Finis Botanicae Slovenicae*
 

 

Pomemben pečat je pustil tudi v kemiji, predvsem s svojim delom o živem srebru v Idriji (De Hydrargyro Idriensi Tentamina Physico-Chymico-Medica), prav tako je napisal tudi še kar nekaj drugih knjig, člankov in učbenikov za kemijo.

Ustvarjalno idrijsko obdobje

Scopoli se je rodil 3. junija 1723 (po nekaterih podatkih pa 13. junija) v mestecu Cavalese na Južnem Tirolskem. Medicino je študiral v Innsbrucku in leta 1743 je postal doktor medicine. Kot zdravnik je deloval v Cavaleseju, Trentu in Benetkah. Na Dunaju je leta 1753 opravil izpit iz vsega zdravilstva, za možnost opravljanja zdravniškega poklica v vseh avstrijskih dednih deželah. Leta 1754 pa je nato kot rudniški zdravnik prišel v Idrijo.

V Idrijo je bil poslan na predlog Gerharda van Swietna, osebnega zdravnika cesarice Marije Terezije. Čeprav iz Scopolijevih osebnih zapisov izvemo, da v Idriji ni bil nikoli prav srečen, pa je bilo njegovo delovanje v Idriji najbolj uspešno in ustvarjalno obdobje v njegovem znanstvenem in publicističnem življenju. V predgovoru knjige Entomologia Carniolica (Scopoli, 1763) je celo zapisal, zakaj se je sploh začel ukvarjati z naravoslovjem: »V življenje narave se nisem poglabljal zaradi poklica, temveč me je srce vleklo, da sem si olajšal stiske prežalostnega življenja.« Z vidika same cesarice in van Swietna pa je bilo dokaj razumljivo, da sta v Idrijo poslala sposobnega in zanesljivega človeka, saj je bil rudnik živega srebra v Idriji takrat direktno podrejen dunajskemu dvoru in je predstavljal cesarstvu zelo pomemben vir dohodka. Leta 1769 je Scopoli odšel v Bansko Štiavnico na Slovaško, leta 1777 pa je v Pavii postal profesor kemije in botanike. Vodil je tudi botanični vrt v Pavii, kjer je 8. maja 1788 umrl (Petkovšek 1977, Praprotnik 2018 a, b; Wraber 1997).

Flora Kranjske

Kot že rečeno, je prispeval pomemben del svojih raziskav skoraj v vsako naravoslovno panogo, še posebej velik pečat pa je pustil v botaniki. Leta 1760 je namreč izšlo njegovo prvo botanično delo Flora Kranjske (Flora Carniolica). V njej je opisal 756 vrst semenk in 256 vrst nesemenk. Pri 127 vrstah je zapisal tudi slovenska ljudska rastlinska imena. V uvodu je poudaril, da je skrbno beležil nahajališča rastlin in dodal tudi zdravilne moči številnih rastlin, ki jih je sam opazoval in z vztrajnimi poskusi ugotovil njihovo zdravilnost. V prvi izdaji Flore Kranjske še ni upošteval Linnéjevega sistema in pravil dvojnega poimenovanja.

Leta 1772 je izšla druga izdaja dela Flora Carniolica, in sicer v dveh delih. V njej je Scopoli naštel že 1252 semenk in 384 vrst nesemenk, kar predstavlja kar 47 odstotkov vrst, danes prisotnih na ozemlju Slovenije. V drugi izdaji je že upošteval dvojno poimenovanje rastlin, ki ga je leta 1753 uvedel Carl Linné (1707–1778), in navedel natančne podatke o nahajališčih. Manjkajo pa slovenska imena in podatki o zdravilnosti (Praprotnik 2018 a, b). Scopoliju je rastline in podatke o njih za drugo izdajo Flore Kranjske pošiljal tudi botanik Franc Ksaver Wulfen (1728–1805), ki je rastlinstvo na ozemlju Slovenije raziskoval leta 1755 in leta 1761, ko je živel v Gorici, ter v letih 1762–1763, ko je prebival v Ljubljani. Scopoli omenja Wulfena v prvem delu Flore Kranjske kot avtorja podatkov o nahajališčih pri 30 taksonih praprotnic in semenk, v drugem delu pa ga navaja pri 31 taksonih (Praprotnik 2016). Scopolijeva Flora Carniolica je temelj slovenske floristike in predstavlja začetek registracije našega rastlinskega bogastva ter je še zdaj zanesljiv vir za raziskovanje naše flore. Njegovo delo pomeni velik napredek v primerjavi z drugimi florami klasične Linnéjeve dobe in še danes upravičeno vzbuja pozornost strokovnjakov.

