Podobe smisla

Reinhold Messner, Diane Messner, prevod Irma Kukovič:

Hiša knjig, HKZ 2023: 192 strani, ISBN: 978-961-7214-11-6, cena: 19,90 €

Knjigo sem kupil na knjižnem sejmu.

(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Knjige Reinholda Messnerja so izjemno zanimive. Ta – Podobe smisla – je za povrhu še sila nenavadna. Knjiga ni posebna, ker govori o potrošništvu. V središču življenjepisa (ta zaznamuje prvi del knjige) je skromnost, ki z izjemno vzročno/posledično privlačnostjo deluje še na številne druge lastnosti slehernega od nas – delavnost, odgovornost, tovarištvo, samost, ustvarjalnost, ljubezen … »Najpomembnejša stalnica v mojem življenju je odrekanje. Ne odrekanje kot samoomejevanje, temveč odrekanje kot možnost, kot navdih.« (186)

Knjiga je nenavadna, saj jo je Messner napisal z ženo Diano (poročena sta od leta 2021). V srednjem delu knjige Diane zelo odkrito spregovori npr. o tem, kako jo je Messner prvič zagledal, kako je končala svoj prvi zakon, kako je živeti z njim, »ki ima prazen žep« (97), in kako prekleto hladen zna biti njun romantični sanjski dom – grad Juval. Pripoved ves čas poteka po grebenski rezi in je na preizkušnji iskrenosti, intimnosti. Diana pripoveduje tudi zato, da »bo morda še komu pomagala rešiti« (121), recimo temu netipičen odnos dveh, ki ju loči nekaj desetletij. »Odnos z Reinholdom je izziv, prava pustolovščina.« (108)

Knjiga je nenavadna (žal jo mestoma zaznamuje slabši prevod), ker v zadnjem, tretjem delu, prinaša pogled poslavljajočega se starostnika z izjemno preteklostjo (ta oživi ob številnih črno belih fotografijah iz osebnega arhiva). S perspektive staranja razmišlja o odnosih, ki se končajo s smrtjo (pa se res?). Ozira se na doživeto in išče skupni imenovalec prihodnosti. Modrost, oluščena slave, politike in samovšečnih spominov, je poziv k dobri pripravi – na alpinistični vzpon, izlet, turo, turni smuk … – in tudi na smrt.

***

Ob branju knjige sem se spomnil prejšnjega – domnevno zadnjega – Messnerjevega nagovora javnosti. Jeseni leta 2022 se je Messner lotil »svetovne turneje,« v okviru katere je »za tri do štiri dni obiskal države, ki imajo razvito gorniško in alpinistično skupnost, ter jim predstavil svoja stališča in izkušnje.« (Pomenljivo je, da je bila turneja napovedana, da bo »v vsaki državi to njegov zadnji javni nastop.« Osebne predstavitve knjige v Sloveniji (v Ljubljani, Tolminu, Podnanosu, Velenju, Mojstrani in Medvodah) v decembru 2023 je tako moč šteti v rubriko »tokrat zares zadnji« nastop.)

V okviru festivala Zadnja odprava (The Final Expedition), ki je svojo premierno pot začela prav v slovenskem Cankarjevem domu (1.–4. septembra 2022), se je »razkril kot alpinist, himalajec, pustolovec, pripovedovalec in filmski ustvarjalec. Predstavil je filmske dejavnosti v okviru Messner Mountain Movie GmbH in muzealske projekte, ki jih povezuje The Messner Mountain Museum. Prikazal je tri svoje dokumentarne filme (Še vedno živa/Still Alive, Everest! Najvišji cilj/Everest! The Last Step in Sveta gora/The Holy Mountain),« ki jih je pospremil s predavanji.

V Gallusovi dvorani je številnemu občinstvu (vse festivalske dogodke si je po podatkih Cankarjevega doma ogledalo nekaj več kot 2400 obiskovalk in obiskovalcev; na predavanju jih je bilo 1300, ostala dva filma si je skupaj ogledalo 1100 ljudi) predstavil zgodovinske in filozofske vidike svojega alpinističnega, himalajskega, polarnega, političnega in drugega javnega delovanja. (Ob pregledu svetovnega alpinizma je navedel dva slovenska dosežka – jugoslovansko smer po zahodnem grebenu na Everest (1979) in solo vzpon Tomaža Humarja v južni steni Daulagirija (1999); kasneje je – med muzealstvom – omenil še Slovenski planinski muzej.)

