Janez Pikon: Podrta gora na Koroškem, ko je 25. januarja 1348 ob tretji uri popoldne povzročila lokalni konec sveta, takrat so zvonovi sami zazvonili in zvonili.

Tina Bijol, članica Planinskega društva Bohinjska Bistrica.

Planinsko društvo Srednja vas in Planinsko društvo Bohinjska Bistrica sta organizirata planinski pohod na Dobrač, 2166 m visok vrh zahodno nad Beljakom. Avtobusni vzpon po Alpski panoramski cesti do najvišjega parkirišča ob planinski koči Rosstratten. Sreda in obljubljeni izlet v »Zibelko Slovenstva« … Ampak - tole »zibelko« zgoraj višje prekriva debela »tuhna« od oblakov … Malo pred Beljakom zavijemo z avtoceste na gorsko cesto. Na Dobrač se peljemo, čim višje - tem bolje! Ko se cesta skoraj »poravna,« si hočemo ogledati slavni skalnati odlom z »nove« razgledne točke. Pa razgleda - ni! Še prav pošteno je mraz - vsaj minus 11 - tako, da prvič uidem(o) nazaj v topel avtobus … (Skupinska hipnoza danes ne dela. Zato se vsak po svoje spoprijemamo z mrazom …) Zadnje - osmo veliko parkirišče …, ko iztovorimo vso našo opremo, izgleda kot bojno polje z bogatim izplenom in pred vetrom spet pobegnem(o) na topel avtobus. Malicamo, ker moramo počakati tudi kombi. (Ja, veliko nas je! Robert pravi, da kot, da gremo na kopalni izlet …) Z Martinom nam podata še zadnja navodila in krenemo v počasnem tempu po »zratrakirani« smučini …

Za glavnim vodnikom Robertom … (Jaz in Marko sva zadnja vodnika, no za nama je še Janko v svojem svetu …) Dolgo kolono zakrije megla. Piha kot pri ***. Mraz je! Celotna pot je označena z oštevilčenimi tablicami. (Prav prikladno v tej slabi vidljivosti!) Zebe me v roke, zato palice pospravim v nahrbtnik. Roke pa - kljub dvojnim rokavicam - v žep! Da si jih pogrejem. Kadarkoli namreč slikam, mi desnica premrzne v »krvavo rdečino« … Kljub rokavicam! … (Za)zebe me v krajce - oziroma - v rit. Komajda najdem »fršluse« na »rugzaku,« da si poiščem »kiklco.« Paše! Janko me že »ne-vem-koliko-krat-ujame« in zadnji del poti »prebrodiva« skupaj … Mimogrede se dvigne megla (enkrat in edinikrat!) - in v daljavi uzreva greben belih gora z Ankoglom. Uuu! Kot je prišla »slika,« spet uide.

Veter piha s severa, oziroma z desne strani. Vsi smo po desni strani bolj »pobeljeni« (ali »zabeljeni?«).(Oh! Matej! Pa »glih učerej se j spedenov za izlet, pa ubrov - ma en dan prezgodi!? Kva pravte!?«) Namesto »ničnih« razgledov poslikam »sotrpine« … »Tina Z Bohina« se počuti ponosno fantastično, ker je zdržala ves tisti mraz! »Tina Z Bohina« se počuti ponosno fantastično, ker so vsi pohodniki zdržali ves tisti mraz! V novi koči postrežba - ni da ni! Za zmerno ceno! S premrlimi prsti se »borim« z žlico v juhi s »knedlci.« Odlično! … Ena »skladovnica« »pomfrija!« Še bolj - Odlično! K*** pa K*** (Ku *** Ku pa Kalorije!) … in za poobedek še sladica! Tortica! (Naročite zdaj! Vaš klic bo brezplačen! Brez prevoza in poštnine - Lahko tudi v »Srbo-hrvatskom« …) Čas do »zapovedane ure odhoda« zapolnimo z ogledom »čevdra.« Tam se »skriva« rezervoar s pitno vodo. In čistilna naprava! (»Boga-ti!«) Stara koča Walterja Ludwiga in smučišče sta stala v vodovarstvenem območju za veliko zaledje Beljaka, zato so po letu 2006 enostavno zaprli staro kočo in požagali stebre žičnic …

Če so domači planinci hoteli obdržati turiste in planince na Dobraču, so morali celotno novo kočo izdelati kot samozadostno vesoljsko postajo … (Ja, če greste v KSEVT, vam tam lepo razložijo, da vodo v vesolje pripeljejo samo enkrat na leto in jo »spet in spet« filtrirajo do »onemoglosti.« Z l*** vred …) Kar (mi) še ostane časa do »skupinskega odhoda,« se počasi sprehodim do cerkvice. No, ne čisto do tja. Veter piha in vse je nekje na robu. Prepada? (V megli se ne vidi …)