Zdravilni učinki rastlin

Njegova obsežna dela predstavljajo tudi razprave Annus Historico Naturalis I–V, v katerih se je med drugim podrobneje posvetil islandskemu lišaju in njegovi uporabi v zdravilstvu. Opisal je dvanajst bolezenskih primerov, pri katerih so se jasno pokazali njegovi zdravilni učinki. Prvi je tudi uvedel njegovo rabo v avstrijskih deželah. Njegov zapis zelo dobro kaže na dober prenos ljudskega znanja v uradno medicino (Petkovšek 1977). V poglavju o bučah pa je bil njegov cilj povečanje gojenja in uporabe buč. Poleg tega, da je v poglavju buče botanično opisal, je opisal še kalitvene poskuse in kemijske analize rastline. Z natančno opisanimi recepturami uporabe bučnih plodov je želel povečati zanimanje za njihovo gojenje. Posvetil se je tudi kmetijstvu na Kranjskem (De Agricultura Carniola) (Scopoli 1770).

Opisal je plug, način oranja in v kolikšnem času je bila preorana, prebranana in posejana sto šest čevljev dolga in deset čevljev široka njiva. Prav tako je opisal osemletni kolobar setve v osrednji Kranjski. V svojih razpravah se je podrobneje posveti koruzi (Zea mays L.), pšenici (Triticum aestivum L.), rži (Secale cerealis = Secale cereale L.), lanu (Linum usitatissimum L.), tobaku (Niocotiana tabacum L.), repi (Brassica rapa L.) in ajdi (Polygonum Fagopyrum = Fagopyrum esculentum Moench.) (Scopoli 1769). Scopoli se je v svojih razpravah posvetil tudi travnikom, predvsem je veliko pisal o njihovi nerodovitnosti. Zelo natančno se je lotil analize zemlje, ki jo je analiziral s pomočjo kemikalij in nato predlagal, kaj bi bilo treba narediti pri posameznih obravnavanih tipih tal za večji pridelek (Scopoli 1769).

Ob številnih Scopolijevih agronomskih razpravah torej ne preseneča dejstvo, da je bil član kmetijske družbe v Gorici in Ljubljani (Petkovšek 1977). Ne le kmetijstvo, tudi gozdarstvo je bila tema, katere se je Scopoli dotaknil v svojih delih. V poglavju Observationes Oeconomicae je pri 24 drevesnih in grmovnih vrstah zabeležil razvojne faze, pri čemer njegovo opazovanje razvojnih faz pri drevesih predstavlja začetke fenoloških opažanj pri nas. S svojim delom Calandarium florae Carniolice (Scopoli 1762) pa velja za začetnika fenoloških opazovanj na Slovenskem. Analiziral je tudi sestavo pepela izbranih drevesnih vrst in ga priporočal kot učinkovito gnojilo. Prav tako je analiziral kemijsko sestavo lesa pri treh primerkih navadne jelke in opisal postopke razmnoževanja nekaterih drevesnih vrst.

