Tomaž Jakofčič: Še vedno težim s smučanjem, a pač iz tega filma sem ravnokar izstopil.
Moram že malo pomisliti kje vse sem smučal od zadnjega pisanja. V tistih redkih dnevih doma se nisem uspel zbrati, da bi kaj napisal je bilo preveč drugih prioritet.
Sredi aprila sem bil z Manco, Igorjem in Primožem še enkrat čez Tour du Soleil, ki vijuga po gorah na švicarsko italijanski meji. Ponovno je potrdila svojo unikatnost in lepoto. Vreme je bilo ves čas lepo a vseeno smo le redko srečali turne smučarje. »Originalna« pot vodi v obratni smeri torej po severnih straneh gor in po južnih dol. Sam hodim obratno z namenom smučanja po senčnih vesinah in vedno (torej 4x) je bila to prava izbira; odličen sneg in nedotaknjena pobočja. Naslednje leto turo obogatim z ovinkom preko Basodina, 3272 metrov visoke smučarske poslastice. Slike z letošnje poti lahko vidite tule.
Več fotografij je tudi v objavi na tomazjakofcic.com >>>
Takoj zatem sem se prestavil na drugo stran doline, v Bernske Alpe. Letos je slabo vreme prihajalo v začetku zime vedno z juga. Zato je bil jugovzhodni del Alp lepo zasnežen, na drugi strani pa dokaj borno. Prav Bernske Alpe so bile nenavadno suhe. Na nekaterih ledenikih je bilo stanje skoraj poletno. Večina najboljših smučarskih gora je bila vseeno dovolj zalita in tudi izhod preko Lotchentala je bil zasnežen do dna. 2x Matjaža, 2x Tomaža in Vojko je bila kombinacija za dobro in divje smučanje; njihov smučarski nivo se je gibal med učiteljskim in demonstratosrkim nivojem, Matjaž je celo tekmoval v bližnjem Wengnu. Nekateri tudi častilci dobrih viskijev za kar se, sploh po obisku Škotske nekaj let nazaj, trudim tudi sam (mi še ne uspeva čisto …) in nekaj meric “single maltov” Llagavulina in Glenmorangie je potovalo z nami in nas lepo zdravilo, ko smo bili preznojeni …
Doma
Dobrih deset dni doma je bilo več kot dobrodošlih. Ula je postala suverena na biciklu, treba pa je bilo tudi v domače gore. S Samom smo se menili, da gremo smučat kaj bolj strmega in se je spomnil na žleb na severni strani Stola, ki ga je prebordal že pred leti, ko sta z Borčijem trenirala pred uspešnim smučanjem in bordanjem (med drugim tudi) Gervasuttiijevega ozebnika v v Taculu.
Doma sem potem opazil, da sta “novo smer” tam pred nekaj tedni presmučala Marko in Jaka. Potem sem pregledal zares impresiven dnevnik M&M in edino kar me je zbodlo poleg zavračanja po mojem mnenju dobrega starega načina ocenjevanja smučarskih smeri, še termin nova, prvenstvena smer. Se mi zdi, da je danes v nakloninah do 45 stopinj, torej ne najtežjem smučanju, zelo težko trditi, da gre za prvi spust, ker ljudje res veliko smučajo, tudi po strmem. Čez nekaj dni sem bil npr. spet na Stolu in t. i. Desna smer je imela kopico smučin, tudi vstop z desne (gledano od gori). Verjetno je torej tako ob vsakem snežno obilnejšem letu…
Sam se ne ukvarjam načrtno z alpinističnim smučanjem a sem na hitro našel poleg omenjenega še en primer “stare nove” smeri v Pihavcu … Bognedaj, da kritiziram delo, hočem le reči, da je potrebno biti previden pri terminologiji, sploh, če se dela nov vodnik ali pregled. Res pa je, da je tovrstne podatke izredno težko dobiti …
Mont Blanc
Trije po vrsti. Z Lorijem sva teden po prvomajskih preživela s sedmimi angleškimi in irskimi turnimi smučarji. Prijeten teden z dobrim smučanjem in humorjem. Škoda, da nas je po dobri aklimatizaciji na sedlih Tour Noir, Argentiere in Entreves vreme pustilo na cedilu na Mont Blancu. V sneženju smo obrnili nekje na polovici severnega raza Dome du Gouter t. i. Arete Royale.
