Janez Javoršek: ... francoskega Toura in italijanskega Gira
 

Zahodni del pokrajine Piemont v Italiji in vzhodni del francoske pokrajine, Visoke Alpe, Provansa-Alpe-Azurna obala, sta že desetletja centra dveh večtedenskih kolesarskih dirk.

Francoski in italijanski organizatorji Toura (francosko Tour de France) in Gira (italijansko Giro d´Italia) so kmalu po njihovih začetkih (Tour l. 1903 in Giro l. 1909) spoznali, da množice gledalcev ob progah vse bolj privabljajo težke in naporne hribovite trase etap. Pošteno bi bilo povedati, da so skorajda ne življenjski vzponi privabljali tudi najboljše kolesarje tistega časa. Neverjeten a logičen razvoj koles, spremljevalnih vozil in nenazadnje pripravljenost kolesarjev ter prevoznost vse višjih prelazov je obisk obeh dirk skokovito povečal. Organizatorja obeh dirk sta tudi zaradi finančnih koristi kljub številnim zapletom vztrajala in tako smo imeli letos že 110 izvedbo Toura in 106 izvedbo Gira. Španska Vuelta je svojo prvo dirko začela l. 1935, letošnji štart je bil 78. V zadnjem obdobju je vsaka dolga 21 dni, z dvema prostima dnevoma. V njihovih začetkih ni bilo tako, nekatere zgodnje izvedbe so trajale le nekaj dni, so bile pa etape izredno dolge, tudi do 470 km.

Moji začetki spremljanja Toura segajo v leto 1984, ko sem na naslovnici zagrebške revije Sportske Novosti (SN) videl barvno sliko zmagovalnega odra v Parizu na katerem so bili, kot zmagovalec Francoz Laurent Fignon, drugi je bil tudi Francoz Bernard Hinault in tretji Greg Lemond ZDA, prvi neevropejec, ki je stal na stopnicah katerega koli Gran Toura (Tour, Giro, Vuelta), ki so bili vse do takrat v močni prevladi kolesarjev evropskih držav (Francija, Belgija Italija). Časi so bili precej drugačni kot danes, na televiziji kolesarstva ni bilo, naše Delo je bolj kot ne pisalo le o fuzbalu, informacij o drugih športih (razen smučanju in alpinizmu ob ponedeljkih) ni bilo.

V Sloveniji še dolga leta ni bilo podobne revije kot SN iz Zagreba, zato sem ga kupoval še leta… Za birmo tistega leta sem kot darilo od botra dobil Rogovo kolo Senior na pet prestav, ki je zamenjalo legendarnega Ponyja. S tem biciklom sem nekaj let bil »povsod«.

Tour in vzporedno z njim Giro (kasneje tudi Vuelta) sta me tako navdušila, da me spremljanje kolesarstva »drži« še danes. Letos sva z Milojko končno natovorila kolesa na avto in kot najino »bazo« izbrala nastanitev pod vznožjem smučišča Serre Chevalier, nekaj kilometrov zahodno od mesta Briançon.                                            

Col du Granon

Hišni hrib najine nastanitve (severno), od lani zaradi razočaranja, legendarni klanec tudi za Slovence je Col du Granon. Kot prvega sva se ga lotila tudi midva. Lani je na njegovih naklonih Pogačar omagal, slekel rumeno majico vodilnega in izpustil iz rok težko prigarano vodstvo na »dirki vseh dirk«.

Col du Granon je za amaterje in tudi profesionalce izredno težak klanec. V lanski izvedbi Toura je bil to najtežji klanec celotne tritedenske dirke. Na njem sta bila do sedaj le dva zaključka etape. Prvič leta 1986, takrat je bil na vrhu več kot tri minute pred Francozom Hinaultom, Američan Lemond (etapo je zmagal Španec Chozas) in lani, ko je etapo zmagal Vingegaard in si je Pogačar nabral skoraj tri minute zaostanka.

Klanec je dolg 11.4 kilometra s povprečnim naklonom 9.3 %. Vrh je na 2413 metrih, za cestna kolesa je tam konec ceste, na sever v dolino Vallėe de la Clarėe vodi makadamska pot, ki so jo med drugo sv. vojno uporabljali vojaki.

