brano in Grintovec ter Menino planino, Veliki Rogatec in zares daleč tudi Kum.
Vendar naših ciljev ni bilo konca. Čakal nas je še en vrh in to je Rzenik, ki je višji od Konja. Pot nas je vodila na drugo stran, sprva dol, potem spet gor. Tu so nas borovci pridno spremljali. In ker sta vrhova blizu, smo bili hitro gor.
Rzenik je še bolj zanimiv, ker na eni strani gledaš položen dvig terena, ki se potem na drugi strani že mestoma previsno spusti v dolino. Tu smo si privoščili daljšo pavzo, saj smo hodili kar lep čas.
Nato smo šli malce naokrog po neoznačeni stezi do planine Rzenik, kjer nas je pričakalo kar nekaj živali iz lesa in koča. Nato zopet spust skozi gozd do naslednje planine, planine Dol, ki leži med Konjem, Rzenikom in Veliko planino. Precej miren kotiček, kjer je nekaj planinskih koč. Vendar so bili pašniki še prazni, zato bo treba na kislo mleko in ostale dobrote še počakati.
Sledil je zadnji del poti, spust skozi Dolski graben v dolino nazaj do izhodišča. Pot je šla ves čas skozi gozd, mestoma smo bili previdni zaradi posledic lanskoletnih poplav, vendar brez logističnih težav. Gozd je tudi tu ponujal kar nekaj lepih pogledov. In ker smo tudi pridno klepetali, je tudi čas hitro minil in prišli smo do glavne ceste, od tu pa še malo po njej do naših avtomobilov, kjer smo sklenili krog.
Prijetno utrujeni smo se potem še okrepčali na pijači v prvem mestu, ki nam je bil na poti, v Kamniku, nato pa z lepimi spomini vsak v svoj dom.