Mladika (1936) - Ivan Bučer: Človek v gorah (načelna razprava o planinstvu in alpinizmu)

Današnji rod preživlja prehodno dobo, ki je odločilna za dolga leta v bodočnosti. Smo na meji, na kateri se tre preteklost s prihodnostjo, ob mejniku, ki bo v zgodovini viden bolj, kakor se nam dozdeva. Na vsakem področju vstajajo novi nauki, ki krhajo stara, okostenela pravila. Čas bo pokazal pravilnost in nepravilnost vseh teh hotenj in delovanj, ki posegajo v umetnost in vzgojo, v gospodarstvo in vsakdanje življenje. Napak in zaman bi bilo, če bi si tiščali oči in ušesa in ne bi hoteli pogledati tem dejstvom v obraz.
Med novodobne pojave, ki so zavzeli čisto svojstveno in nenavadno obliko, moramo prištevati planinstvo. To ni več razvada nekaterih izvoljencev, kakor splošno mislijo ljudje, ki prav za prav nikdar nič ne mislijo. Planinstvo je zavzelo široke meje, o katerih si pred desetletji niso upali sanjati najbolj navdušeni planinci. Planinstvo prodira prav v vse plasti. Množice so že stopile v vrsto tistih, ki nosijo svoje bridkosti in vrisk, smeh in žalost v naravo, kjer jih tolaži in dviga navpičnost gora, modrina neba, globina jezer, zelenje gozdov, vzhodi in zahodi, sonce in sence, viharji in jasnine.
Človeku, ki ni okusil opojnosti sreče in svobode v naravi, se počenjanje množic, ki v trudu in znoju stopajo čez hrib in dol, zdi neumno in brez pameti. Vprašanje planinstva ni več vprašanje ozkega krog ljudi, ki se zbirajo le v kaki izključno planinski organizaciji. Ne, to vprašanje je zajelo že najširše množice. Kdor zanika važnost in pomen planinstva za ljudstvo, je gluh in slep za vse množice mladih in starih, ki z vriskom in petjem dajejo duška svoji sreči v gorah.
Dokler je živel človek kolikor toliko z naravo, ker ga ni iz nje trgala silna moč tehnike in suhe stvarnosti, vprašanje razmerja človeka do narave ni bilo tako pereče. A danes že čutimo, kako se je med naše vsakdanje življenje in med naravo vrinila tehnika. Zato postaja vprašanje planinstva važno za cele skupine ljudi in ne samo za posameznika.
Množica, ki je brez vodstva in nima točno določenih smernic, zgubi glavo. Njeno pehanje in hotenje postane brezplodno, ker vsak posameznik hoče svoje in sili v svojo stran. Kvaren posameznik lahko okuži sosede, nepravšna dejanja pa obenem ubijajo vsako dobro stremljenje.
Radi tega ima planinstvo na videz mnogo senc, ki odbijajo marsikoga, ki je v zmotnem mnenju, da so te sence neizogibno svojstvo vsakega planinstva. Izrodkov je deloma krivo tudi to, da se prav tisti, ki bi bili najbolj poklicani, da bi sejali dobro seme v široke množice, držijo svojega ozkega kroga in se ne menijo za hotenje množic, češ, saj je to je navadna, trenutna modna norost, ki jih bo minila.
Mati se često boji pustiti hčerko v gore, ker ne zaupa družbi, s katero bo šla. Boji se za sina, ki bo morda prišel s telesno ali duševno okvaro s planin. Kmečki človek se zgraža ob pogledu na na pol oblečeno frkljo, ki gre skozi vas v glasni družbi na »sveži zrak«. Dolg je molek težkih grehov, ki padajo na račun planinstva. Težko se je ubraniti dejstev, ki so kakor na dlani. Pa vendar, tega ni krivo planinstvo, zakaj to samo je lepo in čisto, kljub vsem očitkom, ki gredo na njegov rovaš. O vsem tem bo treba govoriti.
V vsakem človekovem udejstvovanju je potrebno vodilo ki uravnoveša človekovo delo ter razmerje do stvari. Ker prehaja planinstvo v množice, je treba tudi glede planinstva poiskati stališče, s katerega bomo lahko premotrili njegove vrednote in pomen. Ne samo strokovni, temveč tudi ljudski listi do poklicani, da dajo množicam vodila, kako naj sprejemajo in uporabljajo sodobna gibanja na najrazličnejših področjih.

1. KAJ JE PLANINSTVO

Komaj dorasli otroci, še mladi in neizkušeni, smo začeli hoditi na gore. Čudna, nepoznana sila nas je gnala v višave in doline. Najhujše napore smo z vriskom zmagovali, prenašali s smehom lakoto in žejo, bolečine radi ožuljenih nog so nas zapekle ob vsakem koraku, a ne glede na levo in desno smo hiteli za klicem ter sanjali ob tihih vaseh, peli ob bučnih rekah in šli dalje in dalje ...
Kje je bil vzrok, da smo rade volje prenesli vse, samo da smo utolažili žgoče hrepenenje po življenju v naravi? Kdo bi takrat znal odgovoriti na vprašanje: čemu vsi napori, ko nismo mogli izgovoriti niti besede v odgovor, ko so nam stari in izkušeni vzgojniki dokazovali norost našega početja? Nismo vedeli odgovora, le v mladih srcih je vstajal rahel in neznaten odpor, ki je bil obenem začetek našega razmišljanja.
Množice, ki z vriskom in pesmijo vzletajo v naročje nepokvarjene narave in z muko dosegajo visoke vrhove, ustavite in vprašajte jih, čemu neki vse to. Zastrmele bodo v vas oči, usta pa bodo molčala. Morda bo padla beseda o zdravju, o svežem zraku, o soncu in gibanju – čustvu pa, ki jih resnično žene v naravo, ne bo nihče vedel dati izraza.
Množice slutijo in čutijo, da je planinstvo težnja po zopetnem zbližanju človeka z naravo, je klic človeške narave same, ki jo je sodobni način življenja trdo povezal v brezdušne spone železne tehnike. Vrnitev k zemlji pomeni ta težnja, vrnitev k preprostosti in naravnemu življenju.
Čas in napredek drevita nevzdržno naprej. Zakon človeškega duha je stremljenje navzgor, vedna volja, graditi na temeljih pretekle dobe nove stavbe bodočnosti. Narava pa je večno ista. Radi tega je človek našega časa zgubil zvezo z naravo, ko jo je prekosil s svojim umom in se je nekoliko osvobodil. S tem pa se je omajal temelj našega življenja: ljudje smo po-stali nenaravni, oblike življenja prisiljene, nenaravne spone in odmaknili smo se od življenja, ki nam je bilo dano od začetka.
Počasi, a neopazno se je porajal razkol med človekom in naravo in zavzemal vedno večji obseg. Začele so se pojavljati v človeškem življenju motnje, ki jih je človek spočetka zlahka odpravljal. Iskal je vzroka povsod, a malokdo je zaslutil resnico: da je za pravilen razvoj človeka in družbe potrebna tesna povezanost z notranjo in zunanjo naravo, da je le z njeno pomočjo mogoča pravilna vzgoja samega sebe in drugih.
Ločenost človeka in narave se občutno pozna pri meščanu in delavskem človeku. Naš kmet je še vedno tesno zvezan s svojo zemljo, vkoreninjen je v svojih njivah, vinogradih in gozdovih. Zato ne čuti potrebe, da bi svoj prosti čas porabil za potovanje čez hrib in dol. Kmet počiva tako, da se v prostem času loči od narave in zaživi brezdelno nedeljsko življenje.
Drugače je to pri človeku, ki mu vsakdanje življenje ne nudi dovolj doživetij v naravi. Tak človek zahrepeni po gozdovih in poljih, zaželi si sonca in zelenih trat; zato poroma med bregove in si poišče mirnih zatišij, kjer sredi nepokvarjene narave nabere novih moči za svoje vsakdanje življenje.
Prvotno so pomenili izleti v naravo ljudem le sredstvo, da so se približali namenu: spremeniti vsakdanjo okolico in življenje. Hodili so na krajše ali daljše izprehode zato, da so se naužili svežega zraka, da so se naigrali v soncu sredi cvetnih poljan. Niso imeli namena vglobiti se v naravo in njene skrivnosti ter posebnosti. Če je nastopilo kako globlje čustvo, je bilo le slučajno. Uživali so morda le še romantiko ali posebno lepoto tega ali onega kraja. Lagodnost in vsestranska prijetnost je bila prvi pogoj take hoje v naravo. Tako hojo imenujemo z eno besedo: izlet.
Izlet je hoja v naravo, za kar ni treba posebne opreme in priprav ter je sama sebi namen. Izletniku ni treba posebnih duševnih ne telesnih zmožnosti.
Tudi danes imamo zvečine – le izletnike. Njihov namen je le svobodno se razigrati v svobodni naravi in nič več. To pa zavede marsikoga v napačna dejanja in prav izletniške družbe so krive večine tistih grehov, ki jih potem pripisujejo planinstvu.
Vsakdo, če je še tako izrazit planinec, je začel s takimi izleti, šele pozneje se je v njem razvilo tisto, kar imenujemo planinstvo. Današnje planinstvo ima torej svojo osnovo v takih izletih.
Človeku, ki ga je zopet ujela narava s svojimi čudesi, niso bili dovolj lagodni izleti. Zastrmel je v čudovito zgradbo božjih rok na obzorju, zahrepenel v višine: v gore. Prirojena radovednost ga je gnala v strmine in tam, kjer je odraz božje dlani najbolj viden in nepokvarjen, je zastrmel, da sprva ni mogel dati izraza svojim čustvom. Še in še se je vračal v strmine in pred njim se je polagoma, čisto polagoma pričela razgrinjati zavesa naravnih skrivnosti in lepot, ki so ga sprva le podzavestno vlekle k sebi. Porajati so se mu pričela vprašanja in misli, ki bi jih v dolini puščal vnemar. Odkrivati so se pričela vprašanja, ki jim je le tu, svoboden in naraven kakor okolica, prihajal do čistega jedra. Vse, kar je civilizacija na njem pokvarila, je pričelo pod vplivom okolice odpadati in giniti, začutil je res samega sebe, svojega duha in svojo dušo. Velike skrivnosti svoje duše ne boš nikdar zaslutil in doumel v bučnem vrvežu množic, sredi drvečega dolinskega življenja, temveč v samoti, ločen od vsega človeškega. Narava poostri duševno dojemljivost in občutljivost, da se pogrezneš vase in začneš tehtati svoje misli in dejanja.
Z gora vidimo na globoko in široko. Svet leži odprt in razgrnjen pred nami. In kadar z lahkoto gledajo telesne oči v daljave in globine, takrat nam pogled prodira v neslutene širjave.
Deset božjih zapovedi je dal Bog z gore Sinaj, Učenika je satan skušal na visoki gori, na gori Tabor se je Učenik spremenil, na Oljski gori je sprejel kupo trpljenja.
Gorsko veličastje, ki na človeka čudovito vpliva, nas vabi in kliče, da hodimo po gorah povprek in počez. Vpliv gore, o katerem bomo kasneje govorili, je važen del tega, kar nas zvablja, da stopamo gorskim vršacem na obeljene glave.
V gorah se čudovito sprostimo. Jasnega odgovora na vprašanje, kaj je planinstvo, ne bo nikdar nihče podal. To pa v prvi vrsti zato ne, ker je življenje in doživljanje v naravi tako tesno zvezano z osebo, ki doživlja, da je ta odgovor pri vsakem človeku drugačen. Vpliv planinstva na človeka je v podrobnostih odvisen od osebe, ki planinstvo goji, je torej osebnosten. Ima pa neke osnovne poteze, ki jih moremo ugotoviti pri vsakem, ki doživlja skrivnost in moč pravega planinstva.
Narava se najbolj očito javlja v gorah, ki so najbolj divji in silni izraz njenih moči in zakonov. V divje in nedotaknjene gore se je zato začel zatekati človek planinec, da brez pokvarjenih vplivov kuje svoj značaj in svojo misel. S tem pa hoja v gore ni bila več sama sebi namen, temveč je le sredstvo za dosego nekega namena.
To je osnovno pravilo planinca, ki se ga mora zavestno ali podzavestno držati, če hoče, da bo njegovo dejanje imelo notranjo vrednost.
Noben pojav ni prišel samonikel in izčiščen na svet, prav tako ne planinstvo. Iz navadnih, notranje praznih izletov razigranih imenitnikov prejšnjih stoletij se je preko znanstvenih in zabavnih vzponov na gore razvilo v nov in mlad kulturni pojav današnjega časa. Sedaj je na koncu svojega mladostnega razvoja in prehaja v moško zrelo dobo, v sodobno planinstvo, ki je svobodno hotenje, s pomočjo neoskrunjene narave uveljaviti in razviti svojo osebnost in vzgojiti v sebi čut za vse dobro, resnično in lepo.
S planinstvom pa ne zanikavamo vrednot drugih sredstev, ki enako ali podobno gradijo človekovo osebnost. Nasprotno! S pomočjo planinstva se boš laže dokopal do pravih spoznanj, kaj je pravilno, poleg tega pa ti bo dalo moč, ravnati se po svojih dognanih načelih in iti preko vseh zaprek in nadlog.
S tem prvim odgovorom smo komaj načeli vprašanje planinstva. V naslednjih poglavjih bomo šele skušali pokazati veličino in moč ter stvarno potrebo planinstva, ki naj bi prodrlo ne samo v ozke kroge, ki bi si šteli planinstvo v izključno svojo last, temveč v vse naše družine, ki jih današnje življenje razbija. Planinstvo naj bi postalo njihova last, ki bo vezala posamezne člane družine v stremljenju, da se čim boljši in čim lepši dvignejo nad izenačeno skupno življenje, ki grozi razdreti vse, kar je svojstvenega.

