Planinski vestnik, maj 1994, Društvene, stran 233-235
Šest desetletij Jožeta Žvoklja
Januar je pri koncu, pred menoj pa beležka z datumi in imeni nekaterih znancev in prijateljev, ki bodo prihodnji mesec leto dni ali pa kar celo desetletje starejši. Nenadoma se pogled ustavi: Jože Žvokelj, 25. 2. 1934 na Planini pri Ajdovščini.
Lepa reč! Ne morem se znebiti presenečenja: »Bo ta vzravnani, krepki, tovariški dečko mladostnega videza res ravnokar šestdesetletnik?«
Podatki ne lažejo, le zavest se težko sprijazni z mislijo, da je tudi najino znanstvo že staro, on pa na oko tak — no, skoraj práv tak — kot nekoč. Zagotovo sva se prvič srečala tam v zgodnjih petdesetih letih nekje na pobočjih nama obema Ijubega Storžiča, potem pa še pogosto in ob vseh mogočih priložnostih.
Jožetova otroška leta so zaznamovana z mnogimi neprijetnimi spomini, med drugim na čase, ko je s starši bežal iz fašistične Italije v staro, kraljevo Jugoslavijo, na denarne in druge stiske mnogoštevilne družine, ki se je v Kranju stískala v eni sami sobi, pa na nezgodo tik po osvoboditvi, ko je bil kot zvedav, odraščajoč fantič zaradi eksplozije minskega vžigalnika ob oko in tri prste.
Njemu podobno je, da ga nesreča ni vrgla iz tira; zanimal se je za nogomet, atletiko, boks, kolesarjenje, se junija 1948 priključil tedaj samostojnemu PD Iskra Kranj, hodil v gore in se udeleževal udarniških akcij pri obnovi in gradnji koč.
Leta 1950 postane učenec v šoli za elektroinstalaterje. Vsa leta je najboljši, prisluži si vpis v zlato knjigo in priporočilo, naj nadaljuje na Srednji tehniški soli. Ko spričo kadrovskih stisk in nerazumevanja v podjetju iz tega predloga ni nič, se zaposli. Izkaže se v stroki, po opravljenem mojstrskem izpitu vzgoji veliko vajencev in organizira servisno dejavnost. Nekaj let je tudi samostojen obrtnik in končno vodja žičnic RTC Krvavec, za kar se odloči, da bi bil tudi pri delu v gorskem okolju.
Zanimanje za plezanje ga leta 1950 vodi v AO PD Kranj. S prijateljem Petrom Kešetom s slabo opremo in obilico sreče cela in živa prestaneta kratkotrajno uvajanje v spretnosti alpinizma. Prvé vzpone opravita v stenah Triglava, Razorja, Prisojnika, Storžiča in drugih gora. Po letu dni je Jože član AO. Številne gorske nesreče mu dajo misliti, zato se znajde med pripravniki, po izpitu pred Župančičem, Koblarjem in Vavknom septembra 1952 na Vršiču pa, osemnajstleten, že kar med člani GRS.
Hkrati neumomo pleza, ob pogostih menjavah kadrov pa z občasnimi prekinitvami deset let načeluje AO Kranj. S sebi lastno vztrajnostjo in požrtvovalnostjo vzgaja pripravnike in vneto pomaga pri organizaciji odprav v Centralne Alpe, na Sinjajevino v Črni gori, na Komove, na Prokletije. Leta 1963 je član prve prave odprave v gore Kavkaza; v času, ko o odpravah bolj odločajo politiki kot nabrušeno moštvo, pa je tudi kandidat za prvo himalajsko odpravo. Ogromno pleza v glavni skupini Julijskih Alp od Triglava do Jalovca, pa v Karavankah in v Kamniških in Savinjskih Alpah. V slednjih mu je slejkoprej najbolj pri srcu in v najlepšem spominu skalnato obzidje nad Češko kočo, kjer ima tudi nekaj lepih prvenstvenih poletnih in zimskih smeri v Kočni in Grintovcu. Seveda mu ne manjka vzponov v Alpah, med katerimi sta mu najbolj pri srcu Matterhorn in Dufourspitze v Monte Rosi, medtem ko bližnjih Visokih Tur z Groβglocknerjem in okolico skoraj ne omenja, čeprav jih je s prijatelji in varovanci pogosto obiskoval kar mimogrede, neredko v enem dnevu tja in nazaj.
