AO Tržič - Milan Meglič: V našem dopustniškem planu se je znašel tudi obisk najvišje gore Haut Dauphinéje, in hkrati najzahodnejšega štiri tisočaka v Alpah.
Skupina Pelvoux je res divja in ima mogočne gore. Mogoče je celo malo zapostavljena zaradi bližine Savojskih Alp (ok. 200 km južneje od Mont Blanca). Vrh leži v naravnem parku Ecrins, zato v tem predelu ni žičnic, ki bi olajšale dostope do vrhov in se je zato potrebno podati na pot globoko iz doline. Višinska razlika je več kot 2200 metrov, to pa sva si olajšala z prenočevanjem v koči Ecrins ki leži 3170 metrov visoko.
Do izhodišča smo popoldan prišli vsi skupaj. Žena se je kasneje vrnila v nekoliko nižje ležečo vas, ker je bilo na parkirišču prepovedano kampiranje, s Klaro pa sva se podala na pot. Rezervacijo sva opravila spotoma, kar iz prve koče Glacier Blanc, in dostop do koče Ecrins opravila v lahkih copatih. Tam ni bilo pretirane gneče, saj je pred tem bilo nekaj slabega vremena in višje na gori je zapadlo kar nekaj novega snega.
Vstajanje ob treh zjutraj je stalnica v takih kočah, saj je na pobočjih gore cela vrsta visečih serakov, ki se v popoldanskih urah začnejo krušiti in je zato treba biti kar hiter. Zjutraj ugotoviva da imava samo eno svetilko. Klara zato hodi pred mano, da vsaj malo vidi.
Dekle ne zna počasi hoditi, in kmalu se znajdeva na čelu. Spodaj je bila sled - gaz iz preteklih dni kar dobro vidna, višje pa se je zaradi novega snega izgubila. Zdanilo se je ko sva bila že visoko nad dolgim ledenikom, sneg je bil trd, pot pa zelo strma, tako da je kar navijalo v noge. Kaj kmalu sva prišla do gornje krajne poči in prečila desno proti sedlu predvrha Dome de Neige, ki je visok nekaj več kot 4000 metrov. Manj izkušeni v glavnem vzpon končajo na tem vrhu.
Glavnina je ostala daleč zadaj, zato se odločiva da se na vršni greben povzpneva kar po strmi flanki. Razmere so bile dobre, naklonina pkoli 60 stopinj, do grebena pa je bilo le štiri krajše raztežaje.
Greben je bil delno snežen in izredno zračen, kamenina pa je bila trdna in polno skalnih rogljev, da sva lahko varovala. Klara je imela prvič nekaj težav z višino, čemur je botroval prehiter tempo (je pač morala probat), vendar je vztrajala do vrha.
Dan je bil prekrasen, v dolini je bilo megleno zgoraj pa brez oblačka. Okolica posejana z divjimi granitnimi špicami in kar obsežnimi ledeniki. Na vrhu se poslikava in ker je pihalo sva kaj kmalu začela sestopati.
Navzdol je šlo počasneje, zaradi snega in ledu po grebenu sva kar varovala. Ko sva že skoraj dosegla sedlo, sva šele srečala prve zanamce, pri vstopu v greben, kjer je bila nekaj metrov visoka gladka stopnja. Seveda je takoj nastal cel grozd Francozov, ki so štrikali naprej in nazaj.
Midva s to stopnjo opraviva tik-tak in že sestopava naprej. Mimo serakov pohitiva in se oddahneva šele ob vznožju na varnem ledeniku. Gora naju je oba malo presenetila, predvsem Klaro, ki se še ni srečala z takimi razmerami, bilo je strmo, poledenelo, ni bilo gazi in udobnih stopinj, jutranji veter in mraz je pa itak stalnica v takih hribih.
Ob sestopu se ledenik vleče kot »jara kača«, ko stopiva na kopno pot se preobujeva v lahke copate in nadaljujeva do doline. Tam sva prejšnji dan pustila kolesa in se tako s težkimi nahrbtniki odpeljeva v dolino.
Naj zaključim, res lepa gora z pravimi ledeniškimi lastnostmi, vršni greben v danih razmerah kar zahteven, tako da je bila tura kar »taprava«.
Čeprav je do tja daleč je bila vsekakor vredno obiska!
Besedilo in fotografije: Milan Meglič