Cel sestavek je namenil tudi uvajanju sajenja bele murve (Morus alba L.) v naše kraje. Poleg vsega se je Scopoli posvetil še varovanju gozdov. V Idriji je namreč lahko zanesljivo videl precej veliko porabo lesa za žganje rude in izdelavo opažev v rudniku. Predlagal je omejitev prekomerne uporabe lesa pri kurjavi. V livarnah in apnenicah naj bi se ga nadomestilo s šoto in premogom. Zahteval je, naj se v vseh mestih naredijo skladišča za stavbni in kurilni les, za šoto in premog. Zapisal je: »Potrebni les naj se oddaja vedno za nizke in enake cene; kar ga je pa čez potrebo, bodi drag, da se ljudje prisilijo, rabiti šoto namesto lesa. Les iz gozdov sme dati le gosposka, in sicer vedno z listkom, ki naj ima kolek za 3 kr.« (Müllner 1906).

V svojem najplodnejšem »idrijskem obdobju« je Scopoli prepotoval velik del tedanje avstrijske dežele Kranjske in nekaj sosednjih dežel. V svojih delih našteva naslednje kraje in gorovja: Idrijo in okolico, Ljubljansko barje, Nanos, Storžič, pogorje do Kokre, Dolenjsko med Ribnico in Ljubljano, Grintovec, Kočno, Greben, Planino, Cerkniško jezero, Senožeče, Vremščico, Kras nad Trstom, Gorenjsko in Bohinjske Alpe (južna pobočja Triglava), okolico Gorice in Devina, okolico Vrhnike in Ljubljane, okolico Polhovega Gradca, Škofje Loke in Kranja, Otalež, Porezen, Tolminske Alpe, Karavanke, Ljubelj, Jezersko, Bled (grad), Bohinj, Ribnico, okolico Novega mesta, Čepovan, Vojsko, Hrušico, Col, Ajdovščino, Vipavo, okolico Trsta, Lipico ... Kot prvi naravoslovec je bil leta 1758 na Storžiču in leta 1759 na Grintovcu v Kamniško-Savinjskih Alpah (Petkovšek 1977, Wraber 1997, Praprotnik 2018 a, b).

Z vseh svojih ekskurzij je vestno prinašal živalski in rastlinski material in prav zaradi tega je kar nekaj rastlinskih vrst, ki jih je bodisi opisal on bodisi kateri izmed drugih botanikov, na ozemlju Slovenije dobilo njihovo klasično nahajališče (locus clasicus). Scopoli pa je sicer opisal za znanost 15 novih rodov, 90 vrst, od katerih je 46 vrst s še danes veljavnim imenom (Mayer 1972), druge pa so v nekoliko drugačnih kombinacijah, a še vedno z navedbo Scopolija. Poleg tega je kar nekaj vrst poimenovanih tudi njemu v čast. Med najbolj poznane zagotovo sodi Scopolia carniolica Jacq. (kranjski vočič). Celoten rod je namreč poimenovan prav po njem.

Že davnega leta 1550 je italijanski zdravnik Pietro Andrea Mattioli (1501–1577) na Sabotinu nad Solkanom pri Gorici našel rastlino, ki je bila podobna strupeni volčji češnji. Scopoli jo je leta 1760 uvrstil med volčje češnje (Atropa), a dunajski botanik Nikolaus Joseph Jacquin (1727–1817) je rastlino poimenoval po Scopoliju – Scopolia – in po deželi Kranjski – carniolica (1764). Linné jo je uvrstil med zobnike in jo imenoval Scopolijev zobnik (Hyoscyamus scopolia). Tako jo je imenoval tudi Scopoli leta 1772 in omenil, da jo je Jacquin po njem imenoval Scopolia, kar je skromno komentiral: »Vendar pa moje zasluge v rastlinoslovju niso takšne, da bi me mogli prištevati k tistim možem, katerih priimki so bili dani novim rastlinskim rodovom. Drugi so teh časti mnogo bolj vredni.«

