Bojan Ambrožič: V zadnjem mesecu sem z namenom priprav na Gorski maraton štirih občin in svetovno prvenstvo v gorskem maratonu,
... tedensko na treningih premagal najmanj 5000 metrov višinske razlike. V hribih sem bil povprečno 3-4krat tedensko.
Priprave sem želel zaključiti z enim posebnim treningom, s katerim bi preveril svojo fizično pripravljenost. Pridružil se mi je še ultramaratonec Mitja Volčanšek, ki se pripravlja na 120 kilometrov dolg Lavaredo ultratrail v Dolomitih.
Tokrat sem bil na turi jaz vodič. V resnici se je bilo primerne ture v visokogorju kar težko domisliti, ker je v hribih ponekod še precej snega. Po navdihu kolega Klemena Janše sem s to turo želel povezati tri osrednje Karavanške dvatisočake – in sicer Stol, Vrtačo ter Begunjščico, če bo pa še kak vrh zraven pa še toliko bolje.
Dan je bil topel in vroč, kot nalašč za potepanje po hribih brez skrbi. Začela sva pri jezeru v Završnici. Se pa je na najinih čelih kar hitro začel zlivati znoj. Sploh, ker sem jaz na začetku kar malce preveč navil tempo. Pač Stol običajno uporabljam za hitre treninge moči v nogah in si nisem mogel predstavljati, da bi tu šlo počasi. Pa je vseeno. Mimo Valvazorjevega doma sva odbrzela proti Žirovniški planini, kjer se je končno začel 1000 metrski klanec na vrh Stola. Procesiji planincev sva se izognila z bližnjico po travnati grapi do Prižnice. Tu pa spet po markirani poti do vstopa v grapo med obema Stoloma. V grapi je še precej snega, kar je super za navzdol. Naju pa je sneg samo upočasnjeval. Na vrhu Stola, sva bila v uri in pol, kar dobro za začetek poti.
Celotna objava (z vsemi fotografijami) na Bojan Ambrožič >>>
Tam, onstran Zelenice pa sta naju že vabila Vrtača in Begunjščica. S sedla med Stoloma sva sestopila na drugo stran, kjer je običajno zoprno melišče. Tokrat pa je bil prav super južen sneg, po katerem sva se posmučala v dolino. Na ta način sva si privarčevala tudi moči v nogah za spust. Zaradi vročine, pa je bil sneg tudi zelo prijetna osvežitev.
Po zgornji prečni poti sva se vzpela na južna pobočja Vrtače. Spet sva se moral vzpeti po dokaj strmem snežišču. Na drugi strani pa sva uživala v teku, po čudovitih južnih poljanah Vrtače. Potem je sledil vzpon (po markirani poti) na Vrtačo. To je bil mogoče celo najbolj naporen del ture, saj sva do vrha Vrtače naredila že 2200 višincev, na razdalji zgolj 12 km. Kamele so se v vročini prehitro praznile. Zato sva jih polnila s snegom in tako zdržala do Koče na Zelenici. Tu sva obnovile zaloge vode in si privoščila kokakolo.
Začelo se mi je zdeti da je najina tura kar malce prekratka. Zato sem se odločil da jo podaljšava še s pečanjem grebena Ljubeljščice med Trianglom in Starim Ljubeljem. Tako sva se s Zelenice zapodila v klanec na Triangel in potem po stari graničarski poti proti Staremu Ljubelju. Tudi tu sevda ni šlo brez vzponov in spustov. Vendar je pot tako lepa da te noge nesejo kar same. S Starega Ljubelja pa sva po cesti odtekla na prelaz Ljubelj.
Sedaj naju je čakala le še mogočna Begunjščica, ki sva jo gledala že cel dan. Vendar se je nisva lotila tako napadalno kot Stola in Vrtače, ampak previdno in pa daleč naokoli. Najprej sva stopila na Bornovo pot proti planina Prevala. Hlad v Bornovem tunelu nama je vred s zračnimi razgledi na Šentansko dolino zelo dobro del. V Lahnem teku sva bila hitro na Prevali.
Tu pa sva naletela na 800 metrski zdi, po imenu Kalvarija, ki naju je ločil od vrha Begunjščice. Tu gor zaradi izjemne strmine zelo rad tečem. Nisem pa vedel kako bo šlo po premaganih že skorajda 3000 višincih. Na srečo je kokakola vse postavila na svoje mesto. Kalvarijo sva premagovala brez vseh težav. Zdelo se mi je celo da preveč varčujeva z močni. Še kratek sprehod po grebenu in že sva bila na vrhu Begunjščice.
S tod pa le še navzdol proti Završnici, tam nekje v daljavi. Pot proti Robleku je ponekod poškodovana. Ampak kot kaže je bodo v kratkem popravili. Vseeno je navzdol šlo skorajda samo. Z Robleka sva stopila proti Tinčkovi koči v Završnici. Tod že dolgo nisem hodil, zato sem bil vesel da sem na turi videl nekaj “novega”. Sama pot je v vršnem delu lepa, v sredi pa je prepredena z ne preveč prijetnimi melišči.
Vendar naju je najbolj zoprn del čakal na koncu. Od Tinčkove koče sva morala po cesti preteči še 7 km do jezera v Završnici. Noge so se na koncu kar upirale makadamu in asfaltu. Vendar sva zdržala. Premagala sva 38 km čudovite poti s 3500 višinci vzpona in prav toliko tudi spusta. Le malo drugega kot to bi si človek želel na tako lep dan.