Pozna petdeseta leta so bila značilna za velik tehnični razvoj reševanja v gorah, kar je za novosti in razmišljanje vnetega Jožeta še posebej vleklo. Bilo je veliko novega, časí, ko je vsak po svoje delal vozle, so se iztekali. Z ustanovitvijo IKAR, ki je gradila na pridobitvah nemških vojaških raziskav v času druge svetovne vojne in jih izboljševala, so pričeli uvajati novo reševalno opremo in nove metode reševanja, uveljavljalo se je letalsko reševanje, nova spoznanja o snegu in plazovih, o izčrpanosti in podhladitvi in še marsikaj drugega. Večjo težo je dobila tudi preventiva. Nič čudnega, če se je Jože odločil, da svoje veščine še dopolni in je 4. julija 1967 opravil izpit za instruktorja GRS. Svojo zrelost in usposobljenost je še pred zaključkom tečaja moral dokazati kot vodja akcije ob nesreči alpinistov Toma Križnarja in Uroša Škrlja v Širokí peci. Kot inštruktor je odtlej sodeloval in vodil tečaje po vsej Sloveniji in drugih republikah nekdanje Jugoslavije. Skupaj z inštruktorjema Tončkom Langerholcem in Stanetom Rotarjem tedanjim načelnikom PGRS Kranj dr. Gorazdom Zavrnikom je prispeval k odlični operatívni in siceršnji pripravljenosti te postaje. Neštetokrat se ga spominjam, kako je tiste čase s ponosom govoril, da se s takim moštvom ne boji lotiti nobene akcije. Žal je po nesmiselni, tragični smrti dr. Zavrnika v nesreči helikopterja pod Česko kočo polet in zagon v postaji popustil in se je sploh marsikaj tako zelo spremenilo, da Jože v novih okoliščinah že kmalu ni več našel možnosti, niti videl smisla za nadaljnje sodelovanje.
Meni in še marsikomu je bilo žal sijajnega in talentiranega instruktorja, stoodstotnega operativca. Zmagala je ležernost ob načelnih ugotovitvah, da naj protislovja in spore rešujejo pač postaje, v katerih se ta pojavljajo, nihče pa se ni zares potrudil, da bi stvari postavil tja, kamor sodijo, kar sploh ne bi bilo težko, saj zoprvanje ni prihajalo iz vrst aktivnih reševalcev, pač pa od povsem drugod.
Jože sam o teh izkušnjah — kakor tudi o svojem delu — najraje s tajinstvenim nasmehom molči. Najbrž si misli: »Tisti, ki sem jih učil in reševal, že vedo, koliko je ura in kdo je kdo; ni treba, da vse tisto, kar počnem, kar me tare ali veseli, obešam na veliki zvon!« Dam mu povsem prav; pa vendar je v naši pogrošni družbi kdaj pa kdaj le treba stegniti jezik in osvežiti spomin, saj vse, kar imamo, počiva na minulem delu tovarišev, ki jih že ni več med nami ali pa še so, pa prav tako neradi pripovedujejo zgodbe o svojem samaritanskem delu. Naj z njimi tudi današnji reševalci, ki niso nič drugačni, kot so bili Jože in njemu enaki, vedo, da brez težav ne gre nikjer, da se jih z voljo in požrtvovalnostjo vselej da premagati v korist ponesrečenca, če le njegove poškodbe niso prehude, in da končno Ijudje vedno z občudovanjem in priznanjem spremljajo njihovo delo.
Med brskanjem po spominih Jože tu in tam vendarle malce popusti in pove kakšno doslej pozabljeno zgodbo, ki sodi v zgodovino GRS.
Rad se spomni ene od prvih medpostajnih vaj GRS, ki je potekala pozimi 1953/54 na Kriških podih. Med zbranimi so bili številni že preminuli veterani naše GRS: Jože Čop, Stane Koblar, Uroš Župančič, Maks Medja, Karel Korenini, prof. dr. France Avčin, Dolfe Kramžar, od še živih pa dr. Miha Potočnik, Ciril Praček, dr. Evgen Vavken, Janez Brojan starejši in še mnogo takrat aktivnih reševalcev. Na teh vajah so v povezavi z Alpskim centrom v Lescah preizkušali sodelovanje z letalci, ki so ob obilnem novo zapadlem snegu reševalcem iz letala metali hrano in odeje. V megli je bilo zbiranje tovorov kaj zahtevna dodatna naloga. Zanimiv podatek za predzgodovino letalske podkomisije GRS!
