V vročem dnevu je prijetna hoja v senci.
V ranem jutru pripeljeva v Mojstrano, kjer naju ustavi napis: Polno parkirišče v Vratih, uporabi javni prevoz. Tako z načrtovano potjo ni nič. Odločiva se za drugo izhodišče. Zapeljava v Srednji vrh, parkirava, spregovoriva nekaj besed s pohodniki ob avtomobilih in pričneva pot na Trupejevo poldne.
Stopiva po cesti mimo prvih hiš na vzpenjajoči kolovoz in ob lepih pogledih na Martuljško skupino preko travnika doseževa gozd, kjer ob kolovozu še stoji posušena velika bukev.
Doseževa potok Jerman, ki veselo žubori, ko voda preskakuje kamenje v strugi in ga napajajo pritoki s strmega pobočja nad njim. Vzpenjava se ob potoku, ki višje ponikne in se več ne prikaže na površju. Greva mimo opuščenih stanov na Hudih hlevih, nato se pot položi in naju popelje do konca gozdne ceste v začetku doline Železnica. Prijetna hoja v senci še traja vse do lovske koče, ko sonce pokuka izza visokih grebenov Bele peči in osvetli pobočje Trupejevega poldna. Greva mimo avtomobila gozdnega gospodarstva po slabem kolovozu, ki se višje spremeni v stezico, ki naju povede v strmino zatreba doline. Povzpneva se na sedelce, kjer si privoščiva kratek odmor z obrokom iz nahrbtnikov, potem pa nadaljujeva vzpenjanje proti vrhu z lepim pogledom, ki seže vse do Bavškega Grintavca na eni in Kepe na drugi strani.
Hitro sva na grebenu s pogledom na avstrijsko Koroško, kjer srečava pohodnika, ki se spušča z vrha in v nekaj korakih že doseževa 1931 m visoki vrh z velikim lesenim križem z napisom imena gore v slovenskem in nemškem jeziku in železnim zvončkom dobrih želja. Komaj dobro predahneva, se nama pridruži gorska tekačica, ki je iz Kranjske gore prišla v treh urah in bo naredila krožno pot preko Vošce proti Korenskemu sedlu in nazaj v Kranjsko goro. Trupejevo poldne je lep razglednik na vrhove Karavank in Julijcev in fotografij bo še preveč, ko jih bo treba urediti in nekatere zavreči.
Po daljšem odmoru oprtava nahrbtnike in pričneva sestop po grebenu, ki vodi proti Blekovi planini. Malce kasneje gre z vrha tudi tekačica, naju prehiti in kmalu izgine izpred oči. Sprva hodiva po odprtem grebenu, nato prideva v gozd in senco, ki naju pospremi vse do planine, kjer se pase govedo. Prečiva pašnike, pozdraviva gospodarja planine in stopiva v senco gozda in poti, ki preči severozahodno pobočje in naju popelje z nekaj kratkih vzponov in spustov vse do sedla Vratca med Zajčnikom in Vošco, kjer stopiva na travnato in sončno pobočje. Sonce ima svojo moč in naju več kot prijetno greje, ko doseževa ruševine nekdanje karavle tik pod vrhom, do katerega je le še nekaj korakov in že sva na višini 1737 m s čudovitimi razgledi. Kot na dlani so vrhovi Martuljških gora, pa Prisojnika, Mojstrovk, Jalovca, Ponc, Mangarta in drugih Julijcev, medtem ko pogled seže še na vzhod vse od Trupejevega poldna do Mežaklje.
Še enkrat si privoščiva dobrote iz nahrbtnikov, nato pa stopiva ob menem grebenu proti zahodu in se počasi spuščava proti vrhu Tamarče. Časa je dovolj za sprehod do Korenskega sedla, a najin avtomobil je v Srednji vasi in zato po krajšem omahovanju zaključiva pot in se vrneva na Vošco in se preko travnikov z ostanki padlih dreves sprehodiva do gozda in slabega kolovoza, po in ob katerem greva vse do Jureževe planine in gozdne ceste, ki se nadaljuje do Železnice, midva pa greva v nasprotno smer in cesto kmalu zapustiva ter sestopiva preko strmega travnika v še bolj strm gozd. Hodiva po zelo strmem kolovozu, prestopiva zapore in globoko spodaj doseževa travnike nad Srednjim vrhom. Spustiva se do prve kmetije, se povzpneva po cesti do vodohrama in stopiva mimo vikendov in hiš do dela ceste, ki so ga medtem razkopali za polaganje novih vodovodnih cevi. Greva mimo delavcev in strojev do avtomobila, kjer najino krožno pot zaključiva.
Pospraviva pohodno opremo in odpeljeva brez srečanja drugega vozila v dolino na pijačo in prestice.