2. VPLIV NARAVE

Vsaka stvar v naši okolici vpliva na nas. V življenju smo vezani na vse, kar je krog nas: na človeka, na dom, na svoje stvari, na polje, na delo, na jed, na svetlobo itd. Vse to pa več ali manj vpliva na našo duševnost, na naše razpoloženje in s tem posredno na naše doživetje in našo notranjo rast. Če je poleg nas človek, ki ga ljubimo, nam je prijetno. Če dela dobro, ga skušamo posnemati in mu biti enakovredni. Ob njem in za njega lahko delamo, zanj žrtvujemo tudi sebe. Mati, oče, prijatelj, sočlovek; vsi vplivajo posredno ali neposredno na nas. Ljub in drag človek nam je kakor sonce. In v soncu, ob lepem vremenu nam je lahko, laže mislimo, laže delamo in tudi naše misli so svetlejše. Lepa slika vpliva na nas blažilno, ob njej postajamo mehki in dobri. Vse to pa pušča v nas sled, ki se počasi in ob pogostejših takih vplivih veča in nas polagoma preobraža.
Silen in važen vpliv ima na nas narava. Že vreme samo deluje na človeka. Ob deževnih jesenskih dneh nam je težko, postajamo sitni, na vse gledamo bolj črno. Žalostno dejstvo je, da je ob deževni jeseni mnogo več samomorov kakor ob lepih dnevih.
Dejali smo že, da je v gorah narava najbolj vidna in najbolj nepokvarjena. Na kaj pa vpliva narava, posebno gorska, najbolj?
Mnogo je v naravi najrazličnejših vplivnih oblik, ki s svojim bistvom delujejo na različne ljudi različno. A nekaj potez je, ki vplivajo na vsakega kolikor toliko telesno in duševno zdravega človeka enako.
V prvi vrsti vpliva gorska narava na naše čustvovanje. Visoko čustvo lahko najde svoj odraz v naravi in čustveno pesništvo išče svoje primere ter snov največ v naravi in njenih pojavih. Skoro v enaki meri pa vpliva na našo duševno rast, na našo voljo in miselnost. V najmanjši meri, čeprav je na pogled obratno, pa vpliva na naše t e l o.

a) Vpliv na čustva

»Lepo je, kar gledamo in nam ugaja,« pravi sveti Tomaž. Da pa nam prava lepota ugaja, moramo imeti zdrav, nepokvarjen, to je naraven okus. Kogar je pokvarila moderna 'zamorska' glasba, temu lepa narodna pesem ne bo ugajala. Prav tako mehkužnežu, ki je vse življenje poležaval po mehkih pernicah in so ga obdajale le izumetničene oblike človeških umotvorov, gore ne bodo nudile posebnega užitka. Tudi tisti, ki bi dan na dan poslušal vedno isto lepo skladbo, se je bo naveličal in mu bo postala vsakdanja. V neki meri je tako tudi z našim kmetom in gorjanom. Gore se mu zdijo nekaj samo po sebi umevnega in ga le v toliko zanimajo, v kolikor lahko črpa korist iz njih (les, pašnik, seno). A postavite gorjana v ravnino, ne bo dolgo, pa vam bo vsak ušel nazaj v gore. Ni to samo navezanost na domačo grudo. Rekel vam bo: »Zavidal sem včasih dolince za ravne ceste, zdaj pa vidim, da je le boljša grapava pot, samo da je v bregu.« Da naš kmet ne čuti potrebe, da bi šel v gore, tega je kriva le njegova življenjska preračunljivost in zanj že vsakdanja okolica narave.
Ob lepoti se nam vzbujajo čustva, ki so prijetna, dobra in vzgojna. In prav lepota v gorah je največji mik, ki vabi in kliče v višine.
Raznolikost, ki je združena v skladnost, je osnovno pravilo lepote. Čim večja je raznolikost posameznih delov in v čim večjo skladno celoto so združeni ti deli, tem bolj nam je tista celota lepa.
Že sv. pismo pravi, da je Bog ustvaril svet, naravo in njene zakone in potem »videl, da je bila dobro« (1 Moz 1, 10). Če je bilo dobro, je bilo tudi lepo, in če je bilo tako ob stvarjenju, je tudi zdaj in bo do konca sveta.
V čem pa je vidna lepota gora?
V prvi vrsti v skladni raznolikosti. Nobena človeška domišljija ne more ustvariti toliko raznolikih oblik, kot jih kaže narava. V gorah doseže raznolikost svoj višek. Strmine, vrhovi, vzbokline, debri, razpoke, navpičnost in položnost, oglatost in oblost, robatost in gladina, vse se pojavlja v vseh odtenkih, v vseh združbah in v vsej jasnosti, kot je ne more naš razum niti dojeti. Vse pa je obenem nepojmljivo skladno.
Le čustvo drhti ob teh oblikah. Ob veličastnih oblikah severnih sten ti polni srce čustvo nepopisnega vzleta, prsi ti hoče razgnati od silnega vzgona ob pogledu na mogočnost, ki kipi pred teboj. Ostenjene oblike gorskih vršacev vzbujajo v tebi skrivnostnost, temni prepadi te polnijo z grozo, ob mirnih oblikah pašnikov in travnatih pobočij postaneš sanjav. Nepopisna je mrkost nekaterih velikanov. drugih je spet sam ponos. Na vsak pogled, na vsako obliko odgovarja v tebi čustvo, vse pa se končno druži v eno samo veliko ljubezen da vseh teh oblik, ki so le drobec tiste veličine, ki je v Stvarniku in v nas samih.
Narava ustvarja vedno nove oblike, riše vedno nove poteze. Tu odkrhne kos stene ali nasuje novo prodišče, tam za šalo postavi nekaj skladov navpik, tu počasi, a z gotovostjo kleše stolp, tam drugega prelomi. Vedno snuje in vedno stvarja preproste, a prečudežne umetnine.
Ne samo raznolikost oblik, temveč tudi vsa mavrica barv, ki je raztresena po gorah, nas vabi in nam razgiblje čustva, ki se nam spreminjajo ob vsakem pogledu. Pomislimo samo na igro barv ob sončnem vzhodu in zahodu, ko krvavijo žarki in se poslavljajo od dneva! Nepregledna je lestvica barv, ki žari v soncu avriklja, žametno trepeče na očnici, zardeva na ravšju in se prepleta v vseh barvah gorskih trat, ki so kakor umetno pretkane preproge. Lepota gorskega cvetja je mnogo večja kot dolinskega.
Kakšno čudno, a skladno nasprotje tvorijo samo bele plasti vrhov v primeri s temno modrino neba! In zamolklo zelenilo gozdov, iz katerih se izvijajo obeljeni vršaci – vse čudovito vpliva na naše čustvovanje. Mahoma vzljubimo vse in zazdi se nam, da smo ljubljeni od vsega.
Lepota vzbuja ljubezen in ljubezen je najmočnejša sila, ki vodi človekovo dejanje in nehanje. Ljubezen druži in osrečuje. Vsaka ljubezen oplemenituje, nas dviga in nam odkriva cilje, višje kot je zgolj vsakdanje življenje. V gorah se učimo ljubiti čisto in nesebično, ker v gorah ne iščemo dobička in tvarnih dobrin, temveč samo ljubezen do stvarstva in bližnjega. In s tako ljubeznijo bomo pripravljeni vzljubiti tudi drugo, tudi ono, kar smo doslej morda puščali vnemar ...
Razen oblike skalovja nas vabi v gorsko naravo tudi tiha zasanjanost gorskih jezer, teh gorskih oči, ki so kakor biseri. Voda oživlja naravo. Ta ustvarja presenetljive oblike, ki prevzamejo človeka na prvi mah. V trdo skalovje reže ostre soteske, razpenjena se meče v globino, kjer hrumi in buči ter brezobzirno drvi po svoji poti, premagujoč zapreke in razdalje.
Gozdovi vabijo s svojo tišino, pašniki in trate poživljajo vso raznolikost in se vežejo z vsem veličastnim gibanje megel v nedoumljivo skladnost.
Vso raznolikost pa povečujejo še letni časi, ki spreminjajo in preobražajo naravo tako, da v vsaki dobi najdeš na istem kraju kaj novega.
Vsi ti odtenki v lepoti narave so tako raznoliki kakor pisani kamenčki v mozaiku. Vsak kamenček je lep sam na sebi, a ko se združi z drugimi v skladno celoto, se pred nami pokaže podoba mozaika, smotrna celota vseh delov. Prav tako je v naravi. Ko vidimo vse te posameznosti združene v skladnosti pokrajine in se posameznostim odgovarjajoča čustva združijo v enoto, tedaj šele zaslutimo vso lepoto pokrajine, vse veličastje oblik, barv in svetlobe.
Kdor se malo poglobi v to, se mu vzbudi novo čustvo: hvaležnost. Hvaležen si, da si človek, da ti je dano uživati, kar je drugim stvarem vekomaj zaprto. Nemogoče je ob čustvenih doživetjih v gorah zanikati vrednost življenja. Ob njih vsaj rahlo zaslutiš, zakaj si, odkod si in kam greš.

b) Vpliv na duševno rast

Rekli smo, da zunanja okolica najrazličnejše vpliva na našo notranjost. Vplivne oblike, ki delujejo na naše čustvo, so v tesni zvezi z vplivam na vso našo notranjo rast, vplivajo na našo voljo, na naše stremljenje, na naše mišljenje.
Naravni pojavi in narava sama z nevzdržno močjo vpliva na nas. Spočetka deluje na naše čustvo. Izlet ali daljše popotovanje v gore nas mika le radi svoje lepote, radi sonca, radi cvetočih trat, radi obširnih razgledov z vrhov. A kmalu se pričenjajo pod vplivom teh razgledov in spremljajočih čustev pojavljati v nas duševne izpremembe.
V človeku so najrazličnejša nagnjenja do vseh duševnih vrednot, ki tvorijo skupno naš celotni jaz. Človek je slab in dober. Če zmagajo v njem dobre lastnosti, če se poganjki duševnih vrednot krepko razvijejo in zaduše vse ali večino slabih lastnosti, govorimo o dobrem človeku.
Močno lahko vpliva na našo duševno rast tudi narava. Z njenim spoznavanjem, opazovanjem in udejstvovanjem v njej si lahko nadelamo trdno in varno pot, ki nas bo vodila do dviga naše lastne notranjosti.
Vendar pa moramo imeti v sebi vsaj rahlo nagnjenje k dobremu. Kakor ima mladika poganjke, ki se pod vplivom sonca razbohotijo v liste in cvete, tako mora tudi v nas biti stremljenje po višjem, ker planine same nam ga ne bodo dale.
Dejstvo pa je, da tisti, ki je duševno pokvarjen, ne bo zahajal v gore, pač pa bo ostal v dolini pri svojih razvadah in ne bo niti čutil potrebe, da hi zašel kdaj na gorska pobočja.
Kako in s čim vplivajo gore in planinstvo na našo duševno rast?
Če boš samo sedel sredi skalovja, mižal in čepel na istem mestu, pač ne boš nič pridobil. V prvi vrsti je potrebno tvoje lastno udejstvovanje in hotenje nekaj doseči in nekaj storiti. Planinstvo je svobodno hotenje. Če boš prisiljen lezel dan na dan vkreber, ne vem, če bo iz tega kaj posebnega.
Vse drugače je, če greš sam od sebe, brez siljenja med skalovje in bregove, pa čeprav najstrmejše. Sam si si izbral pot in sam nekam hočeš. Na poti vkreber se ti stavljajo ovire, zakon težnosti te vleče navzdol, utrujenost in napor ti ležita v kosteh in mišicah, morda te žge sonce v hrbet, pečejo te noge, dolga je že pot za teboj, dolga je še pred teboj. Ti pa vse to zmaguješ, ne odnehaš in greš svojo pot kljub vsemu, ker v tebi raste ob vsakem koraku volja, ki se bolj in bolj krepi. Ni to morda prazna trma, temveč svobodna volja doseči nekaj, kar si sklenil, da dosežeš. Saj če boš naletel na nezmogljive ovire, boš odnehal, popustil in pomislil, kako in kaj bi. Le tedaj, če hočeš z glavo skozi zid, lahko govorimo o trmi. Ob prvem naporu, ob prvi zapreki boš spočetka sicer res morda klonil, slabost bo presegla tvoja voljo. A obenem bo s tem slabost izgubila svojo ostrino, volja pa pridobila. Drugič boš isti napor, isto zapreko že zlahka zmagal. Volja polagoma raste in tisti, ki ima že pa naravi več volje, bo prej uspel kot drugi.
V tesni zvezi z napori in zaprekami, ki jih v gorah z volja zmaguješ, je vztrajnost. Privadiš se težkim tovorom in dolgim pohodom, vzdržiš vročino in mraz, žejo in lakoto. Ni to samo telesna zmožnost, veliko je odvisno od tvoje duševnosti.
Ko z voljo in vzdržnostjo zmaguješ vse napore, se zbudi v tebi samozavest, češ, pa le zmorem toliko in toliko. V gorah, kjer si zvečine odvisen sam od sebe, se ti krepi samostojnost. Tu začneš zametati vse opore, ki so ti bile v življenju potrebne, ker spoznaš in preizkušaš, da tudi sam nekaj zmoreš in dosežeš. Že to je veliko, da se ne vežeš na redno, toplo hrano, da spiš, če je treba, tudi na prostem, da se ogneš razvadam civiliziranega življenja.
Koliko je treba v gorah največje človeške umetnosti: premagovanja samega sebe! Vroč si, razbeljen in žejen. Voda pa šumlja in drobi poleg tebe med skalami. Težko greš mimo nje, rad bi pil, a vendar greš dalje. Spočetka je to sicer težko, kasneje ti je laže. Rad bi jedel, lačen si, a sonce že zahaja, pred mrakom moraš priti do koče; zato pospešiš korak in premagaš lakoto. Skraja se premaguješ in vzdržiš le radi tega, ker bi imelo dejanje v nasprotnem primeru težke posledice (če vroč piješ vodo, če te radi počitka ujame noč v neznanem svetu itd.). Kasneje pa preneseš to lastnost tudi v vsakdanje življenje. S preračunljivostjo zmagaš vse, kar bi ti utegnilo škodovati. Zmagaš napore in strasti, ki bi te utegnile potegniti navzdol, in borba s temnimi silami, ki je drugemu težka in nevarna, postaja tebi lahka. Še več! Postopoma zmaguješ sebe, da v tebi ni več temnih sil, ki bi te mučile in zavajale.
Vse to te polagoma, neopazno preobraža. Mahoma se zaveš, da si drugačen, da je v tebi zrasla vztrajnost in samozavest, Opaziš toliko sprememb, ki ti jih vsakdanje življenje ne bi povzročilo. (V drugo naprej.)

Najveličastnejša pa je v gorah borba. Borba s samim seboj, ko zmaguješ svojo bojazen, ko napoveduješ neizprosen boj svojim napakam, vsem svojim slabostim. Sam si si naložil težave, sam si se izpostavil celo morebitni nevarnosti – s trdnim prepričanjem, da boš zmagal, ker si vnaprej pretehtal svoje sposobnosti in ovire, ki se ti bodo zastavile.
Udoben izlet ti ne bo mudil borbe, više moraš: med čeri in prepade. Tam se ti bo zastavilo tisoč nalog, ki jih spočetka nezaupno gledaš. A ko razrešiš prvo in razrešiš drugo, ti začne rasti zaupanje vase, preračunljivost se veča, mirno presojaš položaj in sebe.
V gorah se zgode dejanja, ki so dolincem neznana. Brez primere je tu tovarištvo in požrtvovalnost, ki se razvije ali v združeni borbi s strmino in višino ali ko v viharju prodiraš dalje, ali v soncu zmaguješ vrhove.
Vsi ti vplivi na naše čustvo in duševno rast se družijo v občutek, ki je dolincu ali meščanu neznan. Smemo ga imenovati gorska sreča. Ni izraza, ki bi opisal to vrenje in kipenje v človeku, ko med delom ali po dovršenem delu v gorah pronikne vase, zaide v najskrivnejše kotičke svoje notranjosti z nepopisnim čustvom, ki je na meji tistega, kar imenujemo čista, neskaljena sreča. Vse odpade, kar nas je težilo, kar nas je vezalo v temine in slabosti. Sam si tedaj, ves sproščen sredi narave. Še telo, v dolini tako oboževano, zgubi svojo vrednost. Telesa ne čutimo, ne vemo, ali je izmučeno, ali je lačno. Vse se zgubi nekam v pozabo.
To je svoboda v naravi, tista svoboda, ko se otreseš umazanosti in slabosti ter doumeš in pričenjaš verovati v največjo dobrino, ki jo je prejel človek iz božjih rok, v svobodno voljo. Smešni se ti zazdijo nazori, ki jih razglaša učenost o nesvobodi človeka. Nimaš sicer dognanja v obliki učene besede in dokaza – ne, temveč dejstvo je tako jasno pred teboj, da bi se čudil tistemu, kdor bi hotel z besedo pritrjevati ali zanikavati tvoje spoznanje.
Planinstvo razvija v človeku nagone, ki so v njem že skoraj zamrli. Pod temi nagoni pa moramo razumeti res naravne nagone, ki ohranjajo življenje v naravi in so lastni in potrebni vsakemu bitju v svojski meri in obliki, En nagon pa je vsem skupen in je najsilnejši od vseh, to je nagon samoohranitve.
Samomor je človeška predrznost. Narava ga ne pozna, zato je največje nasprotje osnovnim naravnim zakonom.
Zato se moram že zdaj nekoliko dotakniti vprašanja o nevarnosti planinstva, ki je pri nekaterih glavni ugovor zoper planinstvo. Kasneje se bomo obširneje porazgovorili o njem. Planincem, posebno plezalcem, so mnogokrat očitali, da sami iščejo smrt. Hudi so ti očitki in za človeka, ki ne pozna bistva planinstva, skoro neizpodbitni. Ta trditev pa kaže veliko nerazumevanje planinstva, ker res je ravno nasprotno: planinec s svojimi dejanji šele spoznava vrednost življenja.
Že dejstva, da planinstvo vzbuja nagone, ki v človeku spijo, nam priča, da se v planincu razvija nagon samoohranitve do skrajnih meja. Vzemimo za primer najostrejše plezanje po neuhojenih potih. Neplaninec vidi v tem strahovite nevarnosti, kakor da bi šel skozi točo krogel, med bobnenjem topov, visoko med nebom in zemljo po tanki, nemirni vrvi. Tako gledanje je seveda otročje, a se kaj lahko porodi v nevednih možganih. Nevarnosti v gorah skoro ni nobene posebne, vsa nevarnost izvira bolj iz človeka, iz njegove nezmožnosti, njegove nezadostne volje in njegovih slabosti. In plezanje je predvsem boj proti tem slabostim, ne boj proti gori. Planinec se zaveda tega. A zaveda se tudi, da se v borbi s temi slabostmi razvijajo v njem sile, ki se stopnjujejo do nedoumljive višine, »da se mu poostrijo čutila, da vidi in sliši najmanjšo malenkost, da začuti in zasluti, ko se mu rahlja oprimek ali stopinja, še preden se prvič zamaje, da mu možgani čudovito hitro delujejo, da se refleksno odziva na najmanjši premik okolice ... tedaj izginejo pred njim prepadi, on sam po risje zasleduje tek svoje smeri kvišku« (A. Torelli). Ko zmaga vse to, ko doseže svoj smoter, se planinec zave, da si je z lastno močjo tako rekoč priboril življenje. Življenje začuti kot nedopovedljivo slast, zaveda se lastnega žitja, oprijemljivo čuti, da živi. Kakor mara imeti rudar močne občutke življenja, ko ga rešijo iz zasutega rova, taka jih ima tudi planinec, ko zmaga težave in svoje slabosti.
Koliko je tudi planinec v tem pridobil! Kako se je že pri enem samem takem dejanju razrasla njegova notranjost, kako se skrhala ostrina njegovih slabosti. Prerojen in nov, z zavestjo svojih preizkušenih moči se vrže v življenje, kjer ve, kaj in koliko lahka zgradi, da mu ne zmanjka moči.
Le človeku, ki mu je enoličnost življenja največja radost, ko poginja v svojem mrtvem životarjenju, se zde take misli nore.
Z nedopovedljivo silo se zaveš sredi narave največje skrivnosti, ki je beseda ne more nikdar razkriti: svoje lastne duše. Ne duše, ki jo je svet razdelil v same predale, v katerih so spoznave, misli in sklepi, pač pa tista, ki je za človeški um neizrazna, brez razsežnosti in brez oblik, ki je posvečena smotru vseh smotrov večnosti.
Vidiš razsežnost, višino in mogočnost gorskih oblik. Oko ti bega po razpokah in gladkih ploščah, strmi v višino in se potaplja v globino. V daljo prodira pogled, kjer se vrste gore druga za drugo, orjaške in strašne zate, ubogi človeček, ki laziš po njenih vdolbinah, se pehaš vkreber, pa skoro nikamor ne prideš. Strah te je pred nedoglednostjo in kamenitim veličastvom. Majhen in ubog si, da te stre droben kamenček iz te silne gmote. Pomede te s stene: brez sledu boš izginil in niti list na drevesu se ne bo zganil.
Sprva te je groza te slabosti. Zgrudiš se sam vase in se skoro ganiti ne upaš. A zbudi se tudi nasprotna misel in upor v tebi zrase v nasmeh: kaj vsa ta silna gora, kaj vse širjave in višina, ves svet in vse stvarstvo proti drobcenemu in mogočnemu, proti neznatnemu in vseobsegajočemu, proti skrivnostnemu im tako jasnemu daru Stvarnika, ki ga sredi te mogočnosti in lepote slutim in doumevam: proti moji lastni duši?
Spet kloneš, a to čustvo zbudi v tebi vrisk, sončno molitev k Njemu, ki ga iščeš in najdeš v drobnem kamenčku sredi obsežnih melišč, v snežnem kristalu na ledeniku, na sončnem vrhu kamenitega orjaka, v globini jezer in gromu razdivjanih viharjev.
»Kdor moliti ne zna, naj se na morje poda.« Tako so vabili stari. Na morju ga bo prevzel strah in groza in z grozo se bo naučil moliti.
»Kdor moliti ne zna, naj se v gore poda!« Tu ga ne bo groza, temveč ljubezen pripeljala do tihih hvalnic Najvišjemu. Zato so svetniki toliko ljubili gore. Sv. Frančišek je živel na svoji gori Alverno leta in leta. V temni votlini sredi skalovja je spoznal Kristusa in sprejel od njega sladko trpki dar: njegova znamenja.
Mnogo jih je, ki ne poznajo asiškega planinca, kateremu je bil sokol brat in zemlja sestra, a jih čudno nagnjenje sili iz življenja v samoto. Lazijo v breg in počez, iščejo nekaj, a sami ne vedo, kaj. Sredi samote pa, ko najmanj pričakujejo, se jim kakor razkolje gora do osrčja, da vidijo v globino, razgrne se nebo in listi dreves spregovorijo kot v pravljici ... In vidiš dlan, ki boža in ureja vse dejanje in nehanje krog tebe, začutiš tesno povezanost vsega, ki ima izvor v eni sami besedi, ki je vzbudila tebe in vse okrog tebe v obstoj, ko se je namreč v nič zarila misel: »Bodi!« in je bilo. In vidiš, kar drugim ni dano, in slišiš, kar je drugim zaprto.
Največ, kar na ta način lahko pridobiš v naravi, je to, da najdeš sebe. In to je mnogo.

c) Vpliv na telo

V veliki meri ljudje največ skrbijo le za telo, da je zdravo, lepo razvito, močno in da ne trpi bolečin. V tej skrbi za telo polagoma gine vse drugo. Kar ni v zvezi z njih telesom, jih nič ne briga.
Izključna skrb za telo lahko privede v propad ne samo posameznika, temveč tudi narode. Narodi, ki so izumrli, so bili močni in veljavni, dokler so se držali izreka: »Zdrava duša v zdravem telesu«. Pozneje, ko so na prvi del tega stavka pozabili, so pričeli propadati. Toliko slavljena doba klasičnih narodov, ki jo nekateri danes stavljajo za vzor, je bila v resnici gnila in v njej je bil že začetek propada. Grki in Rimljani so res imeli omenjeni napis na svojih gimnazijah. Vežbali pa so ob koncu svoje kulture le telo, za kar nam pričajo kipi atletov tedanje dobe, ki so enostransko razviti. Skrbeli so le za razvoj svojega telesa, pa še to je mogla delati le manjšina mogotcev. »Plebs«, to je preprosto ljudstvo in sužnji, pa v športna vežbališča niso smeli, temveč so morali samo vršiti opravke namesto mogotcev. Kasneje pogani niti v vzgoji telesa niso več našli užitka in smisla in so se umaknili z igrišč v obednice in spalnice. Posledice so bile kmalu vidne.
Današnji čas je v mnogočem enak tedanjemu. Šport, tako slavljena beseda današnje dobe, in športni bog rekord grozita človeštvu s propadom. V blaznem lovu po čim večji tvarni moči (telesni in denarni) pozablja sodobnost, da človek ni samo iz mesa in krvi.
Tudi danes govore: »Zdrav duh v zdravem telesu«. A ostane samo pri besedah, ker v resnici jim je le za telo. Upravičeno moremo govoriti o duševni manjvrednosti svetovnih prvakov. Šport, kakršen je danes, je večinoma enostranski: Osnovni namen mu je le vzgoja telesa. Šport je tak, kakor je danes, tudi vedno bil in tak bo, žal, pretežno tudi ostal, pretežno bo vedno le krepitev telesa, vežbanje telesne moči in spretnosti, zabava v oddihu. Tak šport je le odraz naše civilizirane dobe.
Tudi mi smo športniki in poznamo šport in njegovo delo. Priznavamo veliko vrednost, ki jo ima za naše zdravje in razvoj telesa, trdimo pa, da je za duševni razvoj premalo.
Zato zanikamo, da bi bilo planinstvo šport. Saj kakor smo doslej videli, v planinstvu ni najvažnejše gojitev telesa in vežbanje moči. Ne moreš postavljati rekordov in nimaš občinstva, ki bi na mestu spremljalo tvoje udejstvovanje.
Da se pa tudi v planinstvu nekako odraža šport, je samo ob sebi umevno. Če vežbam telo pri hoji, če se telesno že v dolini pripravljam za to, da se bom povzpel preko težavne stene, zato planinstvo še ni šport. Kajti vežbanje in krepitev telesa ni namen, temveč le sredstvo, da lahko pri uspešnem udejstvovanju v naravi razvijem svojo osebnost in duhovno pridobim mnogo dognanj in razvozlam mnogo vprašanj, ki se mi pojavljajo, kadar grem v gore.
Nerodna je tale primera, a drži: slikar, ki slika, tudi vežba svojo roko, vežba oko in med slikanjem opravlja tudi neko delo, ki krepi v neki meri njegovo telo. Slikanje ima tudi vplive na njegovo telo, a nihče še ni govoril o – slikarskem športu.
Pri slikarju opravlja vidno delo telo, slikar dela s snovjo, a namen je duhovni uspeh: umetnina. Pri planincu opravlja veliko delo telo, a namen je tudi duhovni uspeh: utrjena osebnost. Pri športniku opravlja skoro vse dela telo. Športnik krepi tudi telo za to, da prekosi v športni spretnosti samega sebe ali nasprotnika.
Vsako telesno delo pa kaže posledice na telesu samem: izčrpanost, bolečino, hitro kroženje krvi itd. Tudi zunanja okolica vpliva na telo: toplota, udarec itd. Stalni ali dolgotrajni taki vplivi pa povzročajo. da se telo krepi ali slabi, nekateri deli telesa se ob tem razvijajo, drugi morda zastajajo. To je odvisno od dela, ki ga telo opravlja.
Pri planinstvu, to je pri hoji v gore, opravljajo največje in glavno delo noge. Polovica vsega dela in napora odpade na mišičevje v stegnih, ki nogo krči in jo proži, ko vzdržema dviga težo telesa ob hoji navkreber, ali pa zavira težo ob hoji navzdol. Mišičje na nogah se pri hoji okrepi in privadi dolgim pohodom tako, da pri dolgotrajni hoji odpovedo večkrat že vsi drugi deli telesa, noge pa še ne čutijo nikake utrujenosti.
V drugi vrsti pride pri planinstvu do izraza napor z rokami. Tu se krepijo mišice po vsej roki, v plečih, v vratu in trebušne mišice. Pri plezanju se prav posebno okrepijo mišice v zapestju, na prstih in na trebuhu. Navadno življenje in gibanje nam teh mišic ne okrepi, zato je pri ljudeh zvečine to mišičevje medlo in slabotno ter je potrebna dolgotrajna vaja in vztrajnost, da se razvije v toliko, da ne odpove že pri prvih naporih.
Pljuča delujejo v planinskih pohodih hitreje, dihanje postaja globoko in močno, ker mora kri dobivati večje množine kisika. Krvni obtok se pospeši, odvišna mast v telesu izgoreva in se izgublja, hrana v telesu se izrablja da poslednjih vrednosti. Zato je tudi notranje izločanje temeljito.
Naporno delo vseh teh delov telesa v čistem planinskem ozračju krepi in utrjuje telo, da postaja odporno in ni občutljivo za vsak škodljiv vpliv.
Le en organ trpi lahko že pri majhni neprevidnosti škodo, namreč srce. Če svoje telo le preveč napnemo, ne zmore srce več svoje naloge in se lahko pojavijo motnje, ki imajo lahko neprijetne posledice. Pri vseh drugih organih pa tudi velik napor ne more imeti zlih posledic. A tudi srce se ob zmernih naporih krepi tako, da pozneje vzdrži tudi brez škode največje težave.
Čim više gremo, tem čistejši in tem lažji je zrak. Zato morajo v višinah pljuča hitreje zajemati zrak, ki je poln kisika. Ta množina kisika v zraku pa vpliva na nas ugodno, telesu prija in kri živahneje kroži po žilah. Prav ta množina kisika je vzrok, da čutimo telesno ugodje v višinah, da smo veseli in sami prav za prav ne vemo zakaj.
Sončna svetloba je veliko bolj močna v višini kakor v dolini. Korist višinskega sonca za naše telo je splošna znana in je ni treba še posebej poudarjati. Že sam pogled na rjavo zagorelega planinca v primeri z bledikavim obiskovalcem kavarn nam izpričuje dovolj o njunem zdravju.
Tisti, ki jih vleče v gore in ne morejo ali ne znajo povedati pravega vzroka temu svojemu hrepenenju, govore le o svežem zraku, krepitvi telesa in zdravju, ki je kar raztrošeno po skalovju, med macesni, po pašnikih in snežnih poljanah. Pa je res. Zdravje, ki ga v dolini tako težko obdržimo, ki ga iščemo v kapljicah in praških, se nam v sončnih višinah smeje in se nam kar samo ponuja. S polnimi prgišči ga lahko grabimo. Bolezni, ki se zahrbtno tihotapijo v dolini v naše telo, na teh višinah kar beže od nas, slabosti ginejo in vse telo se oznojeno in vroče v čistem gorskem ozračju preraja, da postaja močno in kleno.
A tudi tukaj velja pravilo, ki smo ga že prej postavili: kjer ni poganjka, tam ne bo cveta. Tisti, ki je izgubil zadnjo troho zdravja, ga ne bo tukaj čudežno dobil. Jetičniku, ki je na koncu svoje poti, gorski pohod ne bo dal zdravja. (V drugo naprej.)

3. ALI JE PLANINSTVO MORALNO?

Planinstvo je kljub svojim lepotam in dobrim vplivom na človeka mnogim lahko spotika, ker ob žrtvah, ki jih je planinstvo že zahtevalo, lahko preteče dvignejo svoj prst: »Ne ubijaj!«
Nevarnosti za človeško življenje v gorah so, tega ne moremo zanikavati. A te niso tako velike, kot se neplanincu zde, niso pa tudi tako majhne, kot se preveč navdušenemu planincu dozdevajo. O njih bomo kasneje več spregovorili.
Radi teh nevarnosti, ki v gorah pač so, so nam nasprotniki planinstva vrgli v obraz boleči očitek, češ da je plezanje na gore velik in težek greh. Res pa je, da tisti, ki to trdi, še ni poskusil opojnosti in dobrih strani gora, ki ne samo ne vodijo v greh, temveč človeka celo dvigajo visoko nad umazanost in ga usmerjajo k višjim ciljem. Po besedah nasprotnikov se križa planinstvo z moralnim redom v peti božji zapovedi, ki pravi: Ne ubijaj, češ da stopa planinec v vrsto tistih, ki vedoma izpostavljajo svoje življenje v nevarnost.
Prva in najvažnejša točka v poglavju pete božje zapovedi pravi: Nikdar ni dovoljeno samovoljno samega sebe neposredno ubiti. Dalje pravi še: Pod smrtnim grehom se ne smeš telesno poškodovati, razen če si s tem rešiš življenje (n. pr. če bi bil privezan v hiši, pa bi pričelo poslopje goreti in se ne bi mogel na drug način rešiti, kakor da bi si odsekal roko).
Te dve točki pri količkaj resnem razmotrivanju planinstva ne pridejo v poštev, ker nihče ne pojde v gore kot planinec z namenom, da bi samega sebe ubil ali poškodoval. Če bi se pa zgodil tak primer, pa zopet ne moremo govoriti o pravem planinstvu.
A tretja točka tega poglavja pravi: Smeš se pa posredno postaviti v nevarnost ali z vednostjo krajšati si življenje, če imaš za to primerno važen vzrok.
Da rešiš n. pr. utapljajočega se človeka iz deročih valov, smeš skočiti za njim, to se pravi, smeš se podati v nevarnost, da sam utoneš, zato da morda rešiš drugega.
Slednjič krščanski nravni nauk pravi, da se smeš spustiti v kaj takega, kar verjetno – kakor kaže skušnja – ni združeno z življenjsko nevarnostjo.
Konjske dirke so znane po svoji predrznosti. Vemo tudi, da so se pri tem zgodile težke nesreče. Ljudje so se pri tem že ubili ali pa težko poškodovali, vendar je skušnja pokazala, da je mnogo več verjetnosti, da jezdec ostane živ in zdrav kot ne; da je smrtna nesreča le nesrečen, nepreviden slučaj, ker je neroden konjev poskok vrgel jezdeca iz sedla, ali pa se je jezdec s koleni preslabo oklepal bokov, ali karkoli. Zato krščanski nravni nauk takih dirk ne prepoveduje.
Prav taka, bolje še večja je verjetnost, da pri planinstvu ni življenjske nevarnosti. Če nastopimo kakršnokoli turo, ni samo verjetno, da jo bomo zdelali brez nezgode, temveč smo o tem trdno prepričani, ker nas potrjuje lastna in bližnjega skušnja. V gore pojdemo opremljeni z orodjem, ki nas varuje, in s svojo zmožnostjo, ki nas vodi in brani nesreče, in seveda tudi s pametjo in previdnostjo, ki je na vsakem trajnem in težkem potu potrebna. Skoro bi rekel, da nezmožni do nevarnosti še prišli ne bodo, ker bodo že prej odnehali.
Mislimo, da smemo že po teh kratkih črtah sklepati, da pametno planinstvo, četudi je združeno s plezanjem, ni v nasprotju z božjimi ali cerkvenimi postavami. Zato je umljivo, da je planinstvo prevzelo tudi ljudi, ki so svetci in vzorniki. Vzor katoliških fantov, Peter Jurij Frassatti, človek sodobnosti in človek vere, je navkljub vsem takim nasprotnikom pisal v svojem pismu materi: »Hotel bi biti cele dneve na planinah, da bi v tistem čistem zraku premišljeval veličino Stvarnika.«
Bog ve, kdo je v svojem navdušenju in čustvu popolne sproščenosti prvi vzkliknil: »V planinah ni greha!« Velika resnica zveni v tem stavku. V planinah za pravega planinca ne more biti greha, ker se čuti privezanega z vsemi vlakni na božjo prirodo, ker čuti tako blizu moč in silo Stvarnika, da bi mu že sama slaba misel splahnela, brž ko bi se porodila. Res je, da se tudi med planinci pojavljajo izrodki, ali ti bodo sčasoma odpadli, ker planinstvo je trda in težka šola, ki je mehkužnež in človek s slabimi nagnjenji ne zmore. V vsem planinstvu pa naj bo vodilo, kar je jasno podal škof dr. Rožman: »Planinstvo ne sme biti kakor obcestna krčma, kjer ni razvedrila brez alkohola, harmonike in plesa. S tem bi izgubilo svoj visoki duhovni pomen in bi ga več treba ne bilo. Planinstvo, ki zveste pristaše zbliža v veličastvu narave Bogu in med seboj, naj ostane vez med dobrimi ljudmi, in naša srčna želja ter stvarna potreba je, da v dobi, ko se med človeštvom trga ena vez za drugo, naj postaja ta vez od dneva v dan močnejša.« (Planinski vestnik, jubilejna številka leta 1933.)
Neizprosno je treba pomesti z vsemi, ki jim je planinstvo le zabava. Izločiti je treba iz naših vrst tiste, ki zavzemajo vrhove le zato, da se jim potem svet čudi kot junakom in neprekosljivim plezalcem. Ti so imeli doslej največ besede, množice so gledale v njih svoje vzornike in šle za njimi.
Posledice so vidne in občutno škodljive. Polovice vseh grehov, ki jih prtijo planinstvu, so krivi taki lažnivi učeniki. Srce nam trepeta ob vsaki smrtni nesreči mladega človeka, ki je zašel po slabem zgledu na pota prvačenja.
V pravem pojmovanju planinstva je treba orati skoro ledino. Tisti, so kot romarji hodili med nebotične špike, so molčali. Bili so manj cenjeni od onih, ki so se s polnimi usti samohvale šopirili povsod. Tihih občudovalcev gorskih lepot ni bolelo zapostavljanje, bolelo jih je le šopirjenje kričačev. A kakor se moramo učiti sredi stene neizprosnosti s samim seboj, tako moramo biti neizprosni z drugimi, ki zavajajo planinstvo z luči v senco.
(V drugo naprej.)

4. ZGODOVINA PLANINSTVA

a) V tujini

Planinstvo ni staro. Njegovi začetki segajo komaj v prejšnje stoletje. Prej, ko je bil človek vezan na prirodo še mnogo bolj kakor v zadnjih desetletjih, je bilo naravno, da se planinstvo ni moglo pojaviti. Z nastopom osvajanja željnega duha pa je nastopilo tudi planinstvo. Takrat zaznamujemo povsod drzne osvajalce, ki so prodirali na sever in jug, blodili po afriških puščavah in zmrzovali ob tečajnikih. Želja po spoznavanju sveta je prignala tudi prve raziskovalce v gorovje. Sredi Evrope, sredi civiliziranega sveta so se nahajali predeli, kjer človek še ni bil, bili so tu orjaki, katerih se človek še niti dotaknil ni.
Spočetka so bile gore človeku nekaj tujega, nekaj strašnega. Bal se jih je, ker je bil prepričan, da so prebivališče čudovitih bitij. Čudni glasovi so prihajali od njih, spomladi je v njih bobnelo, pred nevihto so se njih glave ovile s temnimi oblaki, iz katerih so sršele strele, potem so se spet njih vrhovi kopali v soncu in lesku, kot ga ne more človek doseči kljub vsem umetnijam. Zato ni čuda, da so postavili stari narodi na te nepristopne višine svoje bogove, ki naj bi od tam vladali ljudi pod seboj. Ta vera in splošen strah pred kamenitimi orjaki sta dolgo branila ljudem, da bi se približali goram.
V srednjem veku so bile gore prebivališče hudobnih duhov. Nihče ni maral za gorate dežele. Radovednež, ki je le hotel prodreti v gorske skrivnosti, je bil od oblasti občutno kaznovan; zakaj kaj drugega bi gnalo človeka v gore, kakor želja, stopiti v stik s hudobnimi duhovi, ali pa bi človek s svojo radovednostjo lahko razdražil hudobne duhove, da bi se maščevali nad dolinci. Za take prestopke so bile seveda občutne kazni.
Umevno, da pri takem mišljenju ne moremo zaznamovati kakega planinstva ali sploh poizkusov približati se goram.
Res so tudi iz zgodovine znani pohodi v gore in čez gore, a ti obiski goratih predelov so imeli čisto druge vzroke, kot jih ima današnje planinstvo. Prvi človekov stik z gorami, ki nam je bolj znan iz zgodovine, je Hanibalov pohod leta 218 pr. Kr., ko je prekoračil Alpe bržkone tam nekje pri prelazu Mt. Cenis. Znani so še drugi primeri, da se je človek semintja povzpel na višji vrh, a ta dejanja so bila izvršena iz vzrokov, ki se s planinstvom niti malo ne skladajo.
Nihče ni takrat dojel lepote gora. Skoro do 16. stoletja ne omeni gora nihče kot nekaj lepega, kot izrazit stvor prirodne lepote, ki bi mikal in vzbujal v človeku kaka višja čustva ali misli. Šele Leonardo da Vinci je prvi pričel slutiti vplivnost prirode in začel v njej iskati pouka in novih pogledov. Leta 1511 se je vzpel na Mt. Bó (2550 m). Nagib, ki ga je privedel do tega, je bil čisto planinski: spoznati prirodo in z njeno pomočjo pridobiti novih življenjskih sil. Tudi pesnika Petrarca je zvabilo na goro Ventoux, zato je opeval lepoto Alp. Pri njegovem opevanju je ljubezen do nebotičnih vršacev tesno zvezana z verskim čustvom. V veličini gora je iskal primere za veličino Stvarnika.
V dobi humanizma in romanticizma se je pričela jasneje pojavljati težnja po prirodnih doživetjih. V prvih nejasnih obrisih se nam kaže takratno hrepenenje po odpočitku v naravi. Tedanja doba je iskala v prirodi romantike, prijetnih pogledov na cvetne trate, zelenih gozdov in mirnih bivališč po zagorskih gradiščih. Pojavili so se izleti v prirodo v družbi ali posamič, plemenita gospoda je zapravljala čas na pojedinah v lovskih dvorcih in na prešernih izletih v bližnjo okolico. Namen jim je bil, vzbuditi ob romantični prirodi otopela čustva, da so se mladi ljudje laže zaljubljali med seboj in da so bili – razdraženi po zunanjih vplivih prirode – njih užitki vse bolj prijetni in občutljivejši.
V tej dobi se je pojavil francoski mislec J. J. Rousseau, kateremu se je prvemu zahotelo razen z mesečino oblitih pokrajin tudi divjega skalovja, viharjev in brezdanjih globin ter – udejstvovanja v prirodi. Prvi je bil, ki je jasneje spoznal, da je človek brez prirodnosti zapisan propadu. Škoda je, da ga je zajela tedanja prevratna tvarna doba in se je izgubil v naukih, ki jih mi ne moremo sprejeti. Je pa podal mnogokaj, kar je za nas in za naše ter bodoče čase veljavno. Pokazal je, da je človeška narava zelo tesno, čeprav morda podzavestno, zvezana s prirodnimi zakoni in da se vsako nasilno oddaljevanje od tega maščuje nad človekom samim.
Z Rousseaujem se je nova misel začela polagoma širiti in je počasi dobivala vidne oblike v delih in dejanjih mnogih. Komensky, Forster in Pestalozzi – vsi znani vzgojitelji in dušeslovci – so gradili ob njegovem nauku in čistili, kar je bilo napačnega, in izpopolnjevali, kar je bilo pomanjkljivega.
Takrat je nastopil čas vsesplošnega osvajanja. Človek je premagal strah pred nepoznanimi prirodnimi pojavi in pred neznanimi kraji.
Težnja po spoznavanju prirode in po izrazitem udejstvovanju v njej je postajala vedno večja. Znanost je zahtevala novih dokazov za svoja spoznanja, učenjaki vseh strok so obrnili pogled v prirodo in hodili k njej povpraševat za svet in pouk. Prirodoslovcem in geologom so se odprli novi pogledi, ko so pričeli prodirati v gore. Novi izsledki so izpodbujali ostale, da so se bližali doslej nedotaknjenim veličinam, ki so se dvigale pod modro nebo.
Bili so med njimi posamezniki, ki so videli v gorah več kot zgolj mrtvo snov, ki naj bo le za njihov študij. Tudi neznanstveniki so se pričeli podajati med strmine, ker jih je gnala želja po osvajanju in po predrznih ter nenavadnih dogodbah. Angleški osvojevalni duh je v 19. stoletju prignal prve može v evropske Alpe, ki so čakale odkritja. Te ljudi je gnala čista želja po zabavnem udejstvovanju v gorah in hrepenenje po čudovitih dogodkih. A ko so se vračali v Anglijo, so se jim v meglenem londonskem ozračju med vrvežem in drvežem velikega sveta pričeli vzbujati spomini na prelestne dni v Alpah, na čudovita doživetja in spoznanja med silnimi orjaki. Začutili so, da mrtva narava čudovito vpliva na razvoj vsega živega, misel jim je postala ostrejša in treznejša. Zbrali so se in svoja dognanja, spoznanja in hotenja izrazili z ustanovitvijo Alpine Cluba. Tu je bilo leta 1857.
Z ustanovitvijo Alpine Cluba je bilo začeto planinstvo, ki je pričelo zavzemati vedno širši obseg. Spočetka so sicer člani naleteli na hud odpor, mnogi so se jim rogali in se norčevali iz »norcev, ki ne vedo kam z denarjem in s svojo življenjsko močjo«. A ob petdesetletnici tega kluba, ustvaritelja planinstva, je bil v klubu marsikateri »norec«, katerega ime s ponosom izgovarja Anglež: predsednik USA Roosevelt, vojvoda Luigi Savojski, plezalci Wills, Hudson in Kennedy, znanstveniki Whymper, Tyndall, Tuckett, umetnika Watts in Walten. To so le najznamenitejša imena, ki jih pozna ves svet. Ob petdesetletnici je bil starostni predsednik bristolski škof, ki je s ponosom poudarjal klubovo geslo: »Where is the will, there is the way – kjer je volja, tam je pot.« In vprav volji, ki so jo pridobili pri planinskih dejanjih, se morajo zahvaliti za svoje uspehe.
Brž ko si je utrla klubova misel pot med domačimi, je v nevzdržnem poletu pohitela po vsem svetu. Leta 1862 so ustanovili Nemci na Dunaju »Österreichischer Alpenverein«, istega leta Švicarji svoj »Schweizer Alpen Club«. Leta 1863 so se združili Italijani v Turinu v »Società Alpina«, ki se je prelevila leta 1867 v »Club Alpino Italiano«. V Norveški so se zganili leta 1868 in se združili v »Den Norske Turistforening«. Leta 1869 se je ustanovil »Deutscher Alpenverein«, ki se je združil leta 1873 z avstrijskim v »Deutschösterreichischer Alpenverein«. Istega leta se je pojavila »Polskie Towarzystwo Tatrzanskie« na Poljskem v Krakovu. Madžari so si ustanovili »Ungarischer Karpatenverein«. V Franciji se je »Club Alpin Français; ustanovil leta 1874, istega leta se je pojavilo »Hrvatsko planinarsko društvo« v Zagrebu. Močna in važna so še: leta 1876 ustanovljena »Centre excursionista de Catalunya«, iz leta 1833 »Klub českih turistov« in leta 1855 švedska zveza »Svenska Turistföreiningen«.
Vsem tem društvom so sledile neštevilne združbe pa vsem svetu: v Ameriki, v Avstraliji, na Japonskem in drugod. Nova misel in nov način človekovega udejstvovanja sta se razmahnila po vsem svetu. Pri vsem tem pa je bilo takoj vidno, da so bila vsa ta društva nacionalna, da je vsako zastopalo ozek krog, ki je vladal v mejah njegove domovine.
Razumljivo je to, zakaj planinstvo je tesno vezano na domačo grudo in z njenim spoznavanjem jo pričenjaš ljubiti in spoštovati. A ta ljubezen ni prenapeto hotenje, ki hoče osvojiti vse, ne glede na levo in desno, temveč sveta in tiha spoštljiva ljubezen, ki ljubi vse, kar je njenega: človeka, zemljo, njeno zgodovin, sedanjost in bodočnost.
Z nastopom združenih planincev se je pričelo osvajanje vrhov in planinstvo je dobivalo polagoma jasne in točne oblike. Povsod je naletelo pri množici na hud odpor. Le posamezniki so zaslutili vrednost tega novega pojava in so se z dušo in telesom lotili novega področja.
Počasi je prodirala planinska misel in v kulturnih državah je postalo planinstvo prepotreben del življenja. Nepregledne so danes množice, ki romajo v Švico, ki je zaživela in vzcvetela vprav radi planinstva. Osemdeset odstotkov tamkajšnjega prebivalstva živi samo od tujcev, ki prihajajo v ondotne kraje. Tako je lahko tudi gospodarska plat naroda odvisna od planinstva. Ni pa bilo to le delo posameznika. Prava misel o planinstvu je morala zaživeti v množici, potem šele je postalo vsakomur vidno koristno. Dokler se je pa posameznik otepal nepotrebnih nasprotnikov, ni bilo to za nikogar koristno.
Planinstvo, ki vpliva tudi na duševni razvoj, se je moralo vsekakor pojaviti tudi v znanstvu in umetnosti.
Neštevilna in silna so dela, ki jih je vzbudilo planinstvo. Neizbrisna so imena znanstvenikov planincev: dr. E. Suess, C. Sonklar, Sassure, Girardini in drugi, ki jim je planinstvo dalo moči za njih dela. Zemljepisci, geologi, prirodoslovci – kako !pomanjkljiva bi bila njih znanost brez proučevanja gora! A to niso suhoparni učeniki, njih znanost se že bliža umetnosti. Nikjer ni tako jasno pokazano, da se veda in umetnost izpopolnjujeta, kakor pri planinstvu. »Edino opazovanje prirode obogati našo domiselnost, brez domiselnosti ne more človek ustvarjati znanosti,« pravi Chamberlain. Vprašajte junake Mt. Everesta, če bi mogli razdružiti znanost od planinstva in obratno.
Še večjo možnost razvoja pa ima v planinstvu umetnost. Največji umetniki so iskali doživetij v prirodi. Nepregledna je vrsta njih, ki so se skušali vživeti v žitje in bitje prirode, da bi čim preprosteje, a tem jasneje in lepše podali svoja spoznanja. Čudovita čustva so se vzbujala ljudem ob stiku s prirodo in že Petrarca je razmišljal ob sestopu z gore Ventoux takole: »Če sem se toliko mučil, da je bilo moje telo malce bliže nebu, zakaj bi ne storil vsega, da spravim tudi svojo dušo tja gori?«
Vedno prijetno in z doživet jem zvene besede našega prvega pevca, Valentina Vodnika, ki je navdušen od gorskega veličastja vzkliknil na vrhu: »Večni mojster ukazuje: 'Prid', zidar, se les učit!'«
Preobširno bi bilo razpravljati o vsem, kar se je storilo pod vplivom planinstva. V vse strani se je razvijalo, povsod je zaoralo in povsod je pustilo sledove. Težavna je bila pot, da je doseglo to stopnjo, ki j ima, še težavnejša pa bo pot, da potegne množice za seboj. Bodri nas pa misel največjih mož, ki s svojim delom izpodbujajo k novim dejanjem. Takrat bi malokdo razumel besede, ki jih je duhovnik Ratti, sedanji papež Pij XI., zapisal v steni Matterhorna, ko je zagrmel v bližini plaz: »Čutili smo novo sveto spoštovanje, vzbujajoče razodetje vsemogočnosti in veličine božje. Doživeli smo globoko resnico besede: 'Jahve blagoslavlja vrhove sveta.'« Danes pa jih marsikdo razume. (V drugo naprej.)