Vseh več kot 11 km je naklon precej enakomeren, vseeno pa je osrednjih več kot tri kilometre naravnost peklenskih. Povprečje tega dela je 11,2 %, najbolj strmih sto metrov v tem delu je 15 %, zato se tudi v zadnjih manj strmih kilometrih (povprečje 9.5 %) noge ne opomorejo več. V sončni pripeki je vse skupaj še težje saj celoten vzpon poteka po južni strani gore. Kot večina gora in sedel v tem delu ni na teh višinah več nobenih dreves, nekaj suhega, nizkega grmičevja seveda ob vetrovih ne daje nobenega zavetja. Spust zaradi nekaj »zaprtih« ovinkov, ozke ceste in nobenih ograj ni sproščen, vsekakor ga ni priporočljivo odpeljati  brez globokega spoštovanja.

Francozi vzpon (še) ne štejejo med legendarne (tudi zato ne, ker so l. 1986 tu izgubili Tour), zaradi težavnosti in dejstva da ni prelaz, je na njegovih naklonih malo kolesarjev, več je pohodnikov, saj zgornja planota omogoča obilo pohodniških avantur. Mikaven je 2917 metrov visoki Tėte Noire in več lahko dostopnih in nekaj nižjih vrhov.

Klanec na Col du Granon, prenesen v Slovenijo bi bil z mojimi nogami klanec na Kum iz Trbovelj.

Col du Lautaret

Iz Briançona v smeri SZ vodi precej široka dolina Vallėe de la Guisane. 27 kilometrov dolga dolina se konča na prelazu Col du Lautaret. V spodnjem delu so že pred skoraj sto leti začeli urejati prva smučišča. Serre Chevalier je poznano, staro, a večinoma smučišče namenjeno domačim gostom. Tudi v letni sezoni je tujcev zelo malo, do italijanske meje ni več kot pol ure vožnje, a presenetljivo tudi njih ni prav dosti.

Klanec iz Briançona na prelaz Col du Lautaret (2058 m) je dolg, z le par nežnimi ovinki, ampak z zelo blagim naklonom. Povprečna naklonina na 27 kilometrih dolžine je nekaj manj kot 5 %. V spodnji polovici se naklon komajda občuti, v zadnjih desetih kilometrih pa narašča in pride do največjega naklona 7,5 % nekaj sto metrov pred prelazom. Bolj kot sam vzpon navduši okolica. V spodnjem delu je veliko turističnih naselij, trgovin, pekarn, izposojevalnic koles in čolnov, v zgornjem delu se desno (severno) pokaže Grand Galibier (3229 m), nekako si domišljaš, kje bi bil znani prelaz pod njim (Col du Galibier), a ga uzreš šele na prelazu. Večino pogledov vseeno privabi leva stran nad prelazom (jug), kjer gorska skupina Massif des Ėcrins pokaže svoje zašiljene vrhove in ledenike. Najvišji vrh skupine in narodnega parka Ėcrins je s 4102 metri Barre des Ėcrins, je najbolj južni alpski vrh v Evropi, ki je višji od 4000 metrov in edina francoska gora višja od 4000 metrov, ki ne leži v pogorju Mont Blanca. Z višine prelaza se ga ne vidi, zelo dobro je viden markanten vrh, La Meije (3983 m – drugi najvišji v skupini), ki se ga drži sloves zelo težko dostopne gore, na katero se je mogoče povzpeti le z plezanjem. Velja tudi za zadnji ( l. 1870) osvojeni vrh v Alpah višji od 3500 metrov. Prej so se npr. povzpeli na Matterhorn in tudi Eiger.  Celoten park ima še štirideset ledenikov.

Jaz sem na prelaz Col du Lautaret kolesaril v kombinaciji s Col du Granonom. Predvsem me je zanimalo kje in kako se začne vzpon na Col du Galibier, na katerega sva odšla naslednji dan. Cesta ima v veliki večini ob straneh kak meter od roba črto za kolesarje. Vozniki avtomobilov jo spoštujejo in tako predvsem vzpon kljub gostemu prometu poteka zelo varno. Cesta je glavna prometna žila med Briançonom in Grenoblom, ki je oddaljen 115 kilometrov. Spust nazaj proti Briançonu je po široki cesti, brez ostrih ovinkov odličen. Z nekaj sreče z nasprotnim vetrom se ga da peljati tja do 70 km/h, za kaj več, pa je naklon preblag.