Na osrednjem predavanju je »razgrnil bistvo svojega življenja ter boj za vrednote, kot so pogum, strast in odgovornost.« Večino tistega, kar je govoril na Zadnji odpravi, je ponovil v Podobah smisla. Takrat povedano in zapisano se ujemata. Ne, nisem nepooblaščeno snemal dogajanja, sem si pa med predavanji v dvoranski temì delal zapiske: »Kaj v resnici je/pomeni klasično/tradicionalno gorništvo? Zakaj se vsaj v gorah ne odpovemo dolinskemu udobju? Potrošništvo v gorah, kot ga opisuje Messner, se v Sloveniji imenuje pohodništvo. Zakaj ne vidimo težav in problemov, ki jih v gorski prostor prinaša potrošniško pohodništvo, čeprav ga/jih imamo pred očmi? Zakaj so (nekritični) nosilci potrošništva tudi (vrhunski) gorniki v poklicih gorski vodnik, turistični delavec, novinar ali odločevalci v PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) in GRZS? Kakšna je današnja dejanska vloga planinskih organizacij v Alpah? Zakaj visoko izobraženega in usposobljenega slovenskega ministrskega uradnika (da ne omenjam politika) objektivne kritike pohodništva puščajo hladnega, neodzivnega? Zakaj je Alpska konvencija v Sloveniji samo črka na papirju? Zakaj ni niti malo samoiniciativnega ali – bog ne daj – celo ustvarjalnega strokovnega dialoga v iskanju boljših, kakovostnejših rešitev? Zakaj ne preprečimo več smrtnih nesreč v gorah? Zakaj nikogar ne zanima nacionalni program varnosti v gorah?«

***

Messner je bil takrat tudi gost voditelja Igorja Evgena Berganta v Odmevih na TV Slovenija. Bergant ga je napovedal, kot »najznamenitejšega gosta v zgodovini Odmevov.« Messner je v Odmevih med drugim dejal, da je v Slovenijo prišel, ker je tradicionalni alpinizem tu še vedno zelo čislan. Izrazil je prepričanje, da v nobeni drugi državi (razen v Sloveniji?!) tradicionalni alpinizem ni razumljen v izvirnem pomenu, kot pustolovščina v mogočni naravi. Poudaril je, da ima Slovenija čudovit, čeprav majhen del Alp, ki je uspešen tudi kot turistično območje. Po njegovem pa so predvsem slovenski alpinisti, »pravi alpinisti,« ki so od leta 1990 do danes ponesli svetovni alpinizem v velike višave. Omenil je, da je poznal Aleša Kunaverja, po njegovem idejnega vodjo novega vala v alpinizmu. »Reči moram, da so Slovenci, preden je tradicionalni alpinizem postal globalen, začrtali smernice alpinizma.« Končal je z mislijo, da »pri tradicionalnem alpinizmu ne gre za merjenje, ampak za doživetje, za odnos med človekom in naravo.« Bergant je misel povzel, da »gre za kulturo, tako po zaslugi Nejca Zaplotnika to dojemamo tudi v Sloveniji.«

https://www.rtvslo.si/zabava-in-slog/ture-avanture/poslovilni-festival-alpinista-reinholda-messnerja-premierno-pot-zacel-v-ljubljani/638978

(Le malo ljudi se še spomni, da Berganta in Messnerja posredno povezuje afera Česen, ki ji je mlado novinarsko, v oddaji Podarim dobim, botroval tudi Bergant. Česen je bil v tokratnem pogovoru omenjen nekako mimogrede, v kontekstu razvoja športnega plezanja. In, ja: Bergant se je z Messnerjem pogovarjal v nemščini, kar je najznamenitejšemu gostu vidno godilo.)

