ŠAO Velenje - Gregor Ahtik: Od 28. 7. do 8. 8. 2014 je v francoski vasici Ailefroide potekal dopustniško-plezalni tabor, katerega se nas je skupno udeležilo 11 članov ŠAO.
Nekateri smo si uspeli privoščili celih 14 dni dopusta, drugi pa so zaradi časovne stiske plezalna doživetja strnili na en teden. Področje »Frojda« ponuja obilo užitkov za vse vrste 
plezalcev, saj je v relativni bližini kampa mogoče najti tako navrtane kot nenavrtane smeri, balvane, klasična plezališča, lepe planinske poti, ledenike, itd. … Sami smo večino časa smo posvetili bližnjim večraztežajnim smerem, do katerih so dostopi večinoma od 10 do 30 minut, vzeli pa smo si tudi dan za obisk visokogorja in bližnjega ledenika - Glacier Blanc. V drugi polovici dopusta se nam je pridružil tudi del letošnjih tečajnikov alpinistične šole, željnih vzponov, dodatnega utrjevanja znanja ter novih doživetij.
Jernej Radoja je svoje doživljanje dopusta opisal takole:
Začne se drugi teden taborjenja v Franciji in prispe še druga ekipa, trije tečajniki in Marjan naslednji dan pa še Rok in Neva. S čelnimi svetilkami smo postavili šotor, spili vsak nekaj in odšli spat. Po deževnem jutru se je skala počasi začela sušiti in že je padel plan za plezanje. Najprej smo bili opozorjeni ˝če so plate, grifov skoraj ni˝ vendar pa granit drži plezalke samo moraš se navaditi. Zato smo za začetek odšli »frikat«, kar se je kasneje izkazalo za dobro odločitev. Ker smo prvič plezali na granitu je bil občutek res drugačen, na plati samo čakaš kdaj ti bo spodneslo plezalko. Če je ne obremeniš pravilno se to tudi zgodi in na prstu mi že priteče kri izpod nohta. Začeli so se nabirati oblaki in zaključili smo s plezanjem ter odšli proti kampu, vmes je začelo škropiti zato smo se raje ustavili v prvem marketu, ki je imel streho in seveda bar. Po prijetnem druženju smo se odpravili skuhat večerjo in počasi pripravili za spanje.
Naslednje jutro je bilo za nas tri posebno. Ker so bile dolge smeri zelo dobro opremljene sta se Jure in Tanja odločila, da nas pošljeta v eno izmed lažjih smeri kar same. Pripravili smo si opremo in odšli vsak po svoje nekaj se jih je spravilo v hribe, nekaj »frikat« ter »bolderirat«, z Dejo in Lidijo pa proti večraztežajni smeri. Po dobrem opisu smeri, ki smo ga dobili od Grega, smo smer našli brez problema. Smeri smo se lotili tako, da je vsak okusil kakšen raztežaj v vodstvu. Ker je bila smer na nekaterih mestih še malo mokra in še nismo bili vajeni skale, smo vmes tudi prijeli za komplet. Po preplezani smeri smo se vsi veseli začeli pripravljati na spust po vrvi, čakali so nas trije spusti potem pa pot nazaj proti šotorom. Ko smo se vračali z velikimi nasmeški na ustih smo srečali Jureta, ki je poležaval na balvanu in nas z bujnim očesom spremljal zadnji del smeri. Naslednji dan smo se vsi odpravili v dolge smeri vsaka naveza v svojo. Nas tri je tokrat čakala malo težja smer, zato smo že v prvem raztežaju ponovili samoreševanje in švicarski škripec, ki smo se ga naučili v šoli. Smer je potekala malo čez previs potem po platah in čez prečko. Ker je bil predzadnji raztežaj za nas pretežak smo zavili v drugo smer, ki pa nas je pod previsom spet presenetila. Smer, ki je potekala pod njim, je bila mokra, zato je bilo potrebno zariti naravnost v njega. Nabralo se je že kar dosti trenja padla pa je tudi koncentracija in mimogrede zavijem iz smeri. Po nekaj metrih iskanja svedrovca in zaradi velike sile nabiranja vrvi z rokami, se mi je noga že konkretno tresla. Končno zagledam 3 m desno svedrovec, in ko počasi prilezem do njega je bilo spet vse v najlepšem redu. To je bil tudi konec smeri, sledili so še spusti po vrvi, ki jih je tukaj kar veliko. Po poti nazaj pa so včerajšnje nasmeške zamenjali bolj resni obrazi.
V torek smo zaradi nestabilnega vremena dvodnevno turo na ledenik Glacier Blanc, zamenjali z enodnevno. Odpravili smo se zgodaj zjutraj in po nekaj urah hoje smo že imeli pogled na veliko gmoto ledu in snega vmes pa velike ledeniške razpoke. Predno smo zavili na ledenik, je padla odločitev, da skočimo na 3300 m visok vrh. Ko smo se vzpenjali proti vrhu, se je že kar precej poznalo na vedno večji utrujenosti, še posebej na zadihanosti. Občutek stati tam pa je bil res neverjeten, pogledi na prelepe doline in zasnežene gore so bili čudoviti. Na ledeniku pa smo vadili ledeniško navezo in reševanje iz razpoke, po demonstraciji Jureta in Tanje smo še vsi tečajniki in pripravniki ponovili reševanje, z sidriščem iz lednih vijakov. Po vrnitvi v dolino pa je sledila še večerja iz francoske kuhinje.
V sredo sva se z Lidijo odpravila v malo daljšo, 400 m dolgo smer. Plezanje je potekalo gladko, vmes pa sva zaradi sledenja treh navez morala kar malo hitreje stopiti po skali, ki je bila kar dobro razčlenjena. Malo manj gladko pa je potekal spust po vrvi, na sredini spusta se mi je skrilo sidrišče, ki sem ga opazil, ko sem bil že kar globoko pod njim. Ko sem se zavedal situacije se nisem obotavljal in si hitro uredil reševanje z reversom. Privlekel sem se do prvega borovca na katerem sem uredil sidrišče in v visečem položaju počakal, da je Lidija zgoraj uredila vse za spust in mi ponovno podala vrv. Potem sva se z malo večjo pozornostjo spustila do naslednjih sidrišč. Sledil je še sestop po jeklenici in že sva gledala v »piskre« v katerih so bili špageti. Naslednji dan smo malo pomešali naveze tako, da je Lidijo in Dejo peljala Tanja, Matej in Marjan sta izbrala malo daljšo smer, Jure in Grega sta bila v smeri ki je potekala mimo dveh slapov, zato sta prišla nazaj sveže stuširana. Rok in Neva sta izbrala hribe, mene pa je proti smeri gnal Rok. Prvo smer sva preplezala tekoče zato je ostalo časa še za eno. Ker se nama je dopadla raznolikost smeri od previsov z luskami, raznimi počmi in seveda platami sva izbrala kar sosednjo. Pri plezanju z Rokom pa sem dobil nekaj koristnih nasvetov, ki mi bodo prišli prav tudi v bodoče.
Ostalo je še zadnje jutro, ki smo ga lahko izkoristili za plezanje. Z Lidijo sva hitro odšla v smer, ki se je lepo videla iz kampa. Ko sva prišla pod smer je bila zasedena, zato sva morala izbrati drugo nama primerno, ki pa je ležala v senci. Ko sva pričela s plezanjem je bila skala zelo vlažna, zato je bilo plezanje kar oteženo vmes sva celo naletela na vodo ki je curljala po skali. Ampak kljub vsemu sva se po tednu plezanja po granitu že lepo navadila na stik z njim zato sva vseeno prilezla do vrha smeri. Ko sva prišla v kamp so se že podirali šotori to pa je bil znak da odhajamo domov. Ko razmislim kako čudovito je bilo v prijetni družbi početi to kar te veseli. Po vrhu vsega pa prihajam domov z novim znanjem, ki sem ga dobil od ostalih in izkušnjami, ki so nastale na lastnih napakah je to zame velika nadgradnja tečaja, katerega teorija se počasi realizira.
Jernej Radoja
Plezali in uživali smo: Gregor, Rok, Tanja, Jure, Marjan, Lidija, Jernej, Deja, Matej, Rok in Neva