Klanec na Col du Lautaret, prenesen v Slovenijo bi bil z mojimi nogami klanec Col iz Ajdovščine.

Col du Galibier

Uvrstitev Col du Galibiera v traso francoskega Toura je doprineslo postavitvi spomenika prvemu direktorju in glavnemu pobudniku za tako noro idejo…. Spomenik Henriju Desgrangu stoji sto metrov pod vrhom prelaza na južni strani (iz smeri Col du Lautareta). Postavili so ga devet let po njegovi smrti (1949) in na njem skromno piše nekako takole »V čast in slavo Henrija Desgrangea 1865 – 1940, bivšega urednika časnika Ľ Auto, ustanovitelja dirke po Franciji«. Mimogrede, časnik Ľ Auto je 40 let po ustanovitvi Toura postal ĽÉquipe in takrat l. 1903 so ga tiskali na rumenem papirju. Logična izbira barve majice za zmagovalca, uvedena l. 1919.

Henri je v začetnih letih uvajal novosti, predvsem, da bi se njegov časnik bolje prodajal. V Pirenejih je l. 1910 dirko prvič popeljal čez 2000 metrov. To je bil legendarni Col du Turmalet. Na tem edinstvenem vzponu ni bil prisoten, predvsem se je bal, da bi se mu kolesarji maščevali. Naslednji dan so ga zmerjali z morilcem in kriminalcem, a se seveda ni dal. Njegova beseda je pomenila vse, tudi ko je storil napako in tudi teh je bilo precej. Spoznal je, da se vsako gorsko cesto da prevoziti in ker je imel veliko rajši Alpe kot Pireneje se je ozrl na Galibier. Tour je šel l. 1911 prvič čez Col du Galibier, s severne strani so ga na kolesu lahko premagali le trije, vsi ostali so morali sestopiti s kolesa. Najhitrejši je za vzpon iz Michael de Maurienna potreboval dve uri in 38 minut, kar je še za današnje čase zelo soliden rekreativni čas (35 km, povprečni naklon 5.5 % in 1930 višinskih metrov).

Prelaz Galibier je bil star prehod vrisan v prvi francoski zemljevid že sredi 18.stoletja. Prelaz je postal bolj pomemben zaradi tihotapcev soli, ki je imela veliko razliko v ceni med Francijo na severni strani in Savojo na južni strani. Pravo cesto so čez prelaz naredili l. 1891, zaradi lažje izdelave so 89 metrov pod vrhom naredili 365 metrov dolg predor. Ta predor je dolga leta služil tudi za prečenje na dirkah Toura, vse do l. 1979, ko so predor zaradi varnosti zaprli (in ga obnovili), pozneje se je prelaz s kolesom prečil le čez najvišjo točko sedla, to pa dodatno podaljša vzpon za en km in oteži vzpon zaradi naklona do 12,5 % na južni strani in nekaj manj na severni. Asfaltirali so ga l. 1976.

Col du Galibier je bil l. 2011 v 18. etapi tudi cilj etape in je tako postal najvišji etapni cilj v vseh izvedbah dirke. Čez prelaz je šla trasa dirke po Franciji do sedaj v 63 izvedbah, kar je za Col du Tourmaletom (88), največ od vseh prelazov vključenih v dirko. Zadnjič l. 2022. Čez prelaz je l. 2013 potekal tudi italijanski Giro, zaradi zasneženosti so etapo skrajšali in jo zaključili 4 km pod vrhom s severne strani. Tisti Giro je zmagal Vincenzo Nibali, v deseti etapi je bil cilj na nam dobro poznanem Pecolu v Zahodnih Julijcih. 

V sedanjih časih francoske dirke, vzpon na Col du Galibier redko odloča o zmagovalcu etape. Pogosto je umeščen nekje v drugi polovici etape, ne pa kot cilj in ga zato kolesarji jemljejo z rezerviranimi močni. Povsem drugače je bilo l. 1998, ko je Marco Pantani na severni strani pri Plan Lachatu napadel in se vsem odpeljal do cilja v 47 km oddaljen Les Deux Alpes. Nekaj višje ima tudi ploščo v spomin na ta podvig. Ta del klanca s severne strani velja za precej bolj zahtevnega kot z južne strani. Jaz sem v enem mahu trpel na obeh. Karakteristike pa so nekako takšne.