b) Doma

Žalostno je, da Slovenci capljamo za drugimi, poleg tega se pa čudimo svoji strašni naglici. Veliki časi gredo mnogokrat preko nas, mi pa smo tako majhni. Povsod se to pozna. Le v okostenelosti smo veliki.
Tudi planinstvo se je pri nas, gorskem narodu, prav za prav kasno pojavilo. Naše pravo planinstvo se v vidnejši obliki kaže šele v zadnjih dvajsetih letih. Prej je imela hoja v gore z velike večine vse druge težnje, samo planinskih ne.
Gore so stale, take kakor so danes, a nikjer ni bilo človeka, ki bi oživil njih samoto, ki bi jih obiskal. Prepadne stene so strmele v doline in le po laže dostopnih planinah se je grel na soncu pastir. Semintja je zašel lovec v divji gonji v nepoznane predele, a se ustrašil težke in veličastne osamelosti obeljenih vršcev in pobegnil v dolino s čudno pravljico o žalik ženah in Zlatorogu.
Germanski osvajalni duh je prignal v začetku 19. stoletja prve planince v naše gore. Ti so opozorili s svojimi spisi na svet, ki se nahaja ob izviru Save. Anglež Sir Humphry Davy je v svojem navdušenju dal našim goram prvenstvo na vsem svetu. Dr. Peters, nemški geograf, je vabil slikarje in planince z Bavarskega v naše kraje.
Prvi začetek planinstva pri nas smemo zaznamovati sicer leta 1778, ko so premagali naš najvišji vrh Triglav, ki je že dolgo mikal podjetne ljudi. Prvi je bil na njem Lovrenc Willonitzer v spremstvu domačih lovcev Štefana Rožiča, Matije Kosa in Luke Korošca. Kasneje so se še drugi povzpeli nanj, a vsi ti so bili tujci. Prvi Slovenci na njem so bili šele leta 1808, in sicer brata kaplana Jakob in Janez Dežman. Istega leta se je povzpel nanj tudi naš prvi izraziti planinec, Valentin Stanič.
Posamezni ljudje so že v začetku 19. stoletja gojili planinstvo z vso vnemo, a ostali so osamljeni, ker množica je imela take ljudi za prismojene. V tedanje naše izobražene kroge nova misel ni mogla prodreti, ker so bili preveč zaposleni s svojimi čitalniškimi in rodoljubarskimi posli, ki so imeli tedaj edini nekaj veljave. Planinci, bele vrane, so polagoma prodirali s svojo novo mislijo in šele leta 1893, z ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva, se je planinstvo začelo širiti. Nastop organizacije je oster in jasen mejnik v razvoju našega planinstva.
Valentin Stanič je bil naš prvi pravi planinec, ki se mu še danes čudimo. Njegova drznost in njegovi, za tedanje čase globoki spisi o gorah so bili vzrok, da je zaslovel med Nemci za nedosegljivega planinca. <študiral je bogoslovje v Salzburgu in že takrat je slovel kot hribolazec. Hodil je sam in je bil menda prvi, ki je začel obiskovati gore brez vodnika. Svoje ture je popisoval v nemškem listu »Zeitschrift und Mitteilungen des Deutschen und Österreichischen Alpenvereins« v letnikih 1883 do 1885. Na Slovence ni mogel Bog ve kaj vplivati. Preveč so imeli posla s svojimi drobnimi zadevami.
Malo kasneje kakor Stanič se je pojavil pri nas dr. Julij Kugy, najodličnejši predstavnik nemških planincev v naših gorah. Zavzel je kot prvi premnogo vrhov; vsa svoja pota in najlepša doživetja je zbral v čudoviti knjigi »Aus dem Leben eines Bergsteigers« (Iz življenja planinca), kjer je orisal naše gore s tako pristnimi in vznesenimi besedami, da nima primere v svetovnem planinskem slovstvu. Ko bereš njegova knjiga, kar ne moreš verjeti, da je pisec pa rodu tujec; po ljubezni je čisto naš.
Kakor se je Kugy držal Julijskih Alp in jih razkrival, tako se je pojavil v Savinjskih Alpah profesor dr. Johann Frischauf, ki ima nevenljive zasluge za razvoj našega planinstva. Odkril nam je lepoto tega gorovja, ne sicer toliko z besedami, kakor s stvarnim delom. Čeprav je bil Nemec, je vendar začutil krivico, ki so jo delali Slovencem, in njegova zasluga je, da so postale Savinjske Alpe izrazito slovenski predel, medtem ko so v Julijskih osvajali Nemci vrh za vrhom. Nadelal je važne poti v Savinjskih Alpah, podpiral gradnjo koč z vsemi močmi, pri tem svojem delu pa prelezel vse vrhove Savinjskih Alp in poročal o njih v javnosti.
Predvsem mu je pomagal France Kadilnik, ki ni bil Bog ve kakšen planinec visokih vrhov, a je bil prvi, ki je začel z opisi gorskih pohodov v slovenskem jeziku. Prvi njegov potopis »Izhod na Triglav« iz leta 1866 je izšel v Novicah.
Svojstven pojav med našimi planinci je pa brez dvoma dr. Henrik Tuma. Bil je mož, o katerem bo treba v zgodovini našega planinstva posebnega dela. Spremljal je, neodvisno od vseh, naše planinstvo od prvih začetkov preko ustanovitve planinskega društva do današnjih časov, ko ga je smrt iztrgala iz srede dela. Vsega njegovega dela da zdaj niti ne moremo pregledati, čas bo pokazal njegovo mraveljsko pridnost pri gradbi našega planinstva. Bil je ne samo planinec in uživalec gorskih krasot, temveč tudi neutruden delavec pri svojih pohodih. Največja njegova zasluga je, da nam je ohranil in zbral »Imenoslovje Julijskih Alp«. Neprecenljivi so njegovi članki v Planinskem Vestniku. Višek pa je dosegel v svojem obširnem delu »Pomen in razvoj alpinizma«, ki kljub nekaterim napakam in trditvam, s katerimi se ne strinjamo, lahko velja kot osnova, na kateri se bo zgradila naša slovenska planinska miselnost.
To so bile važnejše osebnosti, ki so se pojavile samostojno pred širšim razcvetom slovenskega planinstva.
Prva združba planincev se je pri nas pojavila leta 1871 v Ljubljani kot »Društvo ljubiteljev gor«. Društvo je vodil ljubljanski tiskarnar O. Bamberg. Postavili so prvo planinsko kočo v Julijskih Alpah tam, kjer stoji danes Aleksandrov dom. Iz tega se je razvila tri leta kasneje kranjska sekcija »Nemško-avstrijskega alpskega društva«, ki pa je polagoma zaspala in se je šele leta 1881 zdramila pod vodstvom ponemčurjenega Slovenca dr. Dežmana. Ta sekcija je postavila leta 1887 današnjo Staničevo kočo na Triglavu, takrat imenovano »Deschmanhaus«.
Nemci so gradili svoj most do Adrije in tudi planinstvo je moralo služiti temu namenu. Začutili smo v naših krajih pritisk Nemcev, ki so pričeli graditi pota, koče; povsod so bili seveda le nemški napisi. Domačini, nosači, vodniki, pastirji in lovci so videli v Nemcu svojega gospoda, ki jim nosi denar v zameno za lepe poglede na naše gore. Posebno Julijske Alpe so postale pravo torišče nemškega osvajanja. Že 12. julija 1871 piše »Laibacher Zeitung« o naši Gorenjski: »Tu je še odprto polje za Alpenverein, za njegovo kranjsko podružnico, ki bi gotovo dobila odziv in lepo področje dela.« Prodiranje in osvajanje v naših gorah se je večalo, Slovenci o začutili nevarnost, ki jim je pretila s strani Nemcev. Nemška predrznost v naših gorah je postajala vedno večja, izzivanja so se bolj in bolj množila. Ob otvoritvi omenjene Dežmanove koče pa je nemška drznost postala tako velika, da je razburila tudi tako hladno slovensko kri.
Zastopnik iz Berlina je po besedah Slovenskega Naroda z dne 6. avgusta 1887 na dan otvoritve starodavnemu, praslovanskemu Triglavu v obraz pljuval, rekoč mu: »der deutsche König der Julischen Alpen« (nemški kralj Julijskih Alp). Dežman je ob blagoslovitvi stegnil roko proti Triglavu in zaklical na koncu svojega govora: »Und du, Altvater Triglav, strecke deine Hand schützend über unser Deutschtum« (in ti, očak Triglav, stegni svojo roko in ščiti z njo nemštvo v naši deželi).
Tako početje Nemcev je dobilo svoj odziv v srcih Slovencev in Slovenec upravičeno piše 5. avgusta istega leta: »Ni zadosti, da nam nemščino po svojem 'Schulvereinu' silijo v šole, oznanjujejo jo po najvišjih stenah naših gora. Zakaj bi enakopravnost tudi tu ne veljala? Ker veliko žrtvujete za pota in koče v naših gorah, hvala vam! Svobodno rabite in pišite nemški jezik tudi v naših gorah, ali spomnite se, da je svet, po katerem hodite, slovenski in da je vodnik, ki vas vodi, slovenskega rodu. Privoščite tudi slovenskemu jeziku prostorček na lastnih tleh.«
V Slovencih se je pričelo zbujati zanimanje za gore; začutili so, da so gore naša zemlja, ki jo je treba braniti pred ponemčevanjem. Za organizirano planinstvo so tla postajala vedno bolj ugodna. Skupina tovarišev, ki je ob prostem času pohajala v planine, po svojih obveznih pipah »Planinski piparji« imenovana, se je zavzela in začela z agitacijo za planinsko društvo. Niso prej odnehali, dokler ni bil sklican dne 27. februarja 1893 ustanovni občni zbor Slovenskega planinskega društva (SPD).
Z nastopom SPD je nastala nova doba v razvoju našega planinstva. Spočetka je živelo društvo le iz narodnostnih razlogov. Nadelavali so planinska pota in gradili koče. Borba med Nemci in Slovenci je postala trda in ostra. Da nismo omagali pod nemškim pritiskom, se moramo zahvaliti možem, ki so z neprimerno požrtvovalnostjo in jekleno voljo delali in tako zavrli nemško raznarodovalno delo v naših gorah.
V prvi vrsti je bilo treba rešiti triglavsko pogorje, ki je že tonilo v nemških vodah. Menda je sam Bog poslal takrat župnika Jakoba Aljaža na Dovje pod Triglav. S pristno gorenjsko žilavostjo in živahnostjo se je zavzel za Triglav in izpodbijal Nemcem delo, kjer jim je le mogel. Poleg tega je gradil z vso vnemo, vodil nadelavo poti in na lastne stroške postavil železen stolp na vrhu Triglava. Njegova zasluga je zgradba Aljaževega doma in Triglavskega doma na Kredarici. Povsod krog Triglava se pozna njegovo delo, ki ga je vršil z žilavo vztrajnostjo. Po vsej pravici je dobil ime »triglavski župnik«, ker le njemu se moramo zahvaliti, da je Triglav postal naš in znan po svetu.
Na vseh koncih in krajih se je pričelo gibanje, da se ohrani našim goram slovenski značaj in da privabijo naše ljudi nanje. Res se je posrečilo v nekaj letih, da so slovenske gore postale povsem naše, Nemci so bili potisnjeni v kot.
A ne samo zunanje delo in uspehi, tudi na znotraj se je pričela pojavljati planinska rast. Začeli so tiskati slovenske knjige o planinstvu in leta 1895 je pričel izhajati »Planinski vestnik«, ki je postal žarišče našega planinskega leposlovja. Vsa planinska miselnost in vse struje, ki so vodile ta pokret, so jasno vidne iz štiri in tridesetih letnikov, ki so do zdaj izšli.
