Slovenske novice - Aleš Kovačič: Chamonix v Franciji je skorajda mistični kraj, na vrh njegove alpske katedrale romajo največji smučarski in alpinistični zanesenjaki.
Na obrobju Savojskih Alp, blizu tromeje med Italijo, Švico in Francijo ter pod vznožjem najvišjega evropskega vrha Mont Blanca, je zibelka pohodništva, alpinizma, turnega in z njima tesno povezanega ekstremnega smučanja.
Na nadmorski višini 1000 metrov se ob v večni led odeti Beli dami (La Dame Blanche), kakor tudi rečemo temu najvišjemu alpskemu vršacu, vzdolž ozke doline razlega nekoč alpska vasica, danes pa pravo mesto. Chamonix, savojski dragulj.
Evropski približek divje ameriške Aljaske je vsaj toliko monden, kolikor je na drugi strani avanturističen, celo vagabundski, hipijevski. Ne, Chamonix oziroma Cham zagotovo ni petični Davos ali St. Moritz, saj je veliko preveč sproščen. V barih vzdolž glavne promenade Rue du Docteur Paccard lahko obiskovalec za istim omizjem sreča turnega smučarja, uporniškega deskarja in ruskega mogotca, lastnika katere od razkošnih vil, ki jih v zadnjih letih kupujejo prav premožni Rusi.
Sveta trojica
Chamonix z okoliško gorsko divjino je preveč surov, neizprosen in prvinski, skorajda divjaški, da bi tja umestili dolge in široke piste, kjer bi imenitni turisti lahko delali dolge in elegantne zavoje. Seveda ne manjka niti teh, saj je za kupce smučarskih vozovnic, ki veljajo za celotno območje Chamonixa (Mont Blanc Unlimited), na voljo 170 kilometrov urejenih prog. Pa vendar je to, v nasprotju s skoraj vsemi preostalimi evropskimi smučarskimi središči, povsem nepomembni podatek, saj ljudje pridejo sem smučat, »turat«, plezat ali hodit predvsem zaradi izjemnosti neurejenih terenov. Tu se smuča, kakor mačka hodi – hitro, previdno, s kratkimi zavoji in z občutkom ter časom za naravno estetiko, ki je je v teh krajih kot nafte na Bližnjem vzhodu. Narava je tu preprosto preveč lepa, pravzaprav je resnično dih jemajoča, da bi se je s svojim občutkom za red lotil človek.
Zato je logično in tudi prav, da ima ta kraj med alpinističnimi, pohodniškimi in smučarskimi zanesenjaki status mita in obljubljene dežele. Chamonix se namreč uvršča med sveto trojico posvečenih destinacij sveta ekstremnega smučanja. Aljaški Valdez, francoska mikro vasica La Grave ter neskončni in zahtevni tereni, ki kot najstrumnejši stražarji čuvajo Chamonix, so kraji, za katere vsak turni smučar preprosto ve, da bo z njimi vsaj enkrat v življenju moral imeti opravka.
Prav neverjetno je, koliko je v Chamonixu ljudi z vsega sveta, ki so tja prišli za sezono ali dve, a se na koncu tu ustalili za vedno. To je eden redkih krajev, kamor številni romajo zato, da bi pozabili nase in na svoje težave, ali pa zato, da bi se znova srečali sami s seboj in se spoznali. A antagonizem Svete trojice ni tekma v priljubljenosti, ker bi potem tako ali tako zmagal še zmeraj surovo romantični Cham, ki se kljub značilnim blokovskim grozotam na levem bregu hudournika l'Arveyron uspešno upira modernizaciji.
Katedrala na 3842 metrih
Njegova razkošna in ekstravagantna gorska pokrajina je prav perverzno lahko dostopna z žičniških postaj Les Houches, Le Brevent, Flégère, Les Grands Montets, Le Tour ter seveda iz domovanja alpskih bogov in alpinistično-turnega izkrcališča za odkrivanje preddverja Mont Blanca – Téléphérique de l'Aiguille du Midi na vrhu gore Aiguille du Midi.
Ta, leta 1955 dokončana koničasta končna postaja nihalne žičnice z najdaljšo vertikalno razdaljo (2807 metrov), ki pot začne nedaleč od železniške postaje blizu središča nekdaj odročnega visokogorskega zaselka, se na višini 3842 metrov nad mestecem vzpenja kot kakšna katedrala: na vrhu in na robu prepada deluje kot naravni podaljšek kamnitega masiva, kamor se hodi poklonit bogovom fantastične narave in neverjetnih okoliških turnosmučarskih terenov.
Dvajsetkilometrska pista
Tu gori se človek hitro znajde v precepu. Bo šel še više, prav tja na vrh Bele dame, na najvišji stolpič te evropske alpske katedrale, ali jo bo na smučeh ali deski po skoraj 20-kilometrski turi z 2700-metrsko vertikalno razdaljo mahnil navzdol in se med nekajurnim potovanjem po poledeneli naravni alpski avtocesti, dolini Blanche, ki se na koncu izteče v mesto, še bolj poglobil vase?
Kakor koli že, na koncu dneva bo vrček piva, ki ga po napornem spustu in ob živahnem pripovedovanju prigod s kolegi srkneš v katerem bolj ali manj kičastih in posrečenih barov na glavni promenadi Rue du Docteur Paccard, verjetno eden bolj zasluženih v življenju.
Chamonix svojo slavo pojma ekstremnega smučanja dolguje pisani druščini adrenalinskih zanesenjakov, ki so zlasti v osemdesetih in devetdesetih začeli romati v to obljubljeno alpsko deželo. A tamkajšnja tradicija premagovanja nemogočih divjih terenov na smučeh je veliko starejša, saj so legende, kot sta bila Jean-Marc Boivin in Patrick Vallençant, v Chamu to počele že leta pred prihodom neustrašnih Američanov. Kultni smučarski film The Blizzard of Aahhhs je z legendarnim posnetkom spusta nekdanjega zapornika Glena Plaka ter vseameriškega prijaznega fanta iz soseske Scota Schmidta, dveh ameriških smučarjev po 200-metrskem kuloarju, tik pod vrhom gore Aiguille du Midi, Chamonix in njegovo gorsko kraljestvo spremenil v velikansko igrišče za drugačno vrsto smučanja.
Takšnega, kjer je utrgani in uporniški slog oblačenja organsko povezan z neustrašnim načinom smučanja. Ti fantje so smučali tako surovo in tako vrhunsko, kot je bil za tiste čase nadzemeljski njihov imidž – kričeče obarvani kombinezoni in irokeze.
O magnetizmu kraja priča dejstvo, da se je neugnani Plake (mimogrede, njegov glavni pokrovitelj je begunjski Elan) po letih globalnega smučarskega avanturizma ustalil prav v Chamonixu. To pa je sama po sebi dovolj zgovorna ponazoritev prav nič mondenega, a vsekakor kljubovalnega značaja tega očarljivega mesteca.
Aleš Kovačič
Foto: Shutterstock