23 km zmernega klanca iz Saint-Chaffreya, do Col du Lautareta, kjer je povprečen naklon 5 %, vzpona je 750 metrov, nato na vrh Col du Galibiera, lep tekoč klanec dolg 8.5 km, vzpona je 590 metrov s povprečjem 6,9 %. Težaven je zadnji km, kjer je povprečje 11 %. Z vrha prelaza sem se spustil na severno stran. Cesta je dovolj široka a brez ograj in z »rampami«*, ki omogočajo že bolj divje hitrosti, tja do 80km/h se da peljati lep del spusta. V dolini sem obrnil pred vasico Bonnenuit. Vzpona nazaj na prelaz je 14 km, s skoraj 1100 višinci je povprečje 7.6 %. Do »Pantanijevega« Plan Lachata je vzpon blag, potem pa je 8,5 km konstantno strmih, serpentine v spodnjem delu se skorajda poravnajo (5 %), posledica je naklon med serpentinami, ki je vse do vrha med 9 % in 11 %, najbolj utrujajoče so dolge »rampe« brez ovinkov. Najbolj strma sta zadnja dva km, kjer je naklon ves čas nad 10%. Celotna tura je nanesla 90 km in 2450 višinskih metrov.

Razgledi s ceste so enkratni. Pri južnem vzponu je spredaj visoki Grand Galibier (3228m), za hrbtom se bohoti vse več vrhov skupine Massif des Ėcrins, nekje na polovici vzpona se prikaže tudi najvišji vrh, 4102 metra visoki Barre des Ėcrins. Severna stran je kot drugi planet. Brez rastlinja, daleč v dolino, vse do1500 metrov višine. Pokrajina, ki še bolj poudari težavnost vzpona.

V zgornjem delu je lep pogled na SZ stran Grand Galibierja, ki vsaj malo ublaži strm vzpon.

Trasa kolesarjenja prenesena v Slovenijo bi bila z mojimi nogami, z južne strani kot klanec na Roglo, s severne pa kot klanec na Vršič iz Trente.

*rampa, v kolesarskem žargonu dolg odsek strme ceste brez ovinkov. 

Montgenèvre

Načrt za tretji dan kolesarjenja je bil vzpon na Col ď Izoard, a je bila cesta zaradi triatlona zaprta pol dneva. Odšla sva na Montgenèvre, kraj, ki je na meji z Italijo. Na 1860 metrih je lepa vasica v službi smučišč, pohodnikov in igralcev golfa. V kolikor se zapelješ čez tunel je na drugi strani Italija. Vasici se to pozna, čuti se sproščenost in glasnost Italijanov.

Klanec iz smeri Briançona v zgornjem delu postreže s šestimi strmimi serpentinami, cel klanec je dolg 8 km s povprečnim naklonom 6.5 %. Naklon klanca se le v zadnjem kilometru dvigne nad 9 %, zato je bil pravšnji za preteg nog pred ostalimi načrtovanimi vzponi. Spodnji del ima še v Briançonu 300 metrski zelo strm klanec, naklon je med 11 % in 14 %. Nad mestom traso proti Montgenèvru olajša tudi nekaj spusta. Zaradi gneče avtomobilov kolesarjenje ni lepo, nasprotno od spusta, kjer avtomobili čez serpentine ne morejo voziti tako hitro kot kolesarji. Pri spustu je pospeševanje iz ostrih serpentin naporno, to je eden tistih klancev, kjer je potrebno tudi navzdol garati.

Po moji oceni je v Sloveniji klancu Briançon -  Montgenèvre primerljiv klanec na Črnivec iz Kamnika.

Alpe ď Huez

Najbolj opevan klanec na francoskem Touru je bil glavna misel najinega načrtovanja in pozneje izvedbe kolesarjenja v Franciji. Mogoče bom tistim, ki so ga prevozili naredil krivico, a ni posebno strm (max 13 %), ni posebno lep (3/4 klanca je v zaraščenem, zatohlo smrdljivem gozdu), ni posebno visok (za francoske razmere je precej nizek, 1803 m), nima lepih razgledov, nima gladkega asfalta (očitno so od naših popravljalcev cest pobrali tudi flikanje razpok in lukenj), nima stoletne tradicije na Touru (prvič so se nanj povzpeli l. 1952)…..