Moj komentar na povedano je, da vsakdo, ki je v zadnjih letih vsaj za nekaj dni v visokem poletju obiskal slovenske gore ve, da je imel Messner žal napačne informacije, kar se tiče stanja gorništva in gorniškega turizma v slovenskih gorah. Slovenski informatorji so mu posredovali vtis, ki je v popolnem nasprotju z dejanskim stanjem in številnimi problemi. Gorništvo je že davno izginilo iz planinskega obzorja, danes je povsod navzoče zgolj potrošniško pohodništvo. Zelo nazorno se to kaže v medijskem razumevanju dogajanja. Edi Pucer (POP TV) se je (ob izidu knjige) v daljšem pogovoru z Messnerjem navduševal nad njegovimi stališči glede skromnosti in odrekanja v gorah. A že bežen pregled množice novinarskih prispevkov pokaže, da je POP TV dobesedno na ideološkem čelu vzpodbujanja potrošniškega pohodništva (že od časov nekdanje novinarke Maje Roš dalje).

https://www.24ur.com/novice/slovenija/messner-na-vrhu-razmisljas-samo-o-tem-da-se-moras-zaceti-spuscati.html

https://www.24ur.com/novice/preverjeno/v-hribe-po-flancat-in-sekiro.html

https://www.moskisvet.com/davidovi-ekstremi/reinhold-messner.html

***

Tako na predavanju kot v knjigi je Messner (čeprav je bil nekoč ustanovni član naravovarstvenega Mountain Wildernessa, čemur je v Sloveniji zvesto sledil Viki Grošelj) zavzel stališče proti vsakršnemu aktivizmu. »Ne protest, temveč učinkovito odpravljanje napak izboljšuje naše življenjsko okolje.« (173) (V nekaterih tujih medijskih nastopih je zaslediti njegovo kritiko delovanja Grete Thunberg in gibanja Mladi za podnebno pravičnost). Prednost daje znanju, znanosti, raziskovanju in tehnološkim dosežkom. Tudi tu se najina pogleda – a ne glede znanja, znanosti … – radikalno razlikujeta (glej npr. prispevek Akcija je edino, kar zaleže). Ena glavnih ovir naravovarstva je sindrom spremenljivega izhodišča: za vsako generacijo ljudi je stanje narave, kakršno smo spoznali v otroštvu, normalno. Toda pogosto prevlada vtis, da se ne zavedamo, da je tisto, kar smo obravnavali kot normalno, ko smo bili otroci, pravzaprav stanje izjemne izčrpanosti ... Rezultat tovrstnega slabega stanja narave, so tudi ojačitve lanskoletnih poplav v vznožju gora. In kdo bo – ter enako pomembno: na kakšen način? – naravnost in brez olepševanja povedal prebivalstvu, da si z napačnim gospodarjenjem na planinah, sami poslabšujejo življenjske razmere?

https://www.gore-ljudje.si/Vse-objave/akcija

***

Messner je – to ponovi tudi v knjigi – zagovornik »gorskih ognjišč« (beri: domačega prebivalstva), ki so zagotovila preživetje ter nacionalni obstoj na stičišču kultur in jezikov. Ko je npr. odšla prva svetovna vojna in vsakodnevne grozote, so domačini z znanjem prednikov vztrajali na opustošenju. Ob teh istih ognjiščih se je spletalo sodelovanje med različnimi območji in solidarnost, ko je narava kazala svojo moč. Nedvomno, to je tudi slovenska zgodba. Ložani, Trentarji, Sočani, Tolminci, Graparji, Bohinjci, Borovci in Rutarji, Jezerjani, Solčavani, Bistričani, Korošci, Pohorci, Rovtarji (in vsi drugi, ki v gorskih območjih ohranjajo lastno identiteto) so še danes ljudje, ki ohranjajo ognjišča v Alpah.

In čeprav Messner izhaja iz globoke osebne izkušnje, saj se je (tradicionalnega) izročila in (alpske) mitologije vse življenje učil od staršev in domačinov doma ter v tujih gorah, se nikakor ne morem strinjati z njim, da se je gorništvo začelo konec 18. stoletja (»Po 220 letih kratke zgodovine, se je izoblikoval nek odnos do gora. In ta se spreminja, ker jih ljudje danes doživljajo drugače.«), z (alpinističnimi) prvimi vzponi na evropske gore. To je izrazito preozko gledanje: številni raziskovalci preteklosti (zgodovinarji, arheologi, geografi, antropologi, sociologi, filozofi …) se strinjajo, da se človek v zadnjih dva tisoč letih ni prav dosti spremenil (npr. z vidika jezika, domišljije, duhovnosti in umetnosti …) in da je ena od stalnic našega obnašanja prav radovednost, ko se podajamo v raziskovanje neznanega! To pa je bistvo gorništva! Hoja je naredila prebivalce na ozemlju današnje Slovenije, ne pa »markiranje ozemlja z Aljaževim stolpom«, kot zgodovinarsko kriči dr. Mikša.

