Revija Slovenska vojska: ... Tako je naslov knjige Franca Severja - Frante, komandanta operativnega štaba VI . in XI. brigade, ki je s komaj 22 leti med 13. in 15. marcem 1945 poveljeval na Menini planini.
Spomine je Franta opisal v knjigi, ki je bila ob letošnji 65. obletnici dogodkov že tretjič ponatisnjena in se odlikuje po svoji živahni, berljivi in zanimivi pripovedi. Pogovor s Francem Severjem - Franto bo 21. septembra ob 13. uri potekal v avditoriju MO, tokrat pa se je z njim za revijo pogovarjal Marjan Vešnar.
Komando operativnega štaba VI. in XI. brigade ste prevzeli pri manj kot 22 letih. Kako ste se počutili?
V bojih sem sodeloval od začetka in z bojnimi izkušnjami napredoval. Največ sem se naučil od španskih borcev, sodeloval sem s Kvedrom, Rozmanom in Borštnerjem. Za udeležbo v partizanskem boju smo se odločali zaradi domoljubja. Partizani smo imeli velike ideale, razvili skupne navade, sprejeli skupno reševanje soborcev in sebe, naroda. Temu lahko človek posveti svoje življenje! Vendar sem se vedno bal višjih položajev, saj z njimi človek sprejema tudi tveganja in odgovornost, toda nalogo sem vedno sprejel in jo poskušal v največji meri uresničiti.
Ko sprejmeš odgovornost za soborce, pozabiš nase. Vso energijo usmeriš v to, da ljudi vodiš in se izogneš tragediji. Na Menini nisem bil sam. Z mano so bili člani poveljstva, poveljniki enot, partizani in z nami so bili tudi drvarji, domačini, torej dobri poznavalci Menine.
S petsto borci ste se znašli v obroču močne divizije SS, na razgibanem ozemlju vrhov Menine, prekrite z debelo snežno odejo …
Prvi ukaz za preboj z Menine planine smo od IV. operativne cone dobili 12. marca. Imeli smo 500 zmrznjenih, lačnih in slabo oboroženih bork ter borcev. Manjkalo nam je streliva in Nemci so nas obkolili. V Tuhinjski dolini in od Gornjega gradu do Černivca so imeli razporejene minomete, gorske topove ter havbice, uredili so obrambne okope in imeli strelska gnezda na vsakem zvoniku, oskrbo ter urejeno bivanje. Po naših takratnih ocenah je bilo le malo borcev iz policijskih polkov SS, saj za XIV. divizijo SS nismo vedeli kot tudi ne, da je sovražnik spremljal vsa naša javljanja po radijski mreži.
O sovražnikovi moči smo izvedeli šele dva tedna po preboju od prebeglih nemških topničarjev. Prvi preboj z Menine sem v smeri Motnika in Špitaliča ukazal 12. marca, drugega pa 14. marca v smeri Černivca ter Velike planine. Ni nam uspelo, zato je morala borcev padla, zmanjkalo je hrane in temperature so se še znižale.
Kaj ste storili?
Prevzeti smo morali pobudo in napadalce prisiliti v napad na težko dostopnih predelih ter jih pripeljati pred naše puške. Po tej odločitvi se je zgodilo več pozitivnih dogodkov. Poiskali smo skrite zaloge streliva in eksploziva, pri eni od kmetij smo zasegli kravo ter zasedli vrhove Menine. Sovražnik je ves dan neprekinjeno napadal, morala borcev in tudi pogum sta rasla. V najhujših bojih popoldan okoli Jespe je bataljon VDV zapel pesem Hej, brigade in za nekaj časa je drugo potihnilo. 15. marca zvečer sem se odločil za nov preboj proti Tuhinjski dolini v smeri Češnjice.
Mrtve tovariše smo pokopali, ranjence sem s spremstvom poslal v smeri Črnivca, borci pa so prešteli naboje in ročne bombe. V trdi noči smo se skozi sovražnikov obroč in mimo njegovih prednjih straž po stari drči za spravilo lesa spustili do 1500 metrov nižjih Češnjic in pot nadaljevali proti Savi.
V bojih na Menini smo imeli v obeh brigadah in bataljonu VDV osem mrtvih ter dvajset ranjenih. Vsi ranjenci so bili rešeni. Brigadi sta nadaljevali bojne naloge in premagali smo divizijo SS. Dva tedna po preboju smo kmetici dali novo kravo.
Kakšno je vaše sporočilo današnjim generacijam?
Na začetku nismo imeli ničesar, ne orožja, ne oblek in ne hrane. Imeli smo ljubezen do domovine. Brez domoljubja ne bi bilo partizanskega boja. Ob koncu vojne smo imeli uniforme, tanke in letala. In še več! Imeli smo tovarištvo, rojeno v najtežjih razmerah. Vojske v Sloveniji so se vedno borile za tuje interese, partizani pa smo se borili na svoji zemlji in zanjo ter za naše ljudi. Leta 1941 in tudi leta 1991 smo se borili za drugačen svet, za pravičnost. Nihče od nas ni dosegel tega, kar je želel. Zgodovinarji se morajo vprašati o tem. Večkrat vidim velike zgodovinske pozabe. A zgodovina se začne pri meni! In vsaka generacija postavlja novo zgodovino. To je žalostna napaka, ki jo plačuje narod. Tudi naša zgodovina je vrednota in brez nje ne bi bilo tega dne. Vezno tkivo zgodovinskega spomina je domoljubje in vesel sem, da ga neguje tudi nova Slovenska vojska. Borci smo naredili veliko napako, ker Maistrovih borcev nismo prej sprejeli v ZZB. Iz te grenke izkušnje se moramo nekaj naučiti. Vojska mora iz svojih vrst izriniti politiko in ideologijo, saj je organizacija, ki služi narodu.
Besedilo in fotografija: Marjan Vešnar