Nove misli in nova hotenja so izšla iz posameznikov, a vendar so se ustalila in dobila prodorno silo šele, ko se je zavzelo zanje SPD. Le zadnji čas zastaja društvo za novimi stremljenji in naše planinstvo se oblikuje skoraj neodvisno od vsakega društva. SPD se danes največ bavi z ohranitvijo planinskih poti in oskrbovanjem planinskih koč. Prevzelo je vlogo go-spodarstvenika, ni mu pa za oblikovanje planinske miselnosti.
V dobi, ko je začel izhajati Planinski vestnik, so se pojavili naši prvi planinci, ki pa so bili še bolj konservativni. Izrazitejši so bili že omenjeni dr. Tuma, dr. Stojc in dr. Švigelj, ki so bili med našimi prvimi plezalci. Izrazit tip stare šole med nami je profesor Janko Mlakar, ki je oblezel izmed Slovencev menda največ vrhov v Alpah, ostal na stopnji turističnega pripovedovalca.
V začetku tega stoletja se je pojavila tovariška družba »Dren«, ki je izmed vseh takih družbic pač največ dala našemu planinstvu. Bila je to vzorna družba mladih ljudi, ki ji je bilo planinstvo več kakor zgolj zabava in prazniški odpočitek. Člani so se smotrno lotili dela v gorah. Skoraj vsak član te družbice je pomemben za razvoj našega planinstva, skoraj vsakdo je prinesel med slovenske planince nekaj novega. Imena kakor Bogumil Brinšek, brata Kunaverja, R. Badjura, Michler, profesor Cerk bodo pač neizbrisna v našem planinstvu. Iz Drenovcev je izšlo naše prvo dragoceno in plodno planinsko slovstvo. Ti so začeli gojiti ostro plezanje, bili so naši prvi zimski turisti v večjem slogu, začeli so resno s fotografsko umetnostjo in kar je pa najvažnejše: uvedli so pri nas planinsko smučanje. Rudolf Badjura je bil prvi naš športni smučar in je pričel organizirati smučanje, ki je bilo dotlej pri nas skoraj neznano. Izdal je osem dragocenih vodnikov po naših krajih. Najznamenitejši je pač: »Jugoslovenske Alpe – Slovenija«. Spisal je tudi prvo knjigo o smučanju »Smučar« in v Sportu je priobčeval »Smučarsko terminologijo«.
Bogumil Brinšek, član te družbe, je bil naš prvi resni fotografski amater. Njegova dela še danes, kljub vsestranskemu razvoju te nove umetnosti, lahko stavimo v prve vrste. Žal je nadobudni fant padel v svetovni vojski, ko je njegov razvoj šele pričel dobivati širok razmah. Brinšek je v fotografiranju zdaleč prekašal svoje tovariše, čemur je bil dokaz uspeh na razstavi leta 1098 v Ljubljani, kjer ni imel tekmeca. Iz te družbe so kot fotografi znani še profesor Cerk, J. Kunaver in R. Badjura.
Drenovci so tudi raziskovali kraške jame in iz njihove srede je izšlo leta 1910 »Društvo za raziskavanje jam«.
Nastop Drenovcev je vzbudil v slovenskem planinstvu prvi znatnejši preokret. Prvi zaplodek novega gibanja pa je pretrgala svetovna vojska, ki je razbila skoraj vse, kar je bilo do tedaj dograjenega.
Takoj po vojski, ko je bilo v ljudeh še vse razgibano, je vzniknilo pri nas planinstvo v silnem poletu in z nezmagljivo močjo. V prvih povojnih letih zaznamujemo junaško dobo našega planinstva. Mladi ljudje, ki so jih prevarali vsi zgolj človeški nauki, so se vrgli v naročje narave, da se tam uče resnice.
Z navdušenjem, ki ga pred vojsko ne bi nihče pričakoval, so mladi plezalci zavzemali naše gore po novih, doslej neznanih potih. Stene so padale druga za drugo in kljub preprosti tehniki so dosegali zavidljive uspehe. V našem planinstvu je nastopil preobrat, ki so ga starejši obsojali. Nastopili so mladi plezalci, ki so v mladostni nepremišljenosti večkrat tvegali več, kakor bi smeli, in razumljivo je, da je marsikatera smrtna nesreča pretresla dvomljivce, da so dvignili svoj glas proti takemu planinstvu.
Prevrat je segel v vse naše planinstvo in nezadovoljnost s starim planinarjenjem je našla izraz v ustanovitvi turistovskega kluba »Skale«. Tu so se zbrali mladi ljudje, ki so hoteli prelomiti s starimi nazori o planinstvu in hoteli v gorah novih doživetij.
Kakor meteor je takrat zableščal na polju planinstva mnogo obetajoči dr. Klement Jug. Hipno, skoraj brez daljšega pripravljanja in vežbanja se je uvrstil med prvake našega planinstva in jih v nekaj potezah celo prekosil. Zaoral je pri nas v ledino. Šel je nad stene, ki še niso bile preplezane. Ni ga do tega vodilo prvačenje, kakor si marsikdo napačno razlaga, temveč hotenje uveljaviti svoje sile v dejanjih, ki so navadnemu zemljanu neznana. Kot prepričanemu mislecu pa mu je bilo glavno vodilo, da z zunanjim naporom in v družbi gorskih velikanov obvlada svojo duševnost in se da voditi v vsem svojemu razumu. Zatiral je svoja čustva, nevarnosti je naravnost iskal, da je premagal občutke strahu in slabosti. Neupogljivo je hotel, da zmaga razum, misel nad telesom. V tem hotenju je Jug edinstven pojav pri nas. Žal je pa dokazal tudi, da razum le do neke mere obvlada telo in druge duševne zmožnosti. Jug je 11. avgusta 1924 strmoglavil v severni triglavski steni, ko je bil na višku svoje dejavnosti.
V tem času, to je od leta 1923 do leta 1930, se je naše planinstvo dvignilo nad vsakdanje izletništvo in pričelo rezati v nove smeri. S tem v zvezi je vzrok, da je takrat nekatere ljudi predaleč zapeljalo mladostno navdušenje, da so se pojavile tragedije mladih ljudi, ki s v navdušenju – umirali. Vedno se bomo zgrozili ob žrtvah, ki so padle tista leta: Topolovec, dr. Jug, De Reggy, Šuman, Brandt, Bračič in drugi, ki so vsi toliko obetali. S strahom si izprašujemo vest: »Ali je vredno vse to, toliko mladih življenj?« Brez odgovora strmimo v vprašanje, razvoj sam pa daje nova dognanja in spoznavamo, da se je na teh žrtvah zgradila miselnost, ki je globlja, kakor bi bila, če bi brez žrtev obstali na stopnji izletnikov.
Vsak močnejši pojav v življenju najde svoj odraz v znanstvu in umetnosti in se šele tam ustali. Naše planinstvo se je pojavilo v znanosti precej kasno, še kasneje pa v umetnosti. S tem, ko je zarezalo tudi v te smeri, smemo šele trditi, da je planinstvo stopilo na višjo stopnjo. Tujci so imeli že lepo planinsko slovstvo, planinski umetniki slikarji so prikazali čudovite poglede ter doživetja in pesniki so o tem ustvarili krasna dela. Slovenci pa smo na tem področju nesorazmerno daleč za ostalimi narodi. Vse bogastva naše planinske literature je prav za prav do zadnjega časa zbrano le v Planinskem vestniku. Samostojna dela so bila zelo redka. Znanstvenikov, ki bi samostojno nastopili na tem področju, je bore malo. V tem skoraj samuje Ferdo Seidl s svojimi razpravami »Kamniške ali Savinjske Alpe«, Rastlinstvo naših Alp« in »Zlatenska plošča«. Dr. Tuma je izdal obširno razpravo »Pomen in razvoj alpinizma« ter »Imenoslovje Julijskih Alp«. Semkaj moramo še prišteti Kunaverjevo knjigo »Na planine!«, kjer je zbral za tedanji čas zadovoljive praktične nasvete ter njegov izčrpni pregled naših jam v knjigi »V prepadih«. Že omenjeni R. Badjura je izdal precejšnjo vrsto vodnikov pa naših planinah in učno knjigo »Smučar«. Kocbek je spisal monografijo »Savinjske Alpe«. Omeniti moramo še Brecljevo knjigo »Prva pomoč in reševanje v gorah« ter Debeljakove knjigo »Plezalna tehnika«. V novejšem času so izšle še: Kajzeljev »Naš alpinizem«, ki je pri nas edinstveno potrebno delo te vrste, Ulagovo »Smučanje« ter Kumpova originalna knjiga »Ski«.
V leposlovju pa vlada še velika praznota. Razen Mlakarjevih zabavnih popisov raznih tur moremo našteti Mencingerjev spis »Moja hoja na Triglav«, ki je prav za prav kritika tedanjih političnih in kulturnih razmer na Slovenskem, Aškerčevo pesnitev »Zlatorog«; doslej skoraj najmočnejše delo, vzeto iz naših gora, je Finžgarjev idilični ep »Triglav«. Življenje na Veliki planini in v okolici nam je podal Kozak v »Belem macesnu«, prav tako je vzeta Jalenova povest »Ovčar Marko« iz gorskega življenja pastirjev, isto velja o njegovih črticah, ki so izšle po naših revijah. Izrazito planinskega leposlovja nimamo. Spočetka je kazal sem in tja J. Gregorin, da bo zgrabil v to smer in presenetili so njegovi spisi kot »Pozno neurje« in »Smrt«, pa je kasneje utihnil. Izključno turistovsko življenje nam prikazuje Bučerjeva povest »Čez steno«.
Slikarjev imamo prav tako malo. Najizrazitejši je V. Hodnik. Sem smemo šteti tudi M. Klemenčiča, E. Deržaja in M. Koželja.
Če se nismo doslej razvili v teh strokah, smo se pa tembolj razvili v planinski fotografiji. V tej najmlajši umetnosti pa z mirnim srcem lahko tekmujemo z vsemi sosedi. Izmed mnogih planinskih fotografov amaterjev moramo našteti naj že omenjenega B. Brinška, F. Kraševca, I. Tavčarja, C. Šviglja, Skerlepa, Ravnikarja, dr. Tominška in M. Kajzelja. Dela omenjenih fotografov ne zaostajajo prav nič za podobnimi deli inozemskih amaterjev. Naši planinski fotografski amaterji niso ostali samo pri mrtvih slikah, temveč so se tudi srečno poskusili z živo sliko, s filmsko umetnostjo. Prvi, ki se je skušal s filmom, je bil R. Badjura, ki je posnel nekaj kratkih odlomkov iz naših planin. Prvo večje filmsko delo je bila revija naših gora in očaka Triglava v slikovno dovršeni umetnini »V kraljestvu Zlatoroga«. Kmalu za njim pa je prišel vsebinsko boljši film »Triglavske strmine«, v katerem se že rahlo nakazujeta vsebina in oblika slovenskega filma. Žal je idealno delo v to smer pretrgala za zdaj gospodarska kriza in zadušila komaj začeto delo.
Za nekatere predele naših krajev dobiva planinstvo tudi važen gospodarski pomen. So vasi pri nas, ki se že skoraj na pol živijo od planinstva. A tudi tukaj je šele začetek. Vsa naša Gorenjska sčasoma s smotrnim delom lahko postane druga Švica. Niso nam potrebni razkošni hoteli, žične železnice na vsak vrh ter razkošje v vsaki vasi. Tega bo v Švici vedno več kot pri nas. Pač pa več toplote do gosta planinca je treba, vzgojiti se moramo v ljudi, da se bo gost počutil kakor enak med enakimi. In privabili bomo res dobre, ki ne iščejo v gorah samo zabave in poživljenja zdolgočasenega življenja, temveč lepote in sožitja z nepokvarjeno naravo in z njenim življenjem. Tega pa je pri nas več, mnogo več kat drugje.
(V drugo naprej.)

