Vzpon na prelaz in vrh Vršiča.
Po izvozu z avtoceste ustavim na prvem parkirišču, vzamem kolo iz prtlažnika avtomobila, namestim prednje kolo na okvir, oprtam nahrbtnik in že sem pripravljen na kolesarjenje.
Nekaj sto metrov me strnjeno prehitevajo avtomobili, ko pa zavijem na cesto proti Mojstrani je prometa manj in prijetno je pedeliranje ob srečevanju kolesarjev še v jutranjem hladu. Peljem mimo stare cerkve Sv. Klemena in nato skozi vas na kolesarko stezo med Mojstrano in Ratečami ob velikem novejšem parkirišču. Veter mi piha naproti in cesta se rahlo vzpenja, tako da porabljam več moči pri vrtenju koles kot bi je sicer. Nekaj zavetrja nudijo drevesa ob poti in tam lažje zavrtim pedala. Lepa, ravninska in delno obnovljena kolesarska steza večinoma stran od prometne ceste je pravi raj za kolesarje. Ko peljem mimo naselja Belce, se ozrem na vrh Kepe nad dolino hudourniškega potoka Belca in kmalu zatem prepeljem naslednji most ob cesti, kjer se Beli potok pridruži reki Savi Dolinki. Nadaljujem vrtenje pedalov in pripeljem preko naslednjega mostu v Gozd Martuljek.
Kolesarska steza se umakne cesti in gre skozi gozd do razglednega mesta nad travnikom na gore martuljške skupine. Seveda brez fotografiranja ne gre in zato se spustim na mokre trave, od koder se vrnem na stezo in odpeljem v Kranjsko goro, kjer je veliko prometa na in ob cesti. Pričnem dvanajstkilometrski del poti z osemstoenajstimi metri višinske razlike.
Kolesarim mimo umetnih jezerc ob Jasni, peljem čez most in prične se pravi vzpon. Kmalu sem pri prvi, ki ji hitro sledi druga serpentina in nato dolga pot do tretje, pod katero je parkirano večje število avtomobilov pohodnikov, ki so šli v Krnico in morda na Špik. Vrtim pedala in serpentina sledi serpentini. Peljem mimo Mihovega doma do Ruske kapelice, kjer ustavim in si jo ogledam. Vrnem se na kolo in dosežem Kočo na gozdu, ki ima lepo število obiskovalcev. Nekateri odseki ceste in mostovi so že potrebni temeljite prenove, ki bo ali pa je še dolgo ne bo. Nadaljujem pedeliranje, se oziram na gore, ustavim pri pogledu na Prisojnik in njegovo prednje okno, sledi težki vzpon mimo Tonkine koče, prikolesarim do ovinka, kjer so bili nekdaj številni možici, a so jih cestni delavci pred časom zradirali. Škoda, bili so prava atrakcija ob cesti. Sledi še nekaj serpentin in že grem mimo Erjavčeve koče, od koder me do vrha prelaza loči manj kot sto višinskih metrov. Ob stalnem srečevanju avtomobilov in kolesarjev že nekoliko utrujen prikolesarim na 1611 m visoki prelaz Vršič, kjer se ustavim in zadihan zajamem sapo ter naredim fotografijo ob znaku prelaza, nato pa odpeljem malce navzdol in pričnem vzpon mimo Tičarjevega doma po makadamu. Mimo mene gredo z lahkoto kolesarji s pomočjo elekromotorjev, sam pa moram sestopiti, ko se kolo zavrti v prazno in narediti nekaj deset metrov ob kolesu, nato pa ponovno na kolo do razglednega ovinka, kjer steče pogovor s Primorkami ob pogledih na gore nad Zadnjo Trento, pa Mojstrovko in Nad Šitom glavo. Pred menoj je le še lažji vzpon in nič se ne obiram, le odpeljem. Na naslednjem ovinku se odpre pogled na Prisojnik z Ajdovsko deklico v steni in na oddaljeni Špik s sosedi. Še nekaj vrtljajev kolesa naredim in sem pri Poštarskem domu, ki je pa žal zaprt in predviden topel obrok je splaval po vodi. Kolo postavim ob ograjo in se peš povzpnem na 1737 m visoki razglednik nad prelazom.
Trojici na vrhu se pridružim ob pogledih na gore, naredim nekaj posnetkov in se vrnem do kolesa, kjer na klopci zaužijem nekaj dobrot iz nahrbtnika ter nato pričnem kolesarjenje v dolino.
Na kolesu grem do razglednega ovinka makadama, nato peš ob kolesu do Tičarjevega doma, da ne tratim po nepotrebnem zavore in sledi dolg spust ob gostem prometu, ko zaviranja ni ne konca ne kraja. Hitro gre navzdol, serpentina za serpentino je za menoj in že sem v dolini, kjer za nekaj minut zapustim cesto in se prepustim vožnji po pesku ob Pišnici in jezercih s številnimi obiskovalci, nato pa že pedeliram po cesti ter prikolesarim na kolesarsko stezo, po kateri se vrtita kolesi vse do Mojstrane in glej ga zlomka tudi tokrat z vetrom v prsa. Veter tokrat ni moj pomočnik in kljub rahlemu spustu je potrebno vložiti nekaj več energije v poganjanje kolesa.
Iz Mojstrane ni več daleč do avtomobila, kjer se kolesarski števec ustavi pri dobrih sedeminpetdesetih kilometrih. Kolo roma v avtomobil, jaz za volan in kolesarska avantura je končana.