Ima pa karizmo kot noben drug klanec. Med Tourom privablja neverjetne množice gledalcev. Vedno se je na vrhu etapa tudi končala (čar zmagoslavja in za kolesarje konec trpljenja), Izjema je l. 2013, ko so se z njega tudi spustili – čez prelaz Col de la Sarenne, a so se nanj povzpeli še enkrat. Na tem klancu so se rojevale zvezde in so tudi padale z neba.

Pred desetletji, ko še ni bilo v živo helikopterskih posnetkov, televizije niso mogle prikazati 21 serpentin klanca. Prva dirka na Touru l. 1952 je hitro utonila v pozabo, čeprav je etapo zmagal legendarni Fausto Coppi, gledalcev skorajda ni bilo. Vsi so takrat Alpe ď Huez poznali le zaradi smučišča, katerega začetki segajo v leto 1935 in kjer se na 3327 metrih začne najdaljša črna proga na svetu (16 km).

Počakati je bilo potrebno na leto 1976, ko je mesto Grenoble odpovedalo cilj devete etape. Preusmerili so jo na Alpe ď Huez, kjer je direktor dirke razkazal novo oštevilčenje serpentin. Idejo je dobil nekaj let prej, ko je dopustoval v Sloveniji in je videl oštevilčene serpentine vršiške ceste. Na klancu se je trlo ljudi in legenda je bila rojena v naslednjih letih, ko je Alpe ď Huez skoraj vsako leto gostil cilj etape francoskega Toura. Od prvih 14 izvedb je bilo 8 zmagovalcev Nizozemcev. Njihovi navijači so drli na dirke in zasegli serpentino med št. 6 in 7 (štejejo se od zgoraj), tam se dobesedno utaborijo že nekaj dni pred dirko. V predkoronskih izvedbah je vzpon spremljalo do pol milijona gledalcev, še vedno je veliko Nizozemcev.

Klanec ima oštevilčenih 21 serpentin. Na kovinskih tablah so pripisane še nadmorska višina in koliko klanca od 13,8 km je še do vrha, ter zmagovalci etap, ki so zmagali na cilju. Marco Pantani je zmagal v letih 1995 in 1997, kljub temu, da je bil Italijan, je tu daleč največja zvezda. Ko je l. 1997 postavil najhitrejši čas vzpona, je po dirki izjavil, da vseh 13.8 kilometra vzpona asfalta sploh ni videl, saj je dobesedno vozil po gledalcih, »vzpenjal sem se slep, sredi morja ljudi, ki se je odpiralo pred menoj«.

 V nasprotnem kontekstu je Lance Armstrong, ki je tudi zmagal dvakrat. Letnici zmag v letih 2001 in 2004 so na ciljni tabli umaknili, na serpentinah pa so še vedno vsem na ogled. Armstronga so gledalci na njegovem zadnjem nastopu na Alpe ď Huezu povsem  ponižali. Vzrok je tičal predvsem zaradi njegovih neprimernih izjav o Francozih in seveda o takrat še sumu, na jemanje poživil. Med dirko se je pojavilo več transparentov z napisom (prevedeno iz Francoščine) »dobrodošel v Franciji, pesjan«

Klanec je zaključek etape tura gostil 32 krat, zadnjo je l. 2022 zmagal Britanec Tom Pidcock.

Klanec je dolg 13,8 km, s povprečnim naklonom 8,2 %. Premagati je potrebno 1100 višincev. Najbolj strma sta prva dva kilometra (povpr. 10,5 %), in v vasi Huez po sedmih kilometrih vzpona, kjer je en kilometer strm 11 % in nekaj deset metrov z naklonom 13 %.

Spodnji del se serpentine komajda opazijo (razen ko se pelješ čez), poraščen hrib zakriva svetovno znane posnetke z dirke. Zgoraj nad cesto vozijo gondole in sedežnice, v turističnem naselju pred ciljem se cesta poravna, cilj pa je spet na 8 % rampi. Alpe ď Huez ima visokogorsko letališče na kateremu je steza z naklonom. Popularnost ne pozna tehničnih omejitev….

V Sloveniji je klanec na Krvavec iz Cerkelj tisti, ki bi ga jaz najlažje primerjal s klancem na Alpe ď Huez.

Col ď Izoard

 Ko se govori o najbolj epskih in slavnih kolesarskih vzponih, je vzpon na Col ď Izoard povsem pri vrhu. Začetki so bili zelo previdni. Področje na severni strani prelaza je tako negostoljubno za človeka, da so alpinisti osvojili že vse najvišje alpske vrhove, ko čez prelaz še vedno ni bilo nobene ceste. Ob koncu 19. stoletja so se le opogumili in l. 1897 zgradili cesto. Zgodbe o zmajih, ki jih že več let ni nihče videl in škratov, ki jih ni bilo več v luknjah so počasi izginjale iz zavesti domačinov. Prelaz je na 2360 metrih.

Tour je prvič čez prelaz zapeljal njegov ustanovitelj, pisalo se je leto 1922. Puščavsko pokrajino na severni strani prelaza Casse Déserte, kjer so po pobočjih nametani v nebo štrleči skalni čekani, kolesarji niti opazili niso. V tistih časih je bil to najbolj strm in strašljiv klanec na Touru. Vrsto let kasneje je Fausto Coppi pisal zgodovino na prelazu, boj s svojim rojakom Bartalijem, je postal tako legendaren, da so mu v spomin v njegovo grobnico v italijanskem mestecu Castellano položili zemljo s prelaza Izoard. Zaradi malarije je leta 1960 umrl, star 40 let. Prelaz je dirko po Franciji gostil 36 krat, Giro je Izoard obiskal večkrat, legendarni vzpon je l.2000, uprizoril Pantani. »Gusar«, je na najbolj strmem delu odbil napad Armstronga in čez nekaj mesecev razlagal novinarjem, »Ne bi me smel napasti tako neposredno v obraz, zato sem ga moral kaznovati«.

Jaz sem klanec prevozil s smeri Briançona, klanec se začne že v mestu, nekaj manj kot tri kilometre je naklon do 11 %, potem je nekaj kilometrov z blagim naklonom in tudi kratkim spustom. Do vrha je še 9 km lepega vzpona. Nad vasjo Cervières se zavije desno. Lepo speljana cesta skozi gozdove do vrha ne popušča več. Široke serpentine in dolge strme rampe navdušijo že pri vzponu. Kilometer pred vrhom je lepa, oskrbovana Napoleonova koča, na sedlu pa visoka piramida, majhna trgovinica in javni WC.

Odličen asfalt, zatišje v macesnovem gozdu, dolge rampe brez ovinkov. Idealno za divje hitrosti pri spustu. Mene je neslo 98 km/h. Hitreje se s kolesom nisem peljal še nikoli.

Klanec iz Briançona je dolg 20 km, povprečen naklon je 6% najstrmejši je šest kilometrov pred vrhom, kjer je 12 %, tam imata dva kilometra povprečje 9 %.

V Sloveniji mu je primerljiv klanec iz Železnikov na Soriško planino (Bohinjsko sedlo).

Col Agnel

2744 metrov visok prelaz med Francijo in Italijo, ki mu Italijani pravijo Colle delľ Agnello je tretji najvišji asfaltiran prelaz v Alpah. Višja sta Stelvio in Col de ľIseran. Je najvišji prelaz med dvema državama v Alpah in mnogo jih še danes misli, da je l.218 pr. n. št. Hanibal z vojsko in 37 sloni uprizoril eno največjih mojstrovin antičnega vojskovanja in čez prelaz Agnel  prišel v Padsko nižino. Dvomi v to so, a jih je manj, kot tistih, ki to verjamejo.

Pri vzpenjanju na prelaz s francoske strani se nad zaselkom Molines-en-Queyras dolina razširi in nekje daleč se bolj sluti, kot vidi, najnižja točka med tritisočaki. Do prelaza je še 21 kilometrov in vsa ta dolžina je ves čas na očeh. Nobena stvar ti več ne nudi zavetja, v primeru zahodnega vetra malodane obstaneš. A resen klanec se šele začne. Kot je že običaj se na ostrih ovinkih cesta položi, potem pa se spet dvigne v nebo. Naporne rampe dolge dvesto metrov dosežejo do 14 odstotne naklone, zgornjih osem kilometrov je ubijajočih. Lepi ovinki v zadnjem kilometru malo dvignejo moralo za lep zaključek vzpona. Na prelazu je lesena skulptura zadnjega zmagovalca vzpona. Italijan Michele Scarponi je bil na Giru prvi na vrhu l. 2016. Takrat se je kot zvesti pomočnik veselil končne zmage Vincenza Nibalija. Umrl je na treningu aprila l. 2017, kjer se je pripravljal za Giro. Zbil ga je voznik kombija, ker je prevozil stop znak. Prej l. 2011 je Giro po diskvalifikaciji Alberta Contadorja tudi zmagal.