Potem sta prišla Zvone in Aleš. Že dolgo smo bili domenjeni za smučanje z Mont Blanca in vedel sem, da bosta dobro pripravljena. Gladko smo opravili z Gran Paradisom (4065 m) za ogrevanje, meglenim Valle Blanche na dan počitka in potem še z Mont Blancom. Na kočo Grand Mulets smo prišli drugi dan po sneženju in se naslednji dan v lepem in vetrovnem vremenu, v sedmih urah povzpeli na vrh.
Na vrhu smo si pripeli smuči in odpeljali po severnih vesinah (Face Nord: D, 600 m). Prvih 300 metrov je bilo spihanih potem pa smo se potopili v pršič, ki je 1500 metrov nižje sicer malo pridobil na teži a vseeno je odlična smuka trajala vse do Plan des Aiguilles na višini 2300 m. Pica in pivo v praznem Chamonixu v kratkih rokavih in hlačah, gori pa pršič. Dober kontrast!
Enak scenarij, brez pavze, je sledil z Iainom, takoj na Paradiso. Največji problem s katerim sva se soočila tam, je bil spraviti dva para solidno dolgih smuči v pritlikavi Porsche Carrera za vožnjo iz Chamonixa do Ponta. Vzpon in smučanje je šlo gladko. Z Iainom smučava skupaj že veliko let a vedno le okoli smučišč, turnih smukov je imel za seboj le štiri in na Gran Paradisu sva se naučila “špickere”, obrat s smučmi. Fizična kondicija triatlonca je kompenzirala pomanjkanje izkušenj. 20. maja sva vstala ob treh. Pozno za Mont Blanc a ker sva se namenila po klasični, manj varni smeri, ki na Petit Platoju vodi pod ogromnimi seraki, sem le te hotel gledati. Slabih sedem ur sva potrebovala do vrha kljub temu, da je Iain imel freride smuči s 115 mm pod čevljem. A to je pomenilo, da dol ne bova smučala počasi. Res, po dveh urah, sva bila že na gondoli. Še sladoled za regeneracijo v t.i. oknu priložnosti (po dr. Rotovnik – Kozjek) v centru Chama in gas proti domu. Odmeve bi že lahko gledal z domačega kavča. Če bi si hotel pokvariti krasen dan…
Mont Blanc je legendarna (tudi) smučarska gora. V njenih strmih snežnih stenah so se premikale meje alpinističnega smučanja. Smeri v Aig. Blanche du Puetery, G. Pillier du Angle ali Brenvi spadajo še vedno med najtežje spuste opravljene v Evropi, dela mojstrov kot so bili Benedetti, Valencant, Sudan in Boivin. Prav tako je prizorišče spusta z največjo višinsko razliko v Evropi. Jacky Bessat je že v 70-ih odsmučal z vrha in smuči snel v Le Fayet, 4200 metrov niže. Za tak spust himalajskih dimenzij je seveda potreboval dobre in varne snežne razmere od vrha do dna.
Vedno znova, ko smučam z vrha Mont Blanca pritrjujem domnevi, da gre za najveličastnejši turni smuk v Evropi. Najvišji vrh v Alpah, odlična smučarska pobočja, velika višinska razlika in veličastno, nekje celo srhljivo gorsko okolje samo še dodajo k celotnemu vtisu.
Letos sem smučal veliko, preko 90 dni na smučeh in zadnji teden z dvema Paradisoma in Mont Blancoma je bil dober zaključek dolge sezone. Sem pa zadnje dni delal že malo na rezervi in zato tokrat ne polagam smuči s solzami v kot. Z največjim veseljem bom čez nekaj dni zakopal roke do komolcev v magnezij in se oprijel skale. Sicer pa, saj je do prve Dovške Babe le še šest mesece