Stanko Hribar (PV 1962): Saint Loup je zbral in napisal devet zgodb o alpinistih, katerim je gorska smrt že položila prst na njihova čela, vendar so se rešili po nekem »čudežu«, ostali živi - »Gora ni hotela«

Po prizadevanju prof. Lilijane Avčinove smo dobili prevod iz francoske alpinistične literature, knjigo Saint Loupa »Gora ni hotela«. Tudi za Cankarjevo založbo je to drugi takšen prevod, potem ko je 1958 izdala Cevčev prevod knjige Frisona Rocha »Prvi v navezi«.
 
Ne gre načenjati sedaj vprašanje, ali se kaže omejiti pri prevajanju na francosko alpinistično literaturo (čeprav je v nekaterih smereh nad nemško, angleško in drugimi), niti to, ali so bila izbrana najboljša dela iz nje. Vsekakor ima Saint Loupova knjiga svoje prednosti in žlahtno vsebino.
Pisatelj je zbral in napisal devet zgodb o alpinistih, katerim je gorska smrt že položila prst na njihova čela, vendar so se rešili po nekem »čudežu«, ostali živi in v glavnem nepoškodovani, pa so srečno prešli tisto nedoločeno mejo, kjer se še mešata senca in luč, kjer smrt še ni dovršeno dejanje, toda od koder se je življenje že malodane umaknilo.
Saint Loup je izbral svoje »čudežne rešence« večji del med francoskimi alpinisti, mogel pa bi najti tudi drugod še precej takšnih zgodb.

Tako je samo pet let po prigodi E. Whymperja (glede katerega dvomim, da je prvi »meril brezdno«) vodil (1867) znani vodnik Hans Pinggera slavnega polarnega raziskovalca in odkrivalca ortlerske ter adamelske skupine Julija Payerja na vrh Punta San Matteo v južni ortlerski skupini. Na grebenu med Piz Tresero in Punta San Matteo se jima je utrgala opast in sta padla približno 250m globoko skupaj s snežnimi gmotami porušene plasti. Njuna zgodba je torej na moč podobna tisti Bellina in Rouillona, ki je opisana v Saint Loupovi knjigi, le da Bellin in Rouillon nista storila po padcu tega, kar Ringgera in Payer. Potem ko sta ta dva ugotovila:, da nista odnesla pomembnih poškodb, sta se zagrizla ponovno v strmino in stala po 4 urah na vrhu Punta San Matteo, kakor da se ni zgodilo ničesar pomembnega ali da je 250 m globok padec samo neupoštevana nevšečnost. Pinggeri in Payerju je pomenil ta dogodek kvečjemu srečno naključje, nista pa ga štela kakor Saint Loup za izraz nekakšnega višjega zakona, katerega ustroja ne poznamo, in moramo zato šteti takšne in podobne dogodke, katerih ni mogoče niti razložiti niti določiti, po teološko za čudež (str. 20).
Ne verjamem, da bi bili gospodje teologi pripravljeni sprejeti našega pisatelja v svojo druščino, nasprotno - dokazovali bi mu, kolikor že sam ni storil tega (glede Whymperja, Bellina in Rouillona, Greloza in Vallueta), da ni šlo v zgodbah, katere opisuje, za neke »nadnaravne« pojave in vzroke dogodkov, katerih ni moči pojasniti in obrazložti, ampak je šlo le za morda nenavadne in manj verjetne dogodke, ki pa imajo svoje vzroke v danem dejanskem položaju, oblikovitosti terena, snežnih razmerah, v osebnih lastnostih ali celo v zavestnem morda pa podzavestnem delovanju »čudežnih rešencev« (Tone Pogačnik, dr. Lammer, ing. Guy Labour).

Po navadi se končajo padci samohodcev v ledeniške razpoke s smrtjo, ki ostane dostikrat za vedno ali za dolgo časa skrivnost. Spomnimo se Georga Winklerja, ki je izginil 16. avgusta 1889 pod zahodno steno Weisshorna, ko je bil šele dobrih 19 let star, vendar je imel za seboj številne, za takratne čase in razmere izredno težavne prvenstvene plezalne vzpone in je bil najbolj drzen alpinist-samohodec. Njegovo truplo se je pokazalo na ledeniškem odlomu šele 1956, potem ko ga je skrival ledenik 67 let v svoji notranjosti, ohranjeno, kakor bi umrl Winkler prejšnji dan (prepoznali so ga po hotelskem računu, katerega je imel Winkler pri sebi, ko se je ponesrečil).
Kakor je torej zelo velika verjetnost, da se smrtno ponesreči samohodec, ki pade v ledeniško razpoko, pa vendarle ni čudež, če je pristal Winklerjev vzornik prof. dr. E. G. Lammer na bloku, zagozdenem med stene razpoke, ali če razpoka ni toliko globoka, da bi že padec vanjo povzročil smrt (ing. Guy Labour). G. Lammer se je rešil potem v eni uri sam, ing. Labour pa je prav tako s smotrnim ravnanjem podaljšal svoje življenje za en teden, dokler ga niso našli reševalci.

