Vijoličasti pridihi na belih pobočjih.
Parkirava na snegu ob delno poledeneli cesti pod Rakovim robom, ker sva letno karto žal pustila doma in greva mimo mitnice in parkirišča peš na makadam, ki ga zapustiva z vzponom na Sončna griča. Greva mimo bajt v gozd in narediva prve posnetke črnega teloha. Tla gozda so prekrita z novozapadlim snegom. Pot je prehojena in drsi, a brez večjih težav ob prehitevanju pohodnikov stopiva iz gozda pri vodohramu, kjer se je ustavila večja skupina hrvaško govorečih planincev.
Greva po delno kopnem kolovozu mimo zasneženih smrek in se povzpneva na Gojško planino, kjer iz snega kukajo številni zaprti cvetovi žafrana. Korak upočasniva, fotoaparat beleži v spomin kontraste vijoličastaste barve planinskega cvetja na leskatojočih belih kristalih snega. Ničkolikokrat je treba upogniti hrbet, počepniti in se vzravnati, da ujameva v objektiv pravi posnetek. Zasneženo pobočje planine z bajtami in stotine, ne stotine temveč tisoči cvetovi podarjajo obiskovalcem zimsko pomladansko idilo, ki je ne moti niti piš vetra v krošnjah smrek.
Počasi se vzpenjava proti vrhu Bukovca, se razideva, da ujameva kar največ različnih podob cvetja in ozadja in se nato srečava na vetrovnem vrhu s čudovitimi razgledi na zasnežene vzpetine v bližini in na visoke vrhove, ki se kot veriga vrste od Kalškega grebena preko Raduhe in Rogatca do Menine planine.
Veter brije in ustaviva se le za namestitev gamaš, ki bodo poskrbele, da sneg ne bo zašel v čevlje in bodo noge ostale suhe. Z vrha se spustiva po nedotaknjeni belini proti Tihi dolini. Občudujeva zasnežene smreke, za najinim obzorjem se pojavi dolg ozek oblačni pas in na vrhovih gora so že prvi oblaki. Nižje hodi pohodnik s štirinožnim sopotnikom, ko poiščeva zavetrje in narediva odmor za okrepčilo, počitek in fotografiranje, saj iz snega gledajo cvetovi žafranov, velikega zvončka in črnega teloha, da o vrhovih gora niti ne izgubljava besed. Minevajo minute in počasi se odpraviva naprej. Sledi nekaj spusta in nato vzpon po snežni preprogi. Greva mimo kala in bajt na Velikem stanu in vidiva kopico obiskovalcev pri Mariji Snežni kot tudi na običajnih poteh med Malo planino, Gradiščem in Zelenim robom. Srečava nekaj obiskovalcev planine, se povzpneva na Gradišče in se izogneva množici na južnem vrhu ob roži gora. Stopiva na severni vrh ob zgornji postaji sedežnice in se prepustiva pogledom na bajte in vzpetine planote ter na zasnežene vršace, nato pa zapustiva glasno druščino in greva na greben nad Velikim stanom.
Stopava ob bodeči žičnati ograji, se spuščava in vzpenjava proti Poljanskemu robu. Pobočje prekriva snežna odeja, iz katere sili vijoličasto cvetje in korak postane počasnejši. Narediva veliko postankov in priklonov s fotoapratoma v rokah. Fotografirava in fotografirava in počasi prideva na vrh Poljanskega roba, kjer kljub vetru počivata pohodnika, midva pa greva na južno pobočje in nižje ob skalah poiščeva zavetrje. Čas je za oddih in vroč čaj naju pogreje, dobra domača potica pa nadomesti izgubljene kalorije. Dan na planini, kjer prevladujeta bela in vijolična barva, ne more biti lepši, navdušeno ugotavljava, ko ponovno stopava med žafrani po snegu Male planine. Ravnica je polna obiskovalcev, ki so prav tako navdušeni nad pomladansko idilo in belino zadnjega snega. Zapustiva živ žav in se povzpneva na južni rob planine s krasnim razgledom po celotni planini. Hodiva po grebenu, se spustiva in prečiva cesto in zajadrava na trato tisočerih, že milijonskih cvetov vijolične barve, med katerimi uzreva nekaj belih žafranov.
Prelepo je in čas beži, ko se število posnetkov v fotoaparath hitro povečuje, a potrebno je zaključiti veliko sprehajalno pentljo. Spustiva se do že načete gugalnice, pritrjene na vejo smreke na Gojški planini. Malce guganja ne škodi in naju popelje v rano mladost. Pogled na pobočja Gojške pa razkrije, da je sonce kljub vetru opravilo svoje delo. Novozapadlega snega skoraj ni več in čas je, da pospraviva gamaše ter se mimo številnih od pozebe porjavelih cvetnih listov črnega teloha spustiva na kolovoz.
Po kolovozu greva na pobočje nad planino Marijanine njive, ki je brez snega, a zato tu poleg žafranov in teloha cveti že morska čebulica. Narediva kratek spust in sva na cesti, po kateri se vrneva do najinega parkiranega avtomobila, kjer zaključiva po štirih urah in petintrideset minutah dobrih enajst kilometrov poti s sedemstotrinajst višinskimi metri.