Rudolf Badjura. Smuška terminologija; II. pomnožena in izpolnjena izdaja. 1932, strani 18. Samozaložba. Cena 8 Din.
Smuška terminologija
Rudolf Badjura, pisatelj turističnih vodičev in avtor Smučarja, je izdal v samozaložbi Smuško terminologijo v drugi pomnoženi in izpopolnjeni izdaji.
Svojo prvo zbirko smuške terminologije je priobčil pisatelj v dveh podlistkih Slovenskega naroda leta 1914 dne 6. in 7. februarja, torej v času, ko je bilo smučanje šele v začetni dobi svojega razvoja.
Po nadaljnjem zbiranju je izšla njegova pomnožena zbirka smuških terminov v listu »Šport v zimski sezoni 1920-21«; ponatis teh objav je bila 1. izdaja Smuške terminologije.
Ker pa se je avtor zavedal, da izdaja njegove Smuške terminologije ni bila in tudi ni mogla biti popolna, se je še dalje trudil na tem področju in tako smo dobili letos II. izdajo Smuške terminologije.
Vsak smučar pa tudi vsi drugi, ki jim je mar čistosti slovenskega jezika, morajo to drobno, komaj nekaj nad eno polo obsegajočo brošurico kar najtopleje pozdraviti.
Namen te vrstic je opozorili na važnost te knjižice.
S slovensko terminologijo je skoraj v vseh panogah velik križ. To pa največ zaradi tega, ker tisti, ki so poklicani, da izpopolnjujejo terminologijo v posameznih strokah, svojo nalogo ali napačno pojmujejo ali pa se za to delo premalo potrudijo. Seveda je pri tem veliko kriva naša pretekla vzgoja. Vse preveč tičimo v sponah nemške miselnosti, tako da so nam zdi tuje to kar je v resnici naše.
Ta stara miselnost in ti stari vplivi ogrožajo tudi mlajše, ki so vzgojeni v novih političnih razmerah. Ti sprejemajo od starejših napake, a se jih ne zavedajo, ker ne poznajo vira, iz katerega izhajajo napake v izražanju. Opažamo namreč, da se mlajši rod, ki ne zna nemško, ne zaveda, da uporablja vse polno germanizmov. Seveda ni temu sam kriv, to je njegov podedovan greh, ki se ga niti ne zaveda.
Zalo moramo vsako delo, ki stremi za čistostjo našega jezika, najtopