ISIS, s knjižne police - Ana Lasič: Letos poleti sem bila na potovanju. Na potovanju, a vendar drugačnem, kot ga opisujete ostali. Pod roke mi je namreč prišel sveže izdan potopis Mojce Stritar z naslovom Od glave do pet.
Izkazal se je za nadvse primerno branje med norostjo številnih poletnih dežurstev mlade zdravnice, urejanjem papirjev za menjavo službe in pričetek specializacije ter med neštetimi birokratskimi in finančnimi preprekami na poti do lastnega, zaenkrat še bodočega doma, skratka v času, ko zaradi vseh obveznosti enostavno ne moreva na čisto pravi, dolg dopust.
Knjiga je napisana z besedami mlade in pogumne popotnice, ki za osem mesecev odpotuje povsem sama v neznano. Za seboj pusti stanovanje, za katerega ima najet kredit, odpove redno delovno razmerje na precej zaželenem delovnem mestu, se za nekaj mesecev poslovi od družine in prijateljev, si oprta Berto – svoj ljubljeni nahrbtnik – in s privarčevanimi evri v žepu odleti preko Atlantika.
V Argentini nas najprej popelje v Ande, kjer opisuje treking in vse lepote in začetne zagate popotovanja, osebne stiske, ki so ob tem prišle na dan, slikovito opisuje lokacije, ki so tako ali drugače povezane s Slovenijo (knjiga je zanimiva tudi z vidika narodne zavesti, saj je na poti našla precej sledi Slovencev iz preteklosti). Mojca je obiskala vulkansko pokrajino, hipijevska mesta, največjo kolonijo pingvinov izven Antarktike ter tudi konec (ali začetek – po želji) našega okroglega sveta.
Popotovanje se nadaljuje v Čile, v narodni park, kamor gredo po s knjižne policenjenih besedah na treking prav vsi, avtorica opiše tridnevno plovbo skozi čilske fjorde, Chiloé, megleni otok sredi Pacifika, več vulkanov, nadaljuje po domnevnih pristajališčih NLP-jev, rudnikih, toplicah in visokih vrhovih, najbolj suhi in po avtoričinih besedah verjetno tudi najgrši puščavi na svatu Atacama.
Zakaj bi vam vnaprej pokvarila noro zabavno branje? Izvolite nadaljevati pot v Bolivijo, Peru, Ekvador, Kolumbijo, Venezuelo in … spet domov.
Mene je knjiga vsak večer tako pritegnila, da sem nato še vso noč sanjala o prigodah v Južni Ameriki! Knjiga je napisana resnično iskreno, opisuje tako dejstva kot avtoričina osebna občutja. Najbolj me je pritegnilo, da Mojca ni bila navadna »instantna« turistka, ki obišče nek kraj in teče skozenj, samo da lahko reče, da je bila tam, temveč prava popotnica z vsemi pripadajočimi bonusi. Njena razmišljanja so zabavna, za morebitnega bodočega popotnika pa so zanimivi tudi opisi vseh izletov in krajev, ki jih je zares vredno videti, ter tistih, ki se jih je mogoče bolje ogniti. Prvi nasmeh ob stiku s knjigo pa mi je pričaral že kratek odlomek z zadnje strani platnic: »V novem okolju sem bila tujec, ki hodi na ženska stranišča, čeprav ima kratke lase, in v polomljeni španščini poskuša pojasniti, da mu brki še ne rastejo, ker je pač punca.« Nedvomno popestri delovni vsakdan in pelje misli daleč stran!
Ana Lasič