France Malešič, Spomin in opomin gora

Vrhova in dvoje cerkva na vsakem od njih (slovenska in avstrijska) najvišje v Evropi, križ in sto šestdeset metrov visok televizijski stolp so le glavne značilnosti obsežnega, prepoznavnega gorskega masiva zahodno nad Beljakom. Pogorje Dobrač z vrhom Kühriegel (Cerkveni hrib, 2167 m) se je kot skrajni vzhodni izrastek bližnjih Ziljskih Alp močno ugnezdil med Julijce, Karavanke, vzhodne Karnijske Alpe in Visoke Ture, tam daleč zadaj nad Dravsko dolino. O seveda že zdavnaj ni tista gora miru in tišine, ki je vznemirjala Juliusa Kugyja, ko je gorniško še povsem nepodkovan počitnikoval na domu svojega očeta v Lipi ob Zilji tik pod južnimi ostenji mogočne gore, ki v vsej svoji razdrapanosti še vedno spominja na strahoten potres davnega leta 1348, ko so se ogromne gmote skalovja sesule v dolino, zajezile reko Ziljo, ta je poplavila dobršen del doline. V času prvih Kugyjevih odkrivanj, ki bi se zaradi neizkušenosti skoraj končala tragično (zdrs po melišču zaradi neprimerne obutve) je na vrhu gore stalo skromno svetišče, poleg se v nebo dviga 160 metrov visok betonski stolp avstrijske televizije. Vrh Dobrača zaznamuje v znak upanja, vere in miru, velik križ in dve kapelici, tik pod glavnim vrhom slovenska, druga avstrijska prav na vrhu komaj kaj nižjega sosednjega vrha.

Kugy takrat, ko je prvič stopil na vrh ni vedel, da prav po razglednih robovih gore poteka simbolna ločnica dvojezične Koroške, slovenske na jugu in avstrijske onstran Drave, ki pa ji že vse od nesrečnega plebiscita po prvi svetovni vojni predvsem večinsko prebivalstvo niti simbolnosti ne priznava več. Nekoč, pravijo viri je bila to samotna gora, domovanje pastirjev, ki so pasli po njenih planinskih prostranstvih, goste je mamila le v mir, tišino in v širne božanske razglede, zaverovane popotnike. V zimskem času je območje gore rad poromal kakšen vztrajen in zahtevnejšega vijuganja vešč smučar. Danes pa je Dobrač predvsem zelo gostoljubna gora, dostopna z veliko manj truda kot nekoč, kar vsaj na prvi pogled spominja tudi njeno ime Dobr(ač). Vendar je v korenu njenega imena nekaj bolj staroslovanskega (dob=hrast) še zanimiveje je, da ga kljub koroški zadrtosti tudi Nemci posebej ne prevajajo, temveč le napišejo po svoje, Dobratsch. Svojo gostoljubnost Dobrač najbolj odkritosrčno pokaže tistemu, ki mu ni veliko do hoje, kajti tik pod njegov vrh iz Beljaka mimo Beljaških toplic pripelje Beljaška alpska cesta, sam vrh do stolpa in kapelic ni tako daleč, da ga obiščejo množice željne lepih razgledov po prostranstvih okrog obsežnega pogorja. Precej daljša, vendar veliko bolj zanimiva in razgledna je pot po prepadnem robu južnega ostenja, tik nad nekdanjim potresnim podorom. Nekoč, ko sem gor še ni bilo cest in žičniških naprav je na vrh Dobrača vodila dolga, dolga in po višinskih metrih tudi najvišja romarska pot v Evropi. In na vrhu? Ja, razgled! Ta je zavdal mlademu Kugyju, ki se kar ni mogel nagledati veličastja Vzhodnih in Zahodnih Julijcev, ko je tam na jugu, daleč zadaj za njimi slutil svoj Trst in svoje morje, zato tudi današnjemu pohodniku z Dobrača ne bo ostalo skrito od kod tista vse življenje trajajoča vez med velikim častilcem vsega Julijskega, njegovim Triglavom »Triglav ni gora, Triglav je kraljestvo«) in še bolj njegovim Montažem (kraljevski Montaž, »gora mojega življenja.«