 Po njegovi smrti sem imel priliko kolesariti čez prelaz Stelvio, kjer je nekaj tednov prej potekala etapa Gira. Zgornjih nekaj kilometrov ceste je bilo povsem popisanih v spomin na prekmalu umrlega Scarponija. Prizor, ki ga ne bom pozabil. Ja, italijanski »tifosi« v navijanju in pripadnosti nimajo konkurence. Idole imajo v vsaki generaciji in mnogi ne umrejo nikoli. (Binda, Bartali, Coppi, Moser, Pantani, Simoni, Basso, Scarponi, Nibali).

Na severni, italijanski strani se klanec začne skorajda v Padski nižini. Uradnega klanca iz Piasca je neverjetnih 51 kilometrov. Pred prelazom se desno dviga Monviso 3841 metrov visoka gora, katere obliko mnogi primerjajo z Matterhornom. Vse okoliške gore so nižje vsaj za 500 metrov, zato se ga ob jasnem vremenu vidi tudi z zvonikov milanske katedrale oddaljene skoraj 300 km. Na njegovi severni strani izvira reka Pad.

Na Col Agnel sem jaz kolesaril s francoske strani. Klanec se začne v Guillestru, karakteristike so tudi tu impozantne. Dolžina 42 km, višinske razlike je 2050 metrov, povprečni naklon 4.2 %. Najbolj strm je 100 metrski odsek v vasi Molines-en-Queyras (15 %) in v zadnjih osmih kilometrih, kjer je ves čas nad 9 %, vmes večkrat 13 %.

Nad Guillestrom je nekaj za kolesarje zelo nevarnih tunelov (ne razsvetljeni, ozki, mokri), zato sem se jaz na bicikel usedel v zaselku Berard, pet kilometrov je bil vzpon tako krajši. Spust je v zgornjem delu zaradi vetra lahko zelo nevaren. Odprta dolina, odličen asfalt in več stometrske rampe brez ostrih zavojev omogočajo velike hitrosti…dokler te veter ne začne nositi čez celo cesto. Ograj ob cestah ni vse do zaselkov v spodnjem delu.

V Sloveniji je primerljiv klanec na Mangartsko sedlo iz Kobarida.

Col Agnel je bil zadnja tura kolesarjenja v Franciji, nekaj dejstev o teh klancih in prelazih. Vsi so višji, kot je npr. naš Vršič. Mangartsko sedlo je naše najvišje, a komaj visoko nekaj nad 2000 metrov. Francoski v tem delu Alp so precej daljši, nasprotno splošnemu mnenju tudi zelo strmi. Nadmorska višina kolesarjenje naredi še bolj naporno. Col Agnel in Col du Galibier sta na višini naših najvišjih gora. Na Col Agnel se 11 km kolesari nad 2000 metri, koliko manj je kisika, je splošno znano, koliko težje se zaradi tega obrača pedale, pa je potrebno izkusiti.

Milojka je s pomočjo baterije veselo brcala za menoj. Na prelazih so v veliki večini le cestna kolesa, veliko je starejših kolesarjev in žensk. Gorskih in električnih koles je na asfaltnih cestah zelo malo. Po spustu z Izoarda in Agnela so pod klancem nekateri imeli težave s skurjenimi zavorami in poškodbami obročev. Disk zavore z rekreativno kvaliteto oblog in diskov so lahko velika težava. Obnašanje vseh drugih udeležencev na cestah je vredno vse pohvale, nihče mi na vseh teh turah ni zahupal, nihče prehiteval v škarice, nihče kazal »srednjega prsta«…. nobene slabe izkušnje. Tu imamo Slovenci še ogromno dela. Kolesarska tradicija je na strani Francozov, na njihovi strani so tudi pekarne…..Noro, kakšni peki so!