5. PLANINEC

a) Samovzgoja

Spočetka smo dejali, da je treba za planinstvo nekih telesnih in duševnih sposobnosti. Za navaden izlet, sprehod v naravo nam ni treba Bog ve kakih sposobnosti. Da smo le prilično zdravi, pa nam zadostuje.
Za večje pohode v naravo je pa potreba, da imaš neke lastnosti, ki so za to neobhodno potrebne. Čim več hočeš v planinstvu doseči, tem več teh vrlin moraš imeti. Nihče pa nima vseh lastnosti, ki so potrebne za uspešno udejstvovanje v naravi, v popolni in enaki meri razvitih. Zato je potrebno, da se že spočetka zavzamemo za to, da si bomo pomanjkljive lastnosti počasi razvili ali privzgojili, ostale pa čimbolj spopolnili.
Planinstvo in narava ne vzgajata tako kakor učitelj v šoli ali starši. Vzgoja v naravi je odvisna od človeka samega, narava je le opora, učna knjiga, na katero se opreš pri oblikovanju samega sebe. Sam moraš hoteti in iskati, da najdeš to, kar iščeš.
Planinec se mora počasi oblikovati v lik, ki vsebuje čimbolj izčiščene telesne in umske lastnosti. Menda ni možno v nobenem udejstvovanju razvijati telo in duha tako skladno kakor v planinstvu. Razne dobe so pozabile, da je človek iz duše in telesa, da telo ne more živeti brez duše in duša na tem svetu ne brez telesa.
Planinci ki bodo s krščansko mislijo o odnosu med dušo in telesom doumeli osnovo planinstva – tega hotenja iskati samega sebe s pomočjo neoskrunjene narave – bodo našli pravo pot, ki jih bo dvignila iz vsakdanjosti, in tem bo planinstvo res vez med dobrimi ljudmi.
S tem je tudi dano, kar smo skraja naznačili, da naj bo planinstvo svobodno hotenje, s pomočjo neoskrunjene narave uveljaviti in spopolniti človekovo osebnost do čim večjih možnosti.
Človekovo osebnost pa tvorijo vse njegove duševne in telesne lastnosti in po teh se razlikuje človek od človeka. V planinstvu pridejo v poštev in se razvijajo skoraj vse njegove dobre lastnosti. Tako more človek v planinah spopolnjevati svojo osebnost. V tem je pa tudi vzgojni pomen planinstva.

b) Telesne lastnosti

Nesporno je, da je potrebno za planinstvo nekih telesnih lastnosti, ki jih navadno človek, zlasti meščan, nima posebno dobro razvitih ali pa jih zanemarja.
Radi bi podali v prvi vrsti telesni lik planinca, kakršen bi moral biti. Pri tem pa moramo misliti na to, da nihče ne more doseči vsega v popolni meri, pač pa se lahko temu liku čimbolj približuje. Nihče pa ne sme zgubiti upanja, da bo ta vzor dosegel.
Narava je dala človeku to neizmerno dobrino, da pomanjkanje ene lastnosti lahko nadomesti vsaj delno druga lastnost. Tisti n. pr., ki slabo vidi, morda bolje tiplje, majhen človek je navadno gibčnejši, daljši človek pa močnejši itd.
Najbolj sporno je bilo vedno to, kakšna postava je za planince najsrečnejša. Prvi so za dolgo postavo, drugi za manjšo. V prejšnjem stoletju je znanstvenik Hacquet v svojih spisih določil mero za planinca; ta se vrti okrog 165 cm. Za to navaja več vzrokov, ki so za tedanje čase in tedanje planinstvo skoraj neizpodbitni. Ljudje krajše, čokate postave navadno vzdržijo večji napor kakor dolgini. To je znano že vsakemu vojaku. Manjši ljudje so gibčnejši in kar je prav posebno važno, ravnotežje njihovega telesa je trdnejše kakor pri visokih ljudeh. Dalje je po Hacquetu možnost, da si človek zlomi kost, pri velikih večja kakor pri majhnih. Veliki ljudje so tudi težji in morajo torej dvigati vkreber večje breme kakor majhni. Skoraj bi se vsi zavzeli za nizko, čokato postavo, ako bi ne nastopil v novem času tudi nov način pohodov v gore, to je strmo plezanje. Pri tem pa opažamo, da dolga postava marsikje uspe, kjer majhna odpove. Posebno v odprti steni in pod preveso dolgin kaj prida daleč seže, včasih pa en meter dalje kakor majhen. Ta prednost je večkrat odločilnega pomena. Vendar ima majhen človek v kaminih, nekaterih prehodih in počeh lažje delo kakor velik. Tako pridemo do tega, da je za uspešno plezanje najboljša družba dveh ljudi, izmed katerih je eden visok, drugi nizek. Kjer laže pleza dolgin, bo pač to delal; kjer pa pride oreh, ki ga bo majhen laže strl, se ga bo pač ta lotil.
Malim v tolažbo pa lahko povemo, da se da razteznost telesa z vajo precej zvečati. Vemo za primere, ko se je manjši vzpel in stegnil roko prav tako visoko, kakor njegov znatno večji tovariš. Treba je pač izvežbati gibčnost v sklepih, da se mišičevje proži nad navadno možnost in se sežaj zveča. Pač pa velikim ne moremo dati posebne tolažbe, če se zagatijo v ozkem kaminu.
Napačno je mnenje, da dosegamo v planinah uspehe s surovo telesno silo. Gorje tistemu, ki bi se zanašal zgolj na svojo moč in bi krenil v steno. Prav in potrebno je, da je človek močan, a ni to prvenstvene važnosti. S tem pa seveda ne trdimo, da bi smeli biti telesni slabiči. Nasprotno, mišičevje je treba razviti, prav posebno na nogah, rokah in na trebuhu; vendar pa mora biti ta sila prožna, vsako vlakno mora biti razvito. To prožnost pridobi človek največ pri delu samem v gorah. Vsako odvišno mast je najbolje odpraviti iz telesa, da mišice čimbolj ojeklenijo in se razvijejo, a pri tem telo vendar ni pretežko. Čim močnejše, čim odpornejše je telo in obenem čim lažje, tem bolj smo sposobni za planinstvo.
Če si hočemo to lastnost pridobiti ali ohraniti, moram seveda že v dolini paziti na to. Saj je tudi za vsakdanje življenje in zdravje bolje, da nismo zavaljeni ali da nimamo slabih, omlednih mišic. Z nego telesa negujemo tudi zdravje. Najboljši pripomoček za ohranitev prožnosti telesa je hoja. Dolgi, ne prenagli, a tudi ne prepočasni sprehodi, talna telovadba, razne stroke lahke atletike, potegi na krogih, dvig uteži, vse to nam ohranja in poveča gibčnost telesa. Šport je pač najboljše sredstvo za to. Opozoriti pa moramo, da nekatere stroke niso dobre. Ena najslabših je nogomet, ki je tudi obenem najslabši šport, ker razvija človeka enostransko, napravi telo okorno za druge gibe in ker gojitev nogometa kaj rada zaide v pretiravanje. Prav tako ne bi priporočali boksa ali rokoborbe.

Čim več moči si pa moramo pridobiti v zapestju in v stopalu. V navadnem življenju na teh delih kakih posebnih moči ne potrebujemo, pri planinstvu, posebno pri plezanju, pa je brezpogojno potrebna moč na teh mestih. Prav tako je treba vežbati prste rok, da se z njimi čim trše oprijemljemo ali tem bolje nanje obešamo.
Pri vsem tem pa moramo skrbeti, da ostane telo gibčno. Gibčnost je tista lastnost, ki nam more nadomestiti marsikatero pomanjkljivost, posebno pomanjkanje telesne moči ali pa premajhno postavo. Vprav v gibčnosti telesa je odvisen uspeh pri težkih turah. To lastnost si pridobimo z vajami, ki jih lahki povsod izvajamo, posebno s talno telovadbo.
Planinec mora imeti tudi v sklepih veliko vrtilno možnost, zlasti v zapestju, križu in bokih. Nedvomno je, da mora imeti planinec zdrave telesne čute, ki naj bodo tudi čimbolj razviti.
Izmed čutov je najvažnejši čut ravnotežja. Dolinsko življenje ta čut skoraj do osnov zamori. Vendar pa je ta čut v gorah tako potreben, da je pohod brez njega na gore nemogoč. Nobena stopnja, noben greben, noben pomol ne bo dovolj dober za tistega, ki tega čuta nima v zadostni meri. Takemu človeku se kaj hitro pripeti nesreča. Tudi zloglasna vrtoglavica je mnogokrat le posledica pomanjkljivega čuta za ravnotežje. Ko si ga spet pridobimo, tedaj vrtoglavica po navadi izgine. Otrok, ki lazi po plotovih in drevesih, ima precej tega čuta. Kasneje, ko ga življenje umiri, ga počasi zgublja. Starejšemu se menda ne bi spodobilo, da hi nihal na plotu. Vendar pa bi tistemu, ki bi rad plezal, priporočali, da se sprijazni tudi s kakimi takimi nespodobnostmi.
Skoraj v vsakem udejstvovanju je treba zdravih oči. Prav tako planincu. V i d mora biti razvit in nepokvarjen. Kdor nima brezhibnega vida, naj ne hodi na težjo turo; bilo bi prenevarno. Posebno na zimske ture nikar! Znani nemški planinec dr. Kröber se je ponesrečil v Prisojniku zato, ker je pri poskoku zgubil naočnike, potem pa zataval na snežišče, kjer je zdrsnil. Že človek z zdravimi očmi večkrat težko pregleda položaj in smer v steni; človek, ki slabo vidi, se bo takoj zaplezal, zašel v nemogoč položaj in tudi prepočasi prodiral dalje. Čas pa je v gorah dragocen.
Pri hoji po nadelanih potih sluh ne pride toliko v poštev kakor pri plezanju po neuhojenih. Pri tem moraš stalno paziti, kje je tovariš, kar mnogokrat lahko ugotoviš le s sluhom. Prav tako je potrebno za točno ravnanje z vrvjo, da dobro slišiš tovariševa povelja. Pa tudi drugače sluh izborno pomaga. Ponoči lahko s sluhom ugotoviš smer doline, začuješ klice na pomoč, s sluhom začutiš pravočasno, da drevi za teboj plaz, da se je zrušilo zapadno kamenje, in se lahko pravočasno umakneš.
Za plezalca je pomemben tip na prstih rok in nog. S tipom ugotoviš trdnost skale, njeno raskavost, varnost stopa. Večkrat si prebereš in izbereš oprimek s tipom in ne z vidom – ter temu čutu; ko je res izvežban, lahko bolj zaupaš kakor pa očem.
Vonj je pri človeku skoraj zamrl. Vendar ga delno lahko spet pridobiš v toliko, da zavohaš metež ali dež, prav posebno pa veter, ki prinaša mokro vreme.
Prej smo že omenili vrtoglavico. O tej bolezni, ali kako bi dejali, slišimo toliko, da bi naposled človek res moral postati vrtoglavo Ob neki priliki je dejal naš znani vodnik: »Čudno se mi zdi, kako se more komu zvrteti v glavi. Saj je prav tako daleč, če pogledam od svoje hiše do soseda, ali pa s tegale roba na prod.« Zdi se nam, da je po svoje skoraj prav povedal. Vrtoglavice zdrav človek po navadi nima. Tisti čudni občutek je ali posledica že prej omenjenega pomanjkanja čuta za ravnotežje, ali pa posledica umišljave, avtosugestije. Tega je pa mnogokrat kriva prešerna beseda planinskega bahača, ki mu človek prerad verjame, ko govori o grozotah globin ... Znano je, da je marsikdo na res zračnem mestu s pravilnimi in pomirjevalnimi besedami mahoma izgubil vrtoglavico. Sčasoma ta nekaterim tudi sama po sebi preide, zato ker se navadijo pogleda v globine. To je znak, da vrtoglavica ni nujna posledica pogleda v globino, temveč da človek le svojih živcev ne obvlada. Če je pa kdo po temeljitih poskusih še vedno res prepričan, da je ta njegova bolezen neozdravljiva, tisti naj se ogne strminam; ni mu pomoči.
Zdravi morajo biti tudi naši notranji organi. Posebno trije so važni: želodec, srce in pljuča. Ti so najvažnejši deli motorja, ki ohranja naše telo pri življenju.
Delo v gorah je naporno in če ni telo zdravo in v redu, kaj hitro obnemore in pusti vso našo voljo na cedilu. Zato moramo, kadar izbiramo pot v gore, vedno premisliti, ali smo zmožni za tako pot, ali bo naše telo preneslo napore, ki smo si jih naložili. Poznati moramo svoje telo v potankosti in se pri kaki pomanjkljivosti pravočasno zavarovati. V gorah potem, ko nastopi trd boj, ni več časa, da bi iskali pomoči.
Telo mora biti čimbolj odporno. Odpornost pa pridobivamo le počasi in z vajo. Nekateri so že po naravi bolj odporni kakor drugi, vendar pa s smotrno vajo pridobimo mnogo tega, kar nam potem lajša pohode v gore in pohod nam nudi tudi več užitka. Telo se privadi, da prenese velike razlike v toploti, prenese napor in ni sprejemljivo za vsako slabost. Prav posebno je treba biti odporen proti mrazu, zlasti pri zimskih turah. Izvežbanemu ne škodi vsaka sapica in vsaka sprememba toplote. Odpornost telesa zoper slabe vplive je tudi koristna za dolinsko življenje in nam je najboljši porok za trdno zdravje.
To bi bile glavne telesne lastnosti, na katere moramo paziti, da si jih v čim večji meri privzgojimo in jih utrdimo. Razvidimo pa, da je pri delu v gorah potrebno vse telo, zakaj vsako vlakno se tam razgiblje. Krepitev telesa v gorah je vsestranska in že radi tega ima planinstvo velike prednosti. Nobeno drugo telesno udejstvovanje ne zahteva tako zelo vsega telesa in človeka kakor planinstvo. Razumljivo je, da torej planinstvo ni zgolj zabava in nam ne daje le zunanjih uspehov, kakor n. pr. šport, telovadba itd., temveč nam more spremeniti življenje do osnovnih temeljev.
Telovadba prekine telovadcu le za nekaj časa enoličnost njegovega dneva. Prav tako šport športniku. Ni mu treba spremeniti vsega življenja. Igrišče ali telovadišče sta blizu, tja pride z namenom, da bo vadil ali tekmoval. Tiste ure, ki jih je prebil na vaji ali tekmi, so minile in potem je spet v vsakdanjem toku dneva. Vadil je pač v najboljšem primeru zato, da si je ohranil ali okrepil svojo športno ali telovadno spretnost in s tem ohranil telo na višini. Dnevno življenje mu je pa ostalo isto kakor prej, le za trenutek se je morda izločil iz ozračja, ki ga oklepa dan na dan.
Drugače je pri planincu. Ta se izloči za dalje časa iz vsakdanjega življenja. Odide v prirodo in tudi skuša zaživeti prirodno. Vso navlako, brez katere v dolini ne more prestajati, odvrže in le za življenje najnujnejše obdrži. V tem se ločita športnik in planinec. Planinstvo zahteva celega človeka, za polovičarja ni mesta v gorah.
Sprememba življenja pa zahteva strpnost in prilagodljivost telesa. Nevajenemu v gorah spočetka ne bo prijalo. Višinsko sonce in višinski zrak ga bosta zmučila. Nova okolica ga bo zbegala in telo bo prej utrujeno kakor v navadnih razmerah. Telesu je treba odreči marsikatero ugodnost in včasih, pri resnih turah, kjer se človek loči od prav vseh udobnosti civilizacije, preide življenje planinca v eno samo zatajevanje telesa. Spočetka je treba za to mnogo mnogo potrpežljivosti in strpnosti, pozneje, ko se stvar ponavlja, se pa telo precej prilagodi vsem odrekam in jih zlahka prenaša.
V tem je tudi velika vrednost planinskega življenja.
Šola in današnje življenje ne dajeta dovolj priložnosti, da bi se telo dovolj razvilo in bi vsak organ svobodno in čimbolj popolno služil svojemu namenu. Naš kmet ima razmeroma še najbolj telesno razgibano življenje in zato vprašanje telesne vzgoje pri nas doslej še ni bilo tako važno. A z nastopom industrije, ki zajema vse večje množice, in z rastjo naših mest postaja to vprašanje zelo važno. Mladina ima v jedru zelo zdravo hotenje, zato je naravno, da podzavestno išče poti, ki bi vsaj delno razrahljala spone, ki hočejo počasi oslabiti človeški rod. Zato se ne smerno čuditi, če mladina lomi okostenela pravila starih izročil in išče v nova, neznana pota. Zato se ne smemo čuditi, če polaga mladina mnogokrat v šport vse svoje oblikovanje, če se tak šport zmaliči v nezdravo, pretirano tekmovanje in rekorderstvo, da spregleda vse dobrine telesne kulture in hlasta le za zunanjim, vidnim uspehom.
Tega je pa krivo tudi to, da mladina ne najde pametnih voditeljev, ki bi jo znali usmeriti na pravo pot. Naši starši in vzgojniki, žal, niso imeli nikdar razumevanja za to, preveč so hoteli zatreti vse, kar je dišalo po udejstvovanju telesa, ker niso razumeli te nujnosti mladega človeka. Zato ne bo napak, če pričenjamo popravljati tudi na tej plati svoje grehe, ki smo jih storili nad seboj in nad drugimi. Zato je potrebno, da spoznamo tesno povezanost med telesom in dušo in skušamo skladno graditi drugo ob drugem.
Naj začne vsakdo sam pri sebi. Ko bo vzgojil sebe, bo vzgajal tudi druge, z zgledom in dejanjem.
Menimo, da je vredno približati se liku planinca ter da je tak planinec zmožen zdravega in delavnega življenja.                                                 (V drugo konec.)