Pomota, ime pride od doba, besede za hrast. Dobrač je bil hrastova gora, kar pa se dobrote tiče, slovenskemu ljudstvu ni ostal v dobrem spominu. Dr. Josip Gruden je pred 1. svetovno vojno opisal grozo razdejanja, ki jo je povzročil potres leta 1348: »Lepo je sijalo solnce na praznik spreobrnjenja svetega Pavla dne 25. januarja ob treh popoldne, kar se strese zemlja z grozno silo. Zvonovi so sami zazvonili. Razdejanih je bilo 26 mest, mnogo cerkva in nad 40 gradov. Ljudi in živino so podsuli padajoči zidovi, zemlja se je stresala dolgih 40 dni. Višek razdejanja je bil v Ziljski dolini. Visoki Dobrač je že vsled prejšnjih potresov na mnogoh krajih grozil z globokimi razpokami, ki so tiho grozile. Usodnega dne pa je goro tako silno streslo, da se je skalnata grmada razpočila in del gore se je zvalil v dolino. Ta silen plaz je zasul sedemnajst vasi ob vznožju in zajezil reko Ziljo, ki je narasla v veliko jezero. Deset vasi je potonilo v njenih valovih. Tudi na Osojskem jezeru so pokale gore in se rušile v vodo. Vsi gradovi, ki so se dvigali na holmih in hribih ob Dravi in Zilji so se sesuli in njihove razvaline so se kotalile v doline. Nihče ne more presoditi, koliko ljudi je pod njimi izgubilo življenje.«

Dobrač je danes gora, pogosto obljudena z na videz brezskrbnimi ljudmi, ki jih navdušuje višina, najlepši mogoči pogledi na južno Koroško, na Julijske in Karnijske Alpe. Planina Trata (Rosstratte), kjer je veliko zadnje parkirišče, so širna travišča za lagodne sprehode in kajpak Gostišča na bližnjem holmu pa se ob panoramskih tablah v lepem vremenu tare avtomobilistov in pohodnikov. Koroška se z Dobrača na pogled širi kakor velika dlan polna življenjskih črt. Prsti so njena pogorja, presledki med prsti pa doline, vsaka s svojim vodnim biserom, Osojskim, Vrbskim, Baškim in Hodiškim jezerom. Največja atrakcija razgledišča s Trat pa so Julijske Alpe od Triglava do Montaža. Dober daljnogled odkriva mikavne podrobnosti. Najboljše se pri njihovem razločevanju počuti človek, ki je kraje pod Dobračem že obiskal, kot bi se selil po lepih kamricah svojega spomina. Razgled je lepši z vrhnjega grebena Dobrača od koder je videti svetle tokove Zilje in Drave, zlasti pa še višje Alpske snežnike na severu in zahodu, gori do Velikega Kleka in tja daleč do Dolomitov.

Gruden še slikovito opisuje, kako je sredi popolnoma zravnanega Beljaka začel bruhati vrelec tople vode, ki je nekoliko ublažil požare. Kmalu je izbruhnila še kuga in pobrala dve tretjini preživelih pod masivnim pogorjem Dobrača. Razpadle so družinske in družabne vezi. Ljudje so begali in se izogibali drug drugega. Po neobdelanih poljih so blodili bičarji, beljaški Judje so bili pobiti v pogromu.

Potrebe velikega pretvornika oskrbuje do vrhnje ploščadi makadamska cesta za službena vozila in zaprta za javni promet travnatega Dobrača. Nekako domače se proti severu preveša v pašnike in gozdove, južno proti Ziljski dolini je strmo odsekan v grozljive prepade. Vrh gosti dve cerkvici, ki veljata za najvišji v Evropi. Po obsegu in videzu sta približno enaki, ne pa po nacionalnosti vernikov. Prva je avstrijska, druga slovenska. Simbolizirata neločljivost dveh koroških narodov v nekdanji skupni nesreči in vendar tudi njuno ločljivost v sedanjem času. Slovenska je nekoliko vraščena v vrh in je od daleč podobna bivaku. Če jo želimo obiti okrog gotskih opornikov, hodimo precej na tesno po nekoliko širši polici, kot v gorski steni, če se naslonimo nanjo in obraz nastavimo soncu, dobimo občutek, da nas sonce greje z doline od Zilje in številnih bleščečih oken iz ziljskih vasi, takrat se v srce naseli Korotan!.

Komur je vrh predaleč se lahko od Trat poda na prostrano in bolj ali manj ravno pastirsko planino, ter se sprehodi do dobraškega roba, tu je Dobrač odsekan, s čudovitim razgledom na ziljsko dolino, Ojstrnik nad njo in dolgo vrsto Julijskih in Karnijskih vršacev. Pod rob se strmoglavo spušča planinska pot, ki se vije po meliščih in grušču podrte gore, ter zgubi pod gozdno mejo, ki je po letu 1348 poskušala vse više, vse bolj prijazno prekriti posledice največje katastrofe, kar smo jih Slovenci doživeli na svoji zemlji.

Vir: Tina Bijol in France Malešič

Janez Pikon