***

Ko sem na Zadnji odpravi spremljal njegove nastope sem se spraševal, zakaj Messner ni – ob spoštovanju posledic himalajstva, njegove opazne starosti in sporočila festivala – nastopil v svojem (alpskem) maternem jeziku? Odvisno od popolnoma običajne veteranske večerne utrujenosti, je bilo navzoče njegovo predavateljsko matranje, iskanje ustreznih angleških besed ter skromnost besedišča, ko je zgodba nanesla na čustveno, doživljajsko plat dogajanja. Prepričan sem, da bi bil kot predavatelj bolj sproščen, bolj avtentičen, morda celo iskren – to dokazujejo tudi zapisi v knjigi in luciden, celo radoživ nastop v Odmevih – če bi nas nagovarjal v nemščini.

Messner je sicer pred leti v enem izmed pogovorov za časnik Delo ob dejstvih, da je Južni Tirolec (ti so, s konca 19. in v začetku 20. stoletja, ostali v zgodovinskem spominu Domžal, od koder prihajam), rojen v Italiji, njegov materni jezik pa nemščina (mati je bila Ladinka), na vprašanje »za katero državo ali narod ste osvajali osemtisočake?« odgovoril: »Že leta 1978 sem na nekem velikem slavju sprožil val nepopisnega razburjenja, ko sem dejal, da se na Everest nisem povzel za nobeno državo; če bi me vprašali, tudi ne bi vedel odgovoriti, za katero. Rekel sem: »Moj žepni robec je moja zastava.« Nikoli nisem na nobenem vrhu izobesil zastave. Nikoli! Ker sem absolutno zoper vsak nacionalizem. Sem Evropejec, Južni Tirolec in svetovljan. Imam italijansko državljanstvo, a to je zgolj državljanstvo. Ne počutim se Italijana, ne Avstrijca, ne Nemca. Pripadam nemški kulturi, vendar ne kot Nemec.«

https://old.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/prostovoljno-gremo-tja-kjer-lahko-umremo-da-ne-bi-umrli.html

Kot (gorniški) geograf se zavedam, da so Alpe pokrajina, v katero smo obiskovalci nekoč čisto zares potovali, danes pa tja preprosto gremo. V njej več kot dve petini prebivalcev govori nemški jezik, približno tretjina italijanski, petina francoski in 5 % slovenski jezik (ter številne narečne različice). Spraševal sem se, ali je bil nastop v angleškem jeziku želja Messnerja ali organizatorja dogodka? (Nastop je bil sicer korektno tolmačen v slovenski jezik. Na voljo so bile tudi slušalke za poslušanje simultanega prevoda. To pa pomeni, da bi lahko na enak način zagotovili tudi prevod iz »njegovega« nemškega jezika.) Organizatorji so mi odgovorili, da je »Messner sam sprejel odločitev za tak nastop, saj je celoten festival Zadnja odprava zasnovan v angleščini. Verjetno zato, ker bo z njim gostoval po vsem svetu.«

***

Glede na zapisano se mi poraja nesrečna misel, da je Messner v nasprotju z »vrednotami, kot so pogum, strast in odgovornost« na Zadnji odpravi in v Podobah smisla podlegel virusu potrošništva. Dal mu je težo, ki po desetletjih raziskovanj nekoristnega sveta, zamaje avtentičnost »odnosov z javnostmi.« Ti pa v svojem gorniškem/alpinističnem bistvu predpostavljajo skromnost, kot temelj doživetja. Ali kot to imenujem sam: zhoje. Hoje z zgodbo.

In seveda: še na mnoga leta! In na prihodnje – delovne in zasebne – obiske Slovenije. Tukaj bo zagotovo vedno dobrodošel in nadvse cenjen ter spoštovan gost.