Jelena Justin: Dovška Baba (1891 m)
Pretekli teden je visokogorju poslal lepo količino novozapadlega snega. Razmere so lavinsko zahtevne. Dovška Baba je razmeroma varna, le vedeti moramo, katero linijo vzpona izbrati. Tokrat gremo s krpljami na nogah.
Smo sredi aprila 2023 in zimska sezona v gorah še kar traja. Danes bomo s krpljami obiskali razglednik, s katerega se zazremo v nedrje zlatorogovega kraljestva.
Gora nad Dovjim, ki po omenjeni vasi tudi nosi ime, zaradi svojega razgleda navduši v vseh letnih časih. Še vedno me je na njenem vrhu obsijalo sonce, pa naj je bilo to pozimi, spomladi, poleti ali jeseni. Dovška Baba je lepotica, povsem tipična za verigo Karavank: južna pobočja so travnata, pozimi idilična za turno smučanje, medtem ko je severna stran precej bolj kruta: prepadna, skalnata in krušljiva. Ko sem se prvič povzpela na Babo, mi je razgled z vrha vzel dih: ker leži povsem nasproti dolini Vrata, ki jo na koncu zapira severna stena Triglava, z vrha gledaš v nedrje slovenskega očaka.
Znana je anekdota legendarnega slovenskega alpinista Joža Čopa, katerega 130. obletnico rojstva zaznamujemo letos. Nekoč je ležal na vrhu našega današnjega cilja in dejal: »Ležim na Bab' pa skoz' Lukn'o u Zad'nco gledam.« In govoril je čisto resnico, saj se z Babe vidi sedlo Luknja med triglavskimi Plemenicami in Bovškim Gamsovcem, na drugi strani pa je dolina Zadnjica.
Na regionalni cesti Jesenice–Kranjska Gora zavijemo desno proti vasi Dovje. Ves čas se držimo desno. Na koncu vasi, kjer se začne makadam, lahko pustimo avto, kjer nas markirana pot vodi ob potoku Mlinca, potem pa strmo skozi gozd. Večkrat prečimo gozdno cesto. Pozimi se do Lahovega prevala povzpnemo peš po zasneženi cesti, če smo s turnimi smučmi ali krpljami, pa lahko kakšen ovinek krajšamo tudi čez zasnežene senožeti.
Z Lahovega prevala se markirana pot odcepi levo strmo skozi gozd do planine Dovška Rožca, kjer je koča pašne skupnosti, moderna in urejena, s sončnimi celicami na strehi. Če smo s turnimi smučmi ali krpljami, pa z Lahovega prevala nadaljujemo kar naprej po cesti, ki se sicer vije »okol' rit u varžet«, a s smučmi je po cesti lažje kot pa strmo skozi gozd.
Od koče po travnatem pobočju, po slemenu nadaljujemo do vrha Dovške Babe.
Z vrha Dovške Babe se odpira razgled, ki jemlje dih; trkamo namreč na kraljestvo Zlatoroga. Pred seboj na koncu doline Vrata zagledamo Triglav, okoli njega so Rjavina, Vrbanove Špice, Cmir, Bovški Gamsovec, Stenar, Šklatica, Kukova Špica itd. Pogled proti zahodu nam pokaže Špik, v daljavi pa vidimo celo Montaževo skupino. Če gledamo proti Julijcem, imamo na desni strani mogočno karavanško lepotico Kepo, levo pa teče greben vse tja do Stola. Če se obrnemo proti Avstriji, vidimo proti celovški kotlini, v ozadju pa Visoke ture in s kančkom sreče celo Veliki Klek/Grossglockner. Čudovit razgled se odpre že izpred koče na Dovški Rožci, a z vsakim višinskim metrom bo ta še lepši.
Če smo se Babe lotili s krpljami, sestopimo po isti poti. S turnimi smučmi pa odsmučamo po smeri vzpona, najprej proti koči, lahko pa se usmerimo bolj levo ali pa proti jugu ter prismučamo na zadnji ovinek ceste, kjer smo prej zavili levo proti planini Dovška Rožca. Ta del zahteva izkušenega smučarja, saj je strmo in v neugodnih snežnih razmerah tudi plazovito. Po cesti nadaljujemo naprej proti dolini in izkoristimo vse možne travničke za prijetne zavoje.
Nadmorska višina: 1891 m
Višinska razlika: 1186 m
Trajanje: 5 h
Zahtevnost: 2 / 5