Primorski dnevnik: prevod knjige Nejca Zaplotnika Pot - La via
MILJE - Predstavili italijanski prevod knjige Nejca Zaplotnika Pot - La via, ki ga podpisuje Dušan Jelinčič
Plezalec in v enaki meri pisatelj
»Cilj ne obstaja. Obstaja pot.« S temi besedami je novinar, pisatelj in alpinist Dušan Jelinčič povzel knjigo Pot znanega alpinista in himalajca Nejca Zaplotnika. Knjiga je pred dvema letoma, skoraj štirideset let po prvi slovenski izdaji, izšla v italijanskem prevodu. Do četrtka zvečer pa ni bilo priložnosti, da bi prevod predstavili javnosti.
Na vrtu Občinske knjižnice Edoardo Guglia v Miljah je prevajalcu knjige Jelinčiču le uspelo prvič predstaviti prevod. Predstavitev knjige La via so soorganizirali Občina Milje, občinska knjižnica, Društvo Slovencev miljske občine Kiljan Ferluga ter miljska sekcija Italijanskega alpinističnega kluba CA1 - SAG. Z Dušanom Jelinčičem sta se pogovarjala predstavnik slovenskega društva Davorin Devetak in Luciano Comelli, ki je kot prvi omenil pomen knjige Pot ko je pisateljica Bernadette McDonald intervjuvala slovenske alpiniste za knjigo Alpine warriors - Alpski bojevniki, se je pogovorila s številnimi znanimi imeni, od Tomaža Humarja do Silva Kara. Vsi so omenili knjigo Pot in njenega avtorja kot neprecenljiva vira navdiha.
POSVETIL SE JE ČLOVEKU
Jelinčič se je vsekakor strinjal s pomenom knjige, ni pa izpostavil samo vsebinskega pomena; bolj seje osredotočil na Zaplotnikov slog in pristop do alpinizma ter pisanja. Pred Zaplotnikom je žanr gorniške literature zaobjemal alpiniste, ki so pisali: opisovali so svoje »epske« podvige, tehniko, skale. Umanjkal je človek in njegov odnos do gora. Jelinčič je o sebi rekel, da se ima za pisatelja, ki pleza. V gorniški literaturi je fenomen plezalcev, ki pišejo, kar prepogost. Zaplotnikova Pot pa je izrednega pomena, ker je avtor bil, po Jelinčičevem mnenju, v enaki meri plezalec in pisatelj.
Alpiniste imamo prevečkrat za »nekaj več«, tako Jelinčič. Ampak to so ljudje kot mi. Zato moramo tudi o alpinizmu pisati kot o katerikoli dejavnosti. Gore brez ljudi so le kupi kamenja. Za- plotnikovo pisanje o gorah pa se je osredotočilo na človeka. Poleg tega, da je Pot imeniten primer gorniške literature, pa knjiga nasploh nagovarja in vzbuja zanimanje. Ni literarura za izvedence, ker se ne ukvarja le s tehnično platjo plezanja. Zato sodi med najbolj prodane slovenske knjige. Zaplotnika je zaradi pisateljskega talenta Jelinčič primerjal z Reinholdom Messnerjem, saj je tudi ta enako pisatelj kot alpinist.
ALPINISTI, ŽIVLJENJE IN SMRT
Zaplotnik je, podobno kot mnogi drugi alpinisti, umrl v gorah. Ponesrečil se je aprila leta 1983 med ekspedicijo v Himalaji - v steni Manasluja. Glede na številne smrtne nesreče v gorah je Comelli (čigar sin Leonardo se je leta 2016 smrtno ponesrečil na šesttisočaku Laila Peak v Pakistanu) provokativno vprašal Jelinčiča o odnosu med alpinisti in smrtjo. Jelinčič je zatrdil, da alpinisti ne iščejo smrti. Včasih se podajo nevarnosti naproti, je pa ne iščejo. Nasprotno, v alpinistih vidi veliko željo po življenju. En sam dan v Himalaji velja za Jelinčiča sto dni v dolini. Ko pa se soočimo z nevarnostjo, moramo uporabljati glavo. Ko je Jelinčiča zajel monsun med vzponom na njegov prvi osemtisočak, sta ga po lastnih besedah rešili dve stvari: želja po preživetju in hladna kri.
Kar nekaj kritik je Jelinčič izrekel na račun nezdravega, »konkvistadorskega« odnosa do gora. Vzpon s pomočjo kisika je zanj nepošten. Spomnil je tudi na prebivalce goratih območij. Zaplotnik je med prvimi priznal, da zahodnjaki brez pomoči šerp ne bi bili dosegli vseh teh vrhov. Oziroma, kot je priznal Jelinčič, bi jih, a desetletja pozneje.
Zakaj pa je italijanski prevod izšel skoraj štirideset let po prvi slovenski izdaji? Jelinčič je odgovoril, da si je sicer želel prevoda znatno prej. Kot novinarju mu je pa primanjkovalo časa za tako strukturirano delo. Pred par leti pa je, že kot upokojenec, prevedel najprej eno knjigo, takoj po tej pa še drugo, Pot. Fiorella Benčič, predsednica DSMO Kiljan Ferluga, je glede premierne predstavitve prevoda hudomušno pripomnila, da so Milje »caput mundi«.
Slovenski alpinizem je od nekdaj na visoki mednarodni ravni. Končno bo tudi slovenska gorniška literatura, za izvedence in ljubitelje, na razpolago tudi italijanski publiki, (jv)