c) Duševne lastosti

Kakor so pri planinstvu važne telesne lastnosti, prav tako in še bolj so važne duševne. Planinec zadobi vrednost šele tedaj, ko si prisvoji tiste duševne lastnosti, ki so neobhodno potrebne, če hočemo gojiti pravo in vrednostno planinstvo. Kaj pomaga, če je kdo še tako telesno zmožen in so njegove telesne lastnosti še tako krasno razvite, če pa je surov, netovariški, brezčuten, strahopeten, skratka duševno na najnižji stopnji.
Planinska samovzgoja je v prvi vrsti namenjena duševnim lastnostim; in mnogokrat, če ne največkrat, imajo pri uspehu glavni delež duševne in ne telesne lastnosti in zmožnosti planinca.
Videli smo že, kako vpliva planinstva vobče na naše lastnosti in zmožnosti. Vendar pa moramo nekatere prav posebno poudariti in zavestno moramo stremeti za tem, da si jih pridobimo v čim večji meri.
Izletniške družbe, ki pohajajo v gore, se vprav radi pomanjkanja nekaterih dobrih duševnih lastnosti tako bistveno ločijo od družbe pravih planincev. Vse njihove nerodnosti in nerednosti izvirajo iz tega, ker ne znajo in ne morejo vreči od sebe dolinske razvade, se ne znajo prilagoditi posebnemu življenju v gorah, temveč skušajo to življenje prikrojiti svojim razvadam. Kar hudo se človeku včasih stori, ko sreča takega človeka, ki si ne zna pomagati, ki še nima glede tega prav nobene vzgoje, pa se nenadoma znajde v položaju, kjer bi še izvežbani moral napeti vse svoje sile. Koliko nepotrebnega strahu, zdihovanja in neprijetnosti preživi tak človek! Posledica tega je navadno, da še z večjo silo razvije svoje neplaninske razvade, ko se izmaže iz kočljivih razmer, in niti trenutek ne pomisli, kaj ga je rešilo: ali zmožnejši tovariš, ali pa to, kar včasih brez pomisleka imenujemo slučaj. Iz svojih skušenj pa vemo, da večkrat skoraj ne upamo govoriti o zgolj slučaju. .
Po navadi opazimo pri večini ljudi veliko pomanjkanje volje v zvezi s premišljenostjo in preračunljivostjo. Moramo pa tudi vedeti, da je od volje pa do trme samo en korak. In kakor je prva dobra in potrebna, tako je druga slaba in nepotrebna. Sicer marsikdo mnogo govori o volji in je prepričan, da je ima v sebi neizmerne množine; vendar, ko pride čas, da bi se volja razvila v dejanje, se mahoma pojavi namesto volje nerganje in duševna otopelost. Pri vseh naporih, nevarnostih in neprijetnostih je potrebna volja, da preračunljivo izrabimo svoje duševne lastnosti in jih vzdržimo na primerni višini. Ker le v tem primeru se tudi lahko zavedamo, da bomo svoj smoter dosegli z gotovostjo in brez nesreč. Če nas zaloti snežna vihra, če zadenemo ob nevarnost, se je treba brez pomišljanja in s pogumom spoprijeti z njo. In takrat se prične borba, ki je največji užitek planinca, borba prirodnih sil s tvojimi duševnimi silami. In volja je kakor vojskovodja, ki krepi in daje povelja tvojim napadalnim četam: spretnosti, previdnosti, vztrajnosti, pogumu in hladnokrvnosti, preračunljivosti, zataje-vanju, potrpežljivosti.
Naša volja pa ne sme nikdar zaiti v trmo, kar se pa, žal, kaj hitro pripeti. Kje pa je prav za prav meja med tema dvema sovražnima si sestrama? Postavimo si pravilo, da je volja tisto hotenje, ki mu vlada razum, s katerim gresta do smotra z roko v roki. Kakor hitro pa se naša »volja« začne križati s hladnokrvnim razumom, takrat govorimo o trmi. Če vemo, da smo zmožni, da zmagamo nalogo v takih in takih razmerah, takrat moramo brezobzirno nastopiti pot in poklicati vse potrebne zmožnosti na pomoč in jih priganjati, da nam delujejo do skrajnega napora. Kakor hitro pa naš razum pravi: »Stoj! Napor ali nevarnost sta prevelika za tvoje zmožnosti,« je treba, da se naša volja desetkratno okrepi za to, da premaga – trmo.
Vzemimo primer! Pojdimo na goro pozimi. Vemo, da jo bomo, če se ne bo sneg odjužil, zmogli; sicer z naporom in uporabo vseh svojih zmožnosti, a zmagali bomo. Takrat nastopimo pot in z voljo zmagujemo napor, vztrajamo na ledenih pobočjih in s previdnostjo in preračunljivostjo zmagujemo snežno strmino. Končno se bližamo tistemu nevarnemu mestu pod grebenom, ki tako rad proži plazove, če je sneg količkaj južen. Pozno je in sneg se je pričel mehčati, sem in tja že zabobni plazič ob stenah. Blizu grebena smo in naš razum nam točno izračuna, da je največja nevarnost za plaz. Drugje ni prehoda, kakor čez to nevarno ploskev. Hudo bo, verjemite, ko bomo uvideli, da se moramo umakniti, a edino pravilno je, da zmagamo trmo, ki nam govori, češ morda pa le uidemo brez nezgode, zakaj razum nam jasno kaže, da je ta »morda« le preveč tvegano. Za tak umik bo treba veliko več volje, kakor pa če se spustimo v skrajno nevarnost. Poznamo dobre, pogumne planince, ki so se s solzami v očeh morali umakniti, ko so bili že skoraj na cilju, ker jim je razum dokazal, da bi bila norost nadaljevati pot. In nihče jim ne upa in ne more radi tega očitati strahopetnosti – tega očitka se začetnik tako boji, še bolj se pa z njim prenagli in obsoja z njim tovariša.
Vedno je treba hiti previden. Previdnost je, kakor pravi M. Debelakova, »mati modrosti« in ne »sestra strahopetnosti«. »Te sestre alpinist ne pozna, a tem bolj čisla mater.«
Pogum, ki je v zvezi z voljo in previdnostjo, nam je porok, da bomo dosegli to, za kar smo se zavzeli. A naš pogum ne sme biti razbrzdan zalet brez pomisleka. Preveč pogumnemu zagon kmalu splahne in se sprevrže v malodušje. Pogum, ki traja samo za časa navdušenja, je kaj malo vreden. Tak pogum je človeku v večji ali manjši meri že po naravi dan in ni nobena krepost. Pravega poguma ne smemo nikdar zamenjati s predrznostjo, ki je s pogumom v takem razmerju kakor trma z voljo. Predrznost je nepremišljen pogum, ki je že marsikoga pokopal. Skoraj za vsako dejanje v gorah je treba poguma, ni pa potrebna predrznost. In tista mlada življenja, ki so padla kot žrtve predrznosti in neprevidnosti, nam jasno pričajo o škodi, ki lahko doleti vsakogar, ki ne zmore obdržati svojega hotenja v pravih mejah. Kadar se nam ovire kopičijo in nevarnost zraste, tedaj ne smemo zgubljati glave; naš pogum mora biti miren, vedno na isti višini in pridružiti se mu mora hladnokrvnost, ki je že marsikoga rešila iz kočljivega položaja. Od sile važna je hladnokrvnost v gorah. Miren moraš biti do skrajnosti, pa čeprav se že ruši stop, čeprav tik tebe pada kamenje; živčevje in misel morata ostati hladna, nič ne sme biti prenagljenosti v sklepih, nikdar ne smeš izgubiti oblasti nad seboj. Pa naj se pripeti karkoli. Še več: čim večja je nevarnost, tem mirnejši moramo biti. Za občutke strahu bo potem dovolj časa, ko bomo izven nevarnosti. V nevarnosti sami je pa treba mirno in trezno soditi. Zbeganost in nepremišljenost nam ne bo pomagala, temveč škodovala. Priroda je dala prirodno živečim čudovito mero te lastnosti. Človek si je z vajo in prirodnim življenjem lahko obilo privzgoji. Planinca boste spoznali prav po hladnokrvnosti v nevarnostih, ne pa po govorjenju za mizo v varni koči.
Ne sme biti dogodka v gorah, ki bi vas spravil iz ravnotežja. To vam bodi prvo pravilo in skušajte se mu čim bolj približati. Potem vam bo navrženo še marsikaj drugega.
Poleg tega pa imejte zaupanje v svoje zmožnosti. To morate imeti. Tisti, ki dvomi nad seboj in nad uspehom, naj se nikar ne loči od varnih poti, da ne zaide v neprilike. Pač pa naj preskuša sebe in svoje zmožnosti v okolišu, ki mu je kos, dokler se ne bo spoznal, koliko zmore in kaj je za njega.
Pri planincu se mnogokrat pojavi še neka lastnost, ki je v dolini skoraj zamrla. To je nagon, o čemer smo že govorili. V nevarnosti storimo podzavestno, brez razmišljanja in sklepanja to, kar je edino pravilno. Ali ste že videli gamsa, ki se mu je utrgalo pod nogami? V istem hipu se je v zraku obrnil in obstal na ozki polički. Prav tako se je marsikateri začetnik v trenutku, ko je zaslišal brnenje zapadnega kamenja, brez vsakega pomišljanja stisnil tesno k skali. Nihče mu tega ni dejal, niti sam ni pomišljal, nagonsko si je varoval življenje. To je pač najpreprostejši nagon, ki ga skoraj vsakdo nosi že v sebi. Pač pa je že redka nagonska orientacija. Ta se ne da priučiti, niti se ne da izpovedati. Je to lastnost, ki ja imajo najbolje razvito ptice selivke. Nekaj tega najdemo v marsikaterem človeku. Je to podzavestno občutje, ki stopi na plan takrat, ko človeku odpove vse in ga ta čut s skrivnostno silo vodi v pravo smer.
Planinstvo zahteva tudi mnogo vztrajnosti. Brez vztrajnosti ne bomo daleč prišli. Vztrajati se pravi na pol zmagati. Težko je včasih, posebno Spočetka; a nikar ob vsakem naporu zdihovati, ob vsaki zapreki kloniti. Težava je mnogo večja, če smo ob njej malodušni, kakor če jo z mirnostjo in vztrajnostjo zmagujemo.
Na eno pa ne smemo nikdar pozabiti, in to je na tovarištvo. Resnični, pravi čut tovarištva je v naših časih tako slabo razvit, a tako potreben, da bi že radi tega, pa čeprav samo radi tega, da si privzgojimo to življenjsko dobrino, bilo vredno postati planinec. Posamezen značaj se v vsakdanjem življenju zgubi, posameznik zgine v množici in vsakdanjosti. Ko pa nastopiš pot v gore, si vezan v občestvo planincev, začutiti moraš pravo in resnično enakost, vsi odrastki se morajo skrhati ob ljubezni do božje narave, ki naj druži vse množice, ki hite po naravi k sproščenosti. V prvi vrsti pa veljaj ta čut tistim, ki so s teboj v družbi. Med vami ne sme biti družabnih razlik. Če ste se že zavzeli, da skupno preživite nekaj dni v naravi, skupno zmagujete napore in se skupno bližate lepoti narave ter se vtapljate v njene skrivnosti, ki so izšle iz Stvarnikovih dlani – tedaj vas mora vezati skupnost, ki je v dolini, žal, ne poznamo. Nikdar ne smeš biti v družbi izjema. Posebno v težjih turah naj ti bo tovariš več kakor brat. Če si morda močnejši, zmožnejši, ne zapostavljaj zato slabejšega. Vseh netovariških dejanj se izogni. Včasih je to težko, pri marsikom je treba mnogo napora, da zna podrediti svoje osebne težnje skupnosti. A vendar mora vsakdo to zmoči. Imeti pa maraš tudi čut dolžnosti do tovariša. Ko sta v steni, ko se borita za vrh, takrat se zavedaj, da sta se s tovarišem zavezala z neizgovorjeno zaobljubo, da bedita drug nad drugim. Odgovoren si za tovariša in če se mu kaj pripeti, bomo najprej sodili tebe. Gorje ti, če nisi v nevarnosti storil vsega, da ga rešiš. Kdor ne pozna čuta tovarištva, naj se nikar ne štuli med prečiščene vrste planincev.
A tovarištvo naj se ne kaže v zgolj prisiljenem zunanjem dejanju, temveč naj bo resnični sveti čut v tvoji notranjosti. In kdor opazi, da je njegov drug vse kaj drugega kakor tovariš, naj gre z njim kamorkoli, samo v gore nikar!
Tako lepa in koristna lastnost je, da z nasmehom, a z res notranjim nasmehom, zmagujemo neprijetnosti. Godrnjavce težko prenašamo, tem manj v neprijetnih trenutkih. Sebe in vso družino spravljajo v slabo voljo. Narava je vedno in v vsakem vremenu lepa, samo znati je treba zajeti to lepoto. Tudi človek bodi dober v vseh okoliščinah in ne kaži vsem svojih neprijetnosti. Ali mislite, da so drugi brez težav?
Narava nas sili k razmišljanju. Ko jo opazujemo, že razmišljamo, primerjamo, sklepamo. S tem pa pričenjamo, kar je vsem potrebno: opazovati samega sebe. Vse premalo se poznamo, to bo vsakdo potrdil. A manj jih je, ki bi priznali, da se vse premalo skušajo spoznati.
Koliko stvari je, ki jih storimo, ne da bi vprašali: zakaj. Tudi si ne bi vedeli odgovoriti. V dejavnosti v gorah pa nam marsikdaj postane jasno, kar bi drugače prešli. Morda je to le drobec, morda samo mimogrede izgovorjena beseda, trenutno dejanje, a človek se ustavi ob njem in ga pregleda od vseh plati. Tedaj pa se začno odpirati vprašanja drugo za drugim, po-tapljamo se v temo lastnih skrivnosti in razprostre se nam silna tema, v katero tako malokdaj posvetimo. Marsikdo se tega ustraši in se umakne, marsikdo ne najde pota naprej, mnogi pa zavijejo v temo in prodirajo v globine, ki jih tisti, ki ostanejo zunaj, niti ne slutijo. Takrat spoznamo razliko med seboj in naravo, takrat spoznamo svojo veličino, ki je v naši duši, ki jo obvladajo skrivnostne sile, in vidimo razliko z neizprosnimi zakoni, ki vladajo v naravi.
Taka spoznanja vodijo k razmišljanju. Počasi in skraja neopazno, a vendar s tako silo, da človeka mnogokrat prelevijo v mišljenju, da obstane na svoji poti začuden: Ali sem to jaz?
Šele takrat začutimo v vsej velikosti silo duha in stvarstva ter zaslutimo občestvo človeka, ki naj gradi v vsej svoji osebni moči stavbo skupnosti.
Poznamo jih, ki so na tej poti sami našli, kar je težko pridobiti od drugega. Našli so vero. Vero v človeka in stvarstvo in vero v Njega, ki vlada obema.

Ivan Bučer