Še manj utemeljeno bi mogli govoriti o čudežu pri navezah pripravnikov visokogorske šole iz Chamonixa, ko sta se pravočasno umaknili edini navezi, ki bi ju mogel zadeti plaz kamenja in blata. Takšnih »čudežev« se zgodi v gorah precej in so dostikrat samo vprašanje časa, v katerem ni alpinist na kraju, ki je nevaren zaradi snežnega ali kamnite ga plazu, skalnega podora in podobno.

Ostale zgodbe, popisane v knjigi, so si podobne v tem, da so se zgodile na snežnih pobočjih, v ozebnikih, snežnih žlebovih in deloma v tem, da so se ustavili »čudežni« rešenci nad prepadom ali v nasprotnem pobočju ali v izteku plazu, kamor jih je ta izvrgel.
Nihče ne bo oporekal možnost, da bi n. pr. ponesrečenca zaneslo preko varne ploščadi v prepad ali da bi ga zasulo tako, da bi ostal v snežni gmoti ter se zadušil in podobno. Če pa se zgodi nasprotno, rešitev še ni čudež in se da lepo obrazložiti s tem, da je odnesla snežna strmina največji del sile padca, da so drseli ponesrečenci po že izritih ali uglajenih poteh drugih, mrtvih teles (skal, plazov) in da so ponesrečenci, morda le podzavestno, uravnavali vsaj deloma in po svojih možnostih ter sposobnostih to pot tako, da jih niso občutneje poškodovale skale v žlebu ali druge ovire.

Na kratko - zgodbe v knjigi so bolj ali manj zanimive, ne opravičujejo pa izdajo knjige, če bi bil njen namen samo ta, da se dokaže s temi prigodami čudežnost rešitve v njih udeleženih junakov. Ni že čudežno to, kar je čudno, nenavadno in manj verjetno.
Večjo vrednost daje knjigi lep jezik in mnoge, deloma izvirne misli, čeprav bo ta ali ona naletela na ugovore.
Kako radi pozabljamo danes n. pr. resnico, ki jo je zopet pribil Saint-Loup: »Moderni človek se ne zaveda, da je premagal večino nevarnosti, še preden je stopil v gore, kajti podzavestno nosi v sebi izkušnje prejšnjih generacij. Whymper pa je bil gol, ko se je odpravljal zavojevat Matterhorn. Gol tudi, ko je leta raziskoval pristopne poti.«

Saint Loupov slavospev Matterhornu spominja na visoko poezijo Guida Reya. Njegove misli o alpinizmu in alpinistih kažejo modro umerjenost in se pravilno ločijo od tiste ekstremne tehnokracije moderne alpinistike, »ki ne vodi nikamor, razen da napišeš nekako takole:
»Prekobaliti moram tisoč štiri sto metrov višinske razlike povprečnega naklona 70 stopinj. Lepo je in v formi smo. Dva prehoda spodnje šeste in trije zgornje pete stopnje. Štirinajst ur dejanske hoje in en bivak. Na vrhu smo. Zabili smo deset klinov. Pobrali štiri. Če je komad po petdeset frankov, me stane to tri sto frankov. Bil sem glava, tovariši so sledili. Usposobljen sem za bodoče sprehode v Himalajo ... «
Misel je jasna, kar se le da. Se bo pa morda kdo spotaknil ob njo. Človeški duh je včasih zagoneten kakor egipčanska Sfinga.
Ponovno se vrača Saint Loup k Lammerju, »mračnemu možu, strašnemu alpinistu -samotarju«. Ni moč v okviru kratkega poročila razpletati vprašanja o pravilnosti ali nepravilnosti misli, katere je zapisalo spretno in ostro pero tega »samotnega iskalca poti«, kakor je imenoval Lammer sam sebe v naslovu svoje znamenite knjige »Jungborn«, in o tem, koliko je Saint-Loup pravilno doumel te misli in Lammerjevo osebnost.
Kakor ne bomo mogli pritrditi Saint-Loupovim izvajanjem na koncu str. 35, ki zanikajo moč ljudskih množic, vendar ni brez podlage njegova prejšnja misel o Lammerju: »Kajne, mladi moderni plezalci, kako se vam zdi smešen ta brkač, ki nosi pelerino in klobuk, jopo z ogromnimi žepi in naočniki za led, umerjenimi za kratkovidne oči? In vendar ne boste, vi žanjci prvenstvenih, nikoli nič drugega kakor druge naveze tega moža, ki je bil vodnik akrobatskega alpinizma. Vodnik - kar pomeni: tisti, ki kaže pot.«
Prazno bi bilo zanikanje dejstva, da je Lammer od konca prejšnjega pa tja v prva desetletja našega stoletja izredno vplival na mlade alpiniste, ne samo v Nemčiji in Avstriji, ampak tudi drugod, med drugimi na Klementa Juga. Prav tako pa ne bi bilo pravično, če bi obesili dr. Jugu očitek, da je bil tudi njemu vzor Nietschejev »Ubermensch«, kar naj bi se kazalo kasneje v siju hitlerjanskega nacizma, čeprav se dr. Jugu do njegove smrti, ko je 11. VIII. 1924 padel v triglavski steni, ni niti sanjalo o Hitlerju. Dr. Jug je bil res izrazit individualist po svoji naravi in zaradi vpliva življenjskih razmer - brez tega najbrže tudi ne bi bil postal takšen alpinist. Jugov razvoj in miselnost, ki se nam razodeva iz njegove literarne zapuščine, če jo presojamo v celoti in ne po iztrganih odlomkih, napisanih pod vplivom trenutne zagrenjenosti, pa kažeta vse kaj drugega kakor naklonjenost idejam, kakršne je rodil kasneje nacizem.

