Aleš Rotar: Yo-yo, tista kugla na špagci, gre gor in dol in gor in dol ...
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 900 m
Sobotni yo-yo sva začela na Ljubelju, na ob 8h kar malo praznem parkirišču, verjetno so se vsi zataknili spodaj pod petzvezdničnim rajem.... Do škrbine med Palcem in Zelenjakom je šlo ugodno, špura glih za glih OK, da ni bilo potrebnih krempljev, veter vztrajno vleče, stiska sneg, hladi. In med premontažo na spust na koncu poskrbi še za intervalni trening, ko ukrade puhast brezrokavnik. A kaj je to za Ironmana Bobija, en podaljšan šprint in tat ostane brez plena... Na hribu je živo, ko pa pogledam dol v Žleb k Podnarju, pa me skoraj kap: manjša horda se vali gor, nekaj peš, nekateri iz nacije prvakov Kickkehre pa skoraj do konca na plohih, eden na sulicah pa prav do odskočišča Džej Džeja, respect ... Jih je pa bilo v vidnem polju gotovo več, kot pred desetletjem v vsej sezoni, noro.
Na spust v ozki jezik ne pomisliva (glih za 180 dolge, ukrivljenih in mal popraskanih je dovolj, pove simpatičen mladec s tolažbo »nč zamudu«). Raje sva se okrempljala in kljubujoč nasprotnemu prometu peš spustila tistih nekaj metrov pod odskočišče na skalnem rebrcu. Kljub blagozvočnemu imenu #Ripstick in ostri temni črnini prekrivajoči karbon sem dilce nežno varoval, saj sem si vse brezštevilne pare smuči v zadnjih skoraj pol stoletja smučanja kupil sam in me nikoli ni obsijala svetla aura fabrškega testiranja in »testiranja« (čeprav zlahka izvajam stresne teste glede na število uničene opreme, počenih pancarjev, utrganih avtomatov itd. itd. ...). Spodaj, na sveže zbrcani polički, sem se osmučil, spustil mimo en kombi vrh Žleba naskakujočih severnih sosedov z nergaškim voznikom in ... hop, prvi zavoj je vedno malo »doucy«, potem pa sem lepo odkrmaril do prve skale. Tam na štantu sta še dva, malo nervozno je in kmalu ugotoviva, da je bolje spustiti padajoča in krileča Vorfahrerja dol. Sneg je res zahteven, na levi, kot je poročala predvozačica Darja, je kul, trd, spihan. Na desni pa čaka snežna deska ali tu po domače Schneebrett (ni board ....) ali še bolj onomatopoetsko Bruchharsch, napihanec in predirajoči se kložak, malo zvožen, malo zoran in shojen, skratka suboptimalno. Strumno upoštevaje zakone fizike in tehniko napadeva progo, da ta ne napade naju (re Jure Franko). Pristop k zavoju na štrbunk prosto po Darji ali kot sta mu onostran Karavank rekla slavna komentatorja Edi und Adi v skakalni terminologiji: Kahlsitzer (ko Karl Schnabl nikoli ni izpeljal telemarka). Tehnično izborne zavoje krmarja zlahka izpeljeta, vse dol do kote 1450. Tam opustiva upe vse, tudi na desni že dolgo ni več poivaaa .... Vsaj prednamca krilita z rokami in bolj ali manj uspešno krotita dilce. Nazaj je kalvarija, smučina se spodsipava, štapn že dolgo ni več .... Na vrh Žleba se zvaliva olajšana. Potem pa sledi vnebovzetje navzdol, spust skozi Suho Rušje je za 5*. Bilo je res #alwaysgoodtimes.
V nedeljo krmar zjutraj malo zaleži z dobrim občutkom sobotne ornk ture, pripravi palačinke, po družinskem zajtrku pa mu žareča Tosc in Veliki Draški začneta zbujati rastočo frustracijo. Razumevajoča družina pokaže prst, krmar zagrabi roko in čez slabo uro že speši pod Viševnikom, kamor s pomočjo Slovenske vojske prišprinta v rekordnem času. Ker je hoja hitrejša od drsanja in menjave, odšprintam do štartne hišice naprej po severnem grebenu. Pogled dol po Zahodni grapi je tako tako: kaže, da je lepo zafilana, nič odpočena, a na vrhu je kakšnih sto metrov zapihanih zastrugov, nekakšna dizajnerska kloža. Po prijaznem small talku med »mibohinjcisrediraja« (trinajst mescev zima traja ...) se najprej previdno in sumničavo, potem pa ostro na količek spopadem z napihancem, ki pa je že odjenjal. Prišla je pomlad, vsaj na soncu ... Sneg preudarno berem, krmarim ravno na meji med trdim, malo odpuščenim in mehkejšimi robovi, najmanj pet zvezdic se kaže, še posebej v enkratnem half pipu spodaj. Nekajkrat se ustavim, da ne bi bilo prehitro konec. Imel sem srečo, ker sem bil pozen, kot vidim po jutranjih sledeh.
Pod Jezerci, na izhodu iz grape, se prelevim v plazilca, medtem so tudi sledilci zadovoljni prismučali dol. Sledi yo navzgor, na Srenjskega, snega je več sort, na vrhu kar težko obračam dilce, a s trmo gre. Na prevalu hitra menjava, mrzel veter piha in s pomladanske strani odsmučam v zimo po trdem, tudi ledenem, zastruganem snegu proti Kačjemu robu. Spust v Krucmanove konte opustim, ko vidim telovadbo pod seboj. Raje nadaljujem bralno značko med različnim vrstami snega, potem pa po zglajenem in opustelem grabnu na smučišče in po slabih štirih urcah sem pri avtu.
Spet »alwaysgoodtimes«.
Zakaj sem dal 4* je pa iz dopisovanja zadnjih dni tudi jasno ;-).