Večer, Koroška - Prejeli smo: Knjiga o Uršlji gori - Rodil se je lep in donošen otrok z imenom Lepota. Iskreno čestitam!
Spoštovani Sebastijan Oblak!
Rodil se je lep in donošen otrok z imenom Lepota. Iskreno čestitam! Pred sebe sem položil na mizo zajetno knjigo vpadljivega formata s skrivnostno modro obarvano trdo platnico, kakor da bi se meglice zadihale v svetlo plavi pajčolan. Z belimi črkami je na njej napisano Uršlja gora in pod njo v črnini dodana filozofska notica, "presežni svet", ki obljublja sprehod v nadnaravno, lahko bi rekli tudi metafizično okolje. Knjiga torej govori o "naši gori", ki je za nas, ki okrog nje živimo, to, kar je za Japonce Fudžijama, gora Tao za Kitajce in Olimp za stare in novodobne Helene, le da na njej ni bivališč številnih bogov, samo svetnica Uršula si je na njenem vrhu izbrala svoj dom. Na dnu stranice stoji nad zgrbančeno silhueto pogorja zopet v belem - Sebastijan Oblak, ki je svoje avtorstvo potrdil še z z izurjeno roko zapisano parafo na tretji strani. V nadaljevanju sem se razveselil srečanja s prijateljema Mitjo Šipkom, velikanom koroške kulture in pevcem domačih viž, ki je knjigo krstil, in ljubiteljskim domoznanstvenim veljakom Francem Verovnikom ter muzejskim sodelavcem Mirkom Osojnikom, ki me s klenimi, navdušujočimi in modrimi uvodnimi besedami pospremijo v globočino knjige.
In po knjigi listam dalje in strmim.
Kakor se žejnim v puščavi prikazuje fatamorgana, tako sedaj vstaja naša gora s fotografskih posnetkov nezmotljivega očesa kot sanjska prikazen v najrazličnejših barvnih odtenkih vseh letnih časov in delih dneva, včasih plešasta kot osamelec, drugič pokrita z oblaki ali obdana s sosednjimi vršaci. Pogled se ustavi na gladini zajetih voda, kjer se zrcalijo bogate krošnje smrek. Zdrami šumenje listja in pesem gozda, v katerega temačnost vstopajo premočrtno sončni žarki, da bi jo osvetljevali in zelenilu dali moč za drevesno rast. Povodni mož v lesu ponuja utrujenemu vodo, za njim pa žarijo macesni v oranžni in zlatorumeni barvi. Potem se zdrznem in zadržim dih, da ne bi odpihnil svečanega trenutka, ko obda avreola zasenčeno glavo tistega, ki slika. Oddahnem se ob pogledu na raznobarvno umirjeno panoramo.
Domačini si Uršlje gore, včasih ji rečemo kar Urška, brez cerkve na njej ne znamo predstavljati. Najvišje ležeča svoje vrste na Slovenskem je upodobljena v vsem veličastju in mogočnosti. Ponosna in uporna kljubuje v globeli pod vrhom vremenskim silam več kakor 400 let, tudi kadar je zakopana v sneg. Njena okna se zvedavo ozirajo po dolinah pod njo. Tistega pa, ki oznojen in zadihan prisopiha do nje, nagradi s prijaznim povabilom, da vanjo vstopi, in svojo notranjost razkaže. Dostojno mesto v knjigi je našla njena soseda, planinska koča, ki je pohodnikom v gore dobro znana zaradi gostoljubne postrežbe v ogreti sobi.
Nekaj višje nad njo štrli v nebo vitek televizijski stolp kakor vesoljska raketa, pripravljena na vzlet, in povišuje najvišjo točko gore z njenega naravnega vrha za štiriinštirideset metrov do višine 1743 metrov nad gladino morja. Pridružijo se mu viharniki, ki ohranjajo svojo silnost in trdoživost, čeprav so jih do živega oklestili viharji, ker jih k zemlji zadržujejo močne korenine. Tako lahko vzdrži vse vihre tudi narod, če je čvrsto zakoreninjen v svoji zemlji.
Gora je polna življenja. Gamsi v zimskem in poletnem oblačilu stojijo v napeti drži, kakor da bi radi z divjimi kurami zaplesali rock and roll. Zamišljeno jih opazuje pernata divjad. Galerija planinskega cvetja pa lahko razveseljuje ne le ljubitelje narave, ampak jih bo z navdušenjem vključil v svojo zbirko tudi vsak botanik in hortikulturni strokovnjak. Znamenja v obliki križa spominjajo na dogodke in osebe iz zgodovine gore. Najbolj mogočen je križ na njenem vrhu, posvečen Maistrovim borcem za severno mejo.
Vse fotografije so v čudovitih mavričnih barvah. Nazadnje se še sama mavrica prikaže. Slike izžarevajo mir in spokojnost. Povsod vladata harmonija in melodija spremenljive večnosti. Nikjer ostrine. Še trn je tako zašiljen, da ne kaže nevarnosti vbodljaja. Nič ni med seboj skreganega. Zakaj? Na fotografijah ni ljudi. Samo človek se zna kregati, prepirati, celo ubijati. Mar ne bi bilo lepše, če bi znali posnemati naravo? Iz meditacije z Uršljo goro me zdrami na kraju knjige zapis Majde Oblak, ki predstavi avtorja in razkrije resnico, da so slike nastale po tem, ko se je on zato več kakor 3000-krat povzpel na goro po različnih strminah in so podobe v knjigi izbor iz zbirke 35.000 fotografij. Ja, saj potem to niso sanje, niti čudež, niti fatamorgana, niti mistične prikazni, ampak plod nepopisnega napora virtuoznega fotografa, ki zasluži globoko spoštovanje. Lahko mi verjamete, da je to res, saj tako meni tudi Tomo Jeseničnik, fotografska velesila na Koroškem. Dobro je, da lahko misli o knjigi preberejo tudi tisti, ki ne razumejo slovensko, obvladajo pa nemščino ali angleščino. Slike itak govorijo v vseh jezikih. Naklada 1000 izvodov bo prenizka. Urška ima veliko oboževalcev. Številni bodo to še postali. Potreben bo ponatis. Gospod Sebastijan, hvala za ta dar. S spoštovanjem,
Prim. Drago Plešivčnik,
dr. med., kirurg