Jože nadaljuje še z drugo, malce bolj srhljivo pripovedjo, poučno za vodnike lavinskih psov. »Na tem tečaju bi bilo kmalu po meni. V odeje zavitega so me zakopali v sneg in me izgubili. Dolgo me niso mogli najti ne s sondami in ne s psom. Šele ko sem že izgubljal zavest, me je končno neki pes vendarle nakázal.« Dobre volje in ne brez ponosa se spominja, kako je prepričeval »stare ase«, da so odobrili poskusno štafetno spuščanje »ponesrečenca« prek severne stene Male Mojstrovke. Dotlej so med vajami spuščali s polic na bližnje melišče, takrat pa je šlo z vmesnimi posadkami in sidrišči v enem samem zamahu z vrha do tal, kot je poslej ob uporabi jeklenic že dolgo v na-vadi.
Iz časov privajanja na reševanje s starim helikopterjem se spominja, kako so s pilotom Andrejem Andolškom, mehanikom Emilom Stepančičem in Emilom Herlecem nad cesto ob brniškem letališču vadili dviganje ponesrečenca. Zaposlen je bil z vitlom 40 metrov nad tlemi, ko se nikakor ni hotelo izklopiti končno stikalo pogona, medtem ko se je na jeklenici bližal mehanik. Jožetu se je zadnji hip utrnila rešilna misel: s pestjo je kresnil po stikalu in uspel: motor se je ustavil, Emil je bil rešen. Da bi bila mera napetosti polna, se je na cesti pod njimi prav tedaj v polni hitrosti prevrnil avtomobil. Pilot Andrej je nemudoma z radijsko postajo poklical UNZ, reševalci so bili hitro pri roki. Omenja še akcijo, menda naše prvo reševanje v gorah s helikopterjem. Na Malo Poljano pod Tolstim vrhom sta z Emilom Herlecem morala po planinko, ki je imela nevarne zdravstvene težave. V hudem vetru sta skočila iz lebdečega helikopterja in natovorila varovanko, ki so jo kmalu nato prevzeli zdravniki kranjske porodnišnice. Tvegano reševanje se je izplačalo, ostala je živa.
Sedaj je Jože zaslužni član mlade PGRS Jezersko med reševalci, ki so se od otroških dni kalili ob njem in iz planinskih cicibančkov prerasli v udarno alpinistično, smučarsko in reševalsko silo, o kateri je bilo slišati, še preden ji je bila dana samostojnost. Ob ustanovitvi postaje je fantom izrekel laskavo pohvalo tudi pokojni dr. Tomaž Ažman: »Če bi me doletela smola, da se ponesrečim, naj bo to na območju, ki ga pokriva jezerska postaja.« — Jože živahno in delovno sodeluje s postajo; kot aktiven gornik in še čil upokojenec pa je veliko v domačih in tujih gorah, kjer po potrebi hitro in vešče postori, kar je treba. »Dvainštiridesetletno delo v GRS ne bo šlo iz mene, dokler bom lahko migal,« pravi in dostaví: »Trenutno pomagam pri prvi pomoči smučarjev-skakalcev." V tej leteči druščini se udejstvuje njegov najmlajši, sin Uroš. Za konec me je zanimalo, če ve, v koliko reševalnih akcijah je sodeloval. To je težko vprašanje, saj se jih sčasoma nabere veliko, zapiski pa so praviloma pomanjkljivi in netočni. Reševalcem je poglavitno to, da opravijo nalogo, vse drugo je drugotnega pomena. »Sodeč po zapiskih menim, da sem sodeloval v najmanj 200 stenskih, gorskih in smučarskih reševalnih akcijah in veliko teh tudi vodil, nekajkrat pa smo reševali tudi na tujem; če bi jih hotel našteti, bi iz tega nastal dolg seznam, ta pa bi bil brez vsebinskih podrobnosti za bralca prej dolgočasen kotzanimiv.« Klicu na pomoč se je vedno odzval, tudi bolan ali če je bil na dopustu, tu zanj ni bilo umika, pa čeprav je s tem tudi sebe izpostavljal nevarnostim in možnosti, da se še sam znajde ob ponesrečencu.
Jožetu želim še veliko lepega, naj bo srečen med svojimi domácimi in gorniki. Naj mu bo danih še veliko vzponov in doživetij. Prepričan sem, da mu tega ne želim samo jaz. Pa na zdravje!
Pavle Šegula