Naj se vrnem h knjigi. Njen prevod se bere lepo. Nimam izvirnika, da bi mogel primerjati točnost prevoda, sem in tja, zlasti pri »poeziji predgorja« n. pr. o svežem mleku in trdem siru na str. 7, bi imel vtis, da se celo nekam preveč drži originalnega teksta.
Ni mi prav razumljiv stavek na str. 54, 5. in 4. vrsta od spodaj (verjetno bo prav »s« in ne »v« skale). Na str. 57, 12. vrsta od spodaj, bi bilo namesto »da« smiselno pravilneje in lepše »ker«, saj ni sreča, da nekdo mlad umre. Napaka pa bo v izvirniku ali v prevodu na str. 160, da je našel nek plezalec Pogačnikovo smučarsko palico nekaj stotin metrov nad mestom padca, ker bi morala viseti v tem primeru palica nekje v zraku na višini Kredarice.
Prav v Pogačnikovem poglavju, ki je bilo prirejeno posebej za slovenski prevod, motijo razen nekam skravžljanih pojmov o slovenski revščini in slovenskih planincih še razne netočnosti, katere bo treba pripisati najverjetneje neznanemu pisateljevemu informatorju ali pa nesporazumu med njim in pisateljem, vendar bi jih kazalo popraviti oziroma pojasniti v prevodu vsaj s posebno pripombo. V temle je stvar:
Triglavska severna stena ni stopila v zgodovino s Henrikom Turno, ki naj bi ga 1906 spremljal (najbrže »čez steno«) vodnik Jože Komac, ampak s trentarskimi divjimi lovci - od katerih jo je, kolikor vemo - prvi preplezal med 1895 in 1900 Ivan Berginc p. d. Štrukelj. Drugi za njim, zopet Trentar, »divji Jože« Komac-Pavr jo je preplezal 1909 in je šele naslednje leto (21. VIII. 1910)spremil dr. Tumo čez njo.
Ni točno, da bi od 1906 do 1926 nihče ne prišel raziskovat severne triglavske stene, tudi zaradi tega, ker so našli 1922 dr. Jug, Kveder, Joža Čop in Volkar smer skozi kamine, 1. 1923 dr. Jug, dr. Vlado Kajzelj in Volkar Jugovo varianto nemške smeri, že 1. 1911pa so drenovci prvi ponovili slovensko smer.
Popraviti je treba tudi dan odkritja Zlatorogovih steza (polic), ki je bil 24. julij (in ne avgust) 1931,če smemo verjeti dr. Mihi Potočniku, ki je bil zraven pri odkritju te najlepše smeri v steni, pa še to, da je bil Čopov Joža že krepko v 53. letu, ko je preplezal svoj (centralni) steber.
Na kraju je (na str. 155) zašla Aschenbrennerjeva smer iz Travnikove v Triglavsko steno. Pri najboljši volji se ne da drugače razlagati zadnji odstavek na navedeni strani, pa če ga bereš od začetka ali od konca.
To so seveda manjše pomanjkljivosti, ki so pa le odveč. Pri tem in zaradi tega se mi je utrnila tale misel.

Planinska založba pri PZS se ubada s težavami okrog prodaje svojih knjig in je to njena Ahilova peta. Cankarjeva založba in Mladinska knjiga imata dobro organizirano prodajno, mrežo, vendar jima ne bi mogli škodovati pri izdajanju alpinističnih del morebitni nasveti novo ustanovljenega kulturno literarnega odseka pri Planinski zvezi Slovenije, sami pa bi lahko segli Planinski založbi pod ramo pri prodaji njenih del. Tako bi drseli mi in drugi po istem snežnem žlebu planinske literature, pa bi bilo (brez »čudežev«) manj nevarnosti, da bi zaneslo koga v sosedno skalnato korito in bi obležal kot nečudežni ponesrečenec (kar velja morda za PZ).

Stanko Hribar