Po njem se imenuje tudi vrsta Arabis scopoliana Boiss. (Scopolijev repnjak), ki jo je Scopoli našel na Nanosu in je na prvotnem rastišču prisotna še dandanes. V bohinjskih gorah pa je Scopoli našel črnobino, ki je sicer ni imel za novo vrsto. Vendar so jo kasneje imenovali po njem Scopolijeva črnobina (Scrophularia scopolii Hoppe). V »gorah v okolici Senožeč« je Scopoli našel tudi novo vrsto grinta in jo imenoval volnatodlakavi grint (Senecio lanatus). Dal mu je že uporabljeno ime, zato so ga morali kasneje preimenovati in ga krstili kar za Scopolijev grint (Senecio scopolii) (Hope 1818). Pri nas raste na kamnitih pobočjih, kraških gmajnah in travnikih na Krasu od Sežane do Čičarije. Prav po rastlinah, imenovanih po Scopoliju, lahko vidimo, da so njega in njegovo delo cenili tudi drugi raziskovalci.

Dopisovanje z Linnéjem

S svojim opisovanjem ter popisovanjem flore in favne se je Scopoli postavil ob bok celo slavnemu Linnéju. Z njim si je dopisoval in izmenjeval izkušnje ter raziskovalni material. V arhivih še vedno obstaja njuna bogata korespondenca dopisovanja, ki zajema 17 Scopolijevih pisem Linnéju in 13 Linnéjevih pisem Scopoliju. Linné že v prvem pismu Scopoliju (15. 1. 1761) omenja Scopolijevo prvo izdajo dela Flora Carniolica, kjer zapiše, da je še ni dobil in da mu je potrebna, preden izda naslednji zvezek Sistema (Systema Naturae). Ko je Linné končno dobil njegovo Floro, jo je v pismih tudi prijazno pokomentiral. V pismu 17. marca 1773 pa se je Linné končno razveselil še dela Flora Carniolica 2 in ob tem zapisal: »Bral sem jo brez prestanka, prebral sem jo hitro, toda prebiral jo bom še večkrat, zlasti ko bom sam zase in se bom vrnil na posestvo, kjer imam svoje botanične zbirke. V veliko čast mi je, da si v tem delu hotel sprejeti mojo metodo, in to sem dolžan edinole tvojemu ljubeznivemu in prijateljskem značaju« (Soban 2004).

V svojih pismih je Linné velikokrat Scopolija prosil za primerke rastlin, njihova semena ter za kvalitetne risbe rastlin in živali. Dopisovanje med obema raziskovalcema je bilo vedno v spoštljivem in prijateljskem tonu. Pri obeh se je videlo, da sta cenila znanje drug drugega. Povezala ju je tudi že prej omenjena vrsta Scopolia carniolica. Linné je bil nad novo vrsto navdušen. Scopoli mu je poslal tudi njena semena in v enem izmed pisem je Linné potožil, da mu semena niso vzkalila in zato zopet prosi zanje. V odgovoru mu je Scopoli obljubil, da mu pošlje koreniko. V nadaljevanju njune korespondence pa se mu je nato Linné z veseljem pohvalil, da je rastlina uspešno zrasla v njegovem vrtu v Uppsali. Potomci primerkov, ki jih je Scopoli poslal Linnéju, še dandanes rastejo v Uppsali. Simbolično pa je nekaj teh ob praznovanju 200-letnice Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani prinesel nazaj v domovino direktor botaničnega vrta v Uppsali.

Scopoli je bil resnično velik mož in raziskovalec. V raziskovanje so ga gnale velika radovednost, želja po znanju in prav tako želja po spremembah na bolje. Znal je izredno dobro opazovati okolico, sklepati in med seboj povezovati živo in neživo naravo. Naravo je preučeval in dojemal kot celoto, med seboj je povezoval koščke njenega mozaika in oral ledino marsikaterim naravoslovcem v prihodnosti. Še dandanes nam je lahko za zgled, kaj vse se da doseči, četudi ne živimo v velikih velemestih ali službujemo v najmodernejših raziskovalnih centrih. Voditi nas morajo le radovednost, želja po znanju in nesebično deljenje znanja tudi z drugimi.

†dr. Nada Praprotnik, dr. Jože Bavcon, dr. Blanka Ravnjak