Uredništvo G-L 19.02.2022 11:03 1416 0

Mamice na kokicah

Aljoša Hribar: Otroček je pa pol “Crack baby”.

Seveda ne bom nakladal o nekih davno pozabljenih razvadah, prispevek bo govoril o lednem plezanju.

Slap “Crack baby” visi s strme stene Breitwangflue, visoko nad švicarskim Kanderstegom. Diči se z oceno ED IV P3 6, 300 m. Velja za enega najlepših v Švici, kar je pomembno, saj nelepih slapov nima smisla plezat. Splezan pa je bil prvič glih pred 30 leti. Dani Arnold ga je posoliral v nemogoče kratkem cajtu, sam ni zaradi tega nič lažlji …

Ime dobi po otročkih, katerih mamice so med nosečnostjo veselo pušile za ta namen prirejen kokain. In pol naj bi revčki blodili okrog z IQ okoli 50 … kar pa je najverjetneje mit, ki so ga sprožili preveč zagnani ameriški novinarji. Pokazal mi ga je nadučitelj par let nazaj, kao “tega pa nujno morva zlezt”. In se naju je otepal do letošnje švicarske avanture.

Prvi teden se z izbrano grupo badass smučarjev odpeljemo v Engelberg, slavno igrišče podivjanih rajderjev. In res je hudo, že prvi dan po sneženju napokamo 8000 metrov celca, kar se nam v naslednjih dneh pozna na nogah. Zato pol turno s pomočjo drotov presmučamo vse, kar je vrednega okrog 3000aka Titlisa.

V soboto grejo smučarji domov, midva pa slavi naproti. Ker sva pozna, morava prespati v Interlaknu. Mojster nama najde hotel, kjer lahko poleg ostalih storitev opraviš tudi evtanazijo. Vsaj tko zgleda. Si velja zapomnit …

Ker naslednji dan v slapu snemajo film ob 30-letnici prvega vzpona, zakopljeva v ponedeljek zarana. Kljub nesramno zgodnji uri sva po 900 vm pod njim zadnja. Pred nama so štiri naveze. Sranje … Dokler se midva uštimava so že vsi zaplezali in počasi kreneva za njimi. Presenetljivo kako kača gladko teče proti vrhu. Vsi tekoče plezajo, komaj kak košček ledu prileti proti nama. V krasnem slapu očitno plezajo samo krasni plezalci. Tut enkrat ne rabiva čakat, kar ni vedno pravilo v naših zmrzlinah.

Prva dva cuga za ogrevanje mal bolj tanko, ampak ok. Pol se pa zadeva postavi v plajbo. In še čez. Bolj ali manj spretno plezava čez stalaktitaste previske. Res lepo. Še lepši so štanti. Vsi na širokih policah, varni pred potencialnimi letečimi svečami. Zadeva ne popušča, sam se človek kar navadi. Zadnji raztežaj bi mogu bit udobna štirka, sam so vsi pred nama zlezl strmo svečo na desni. Midva tut, še kar jeba.

Njaboljši pri strmem slapu pa je spust. Nič premetavanja špage po grabnih, sam šus … Spodaj se preoblečeva v smučarje, čas je da vnovčiva muke vzpona. In res je ludo, 500 vm pršiča, pol pa še mal loma po cesti.

V torek sneži, tko da se ob kulturni uri kar dobr zlomljena spraviva v enega od čudovitih slapov nad vasjo. Ime mu je “Podganji pisuar”, sam je kar lep. Kljub malo nižji oceni še zmeri ven visi.

Na dan odhoda si zjutraj ob rahlem dežju privoščiva še eno šestko, sem pozabil ime, neki z zobmi v zvezi … Ne pokaže ravno zob, prijetno zmehčan led in hitro sva na vrhu. Pol pa domov, da me ne pozabijo.

Naj zaključim z v ta namen prevedenim mednarodnim bojnim zklikom priletnih lednih plezalcev: “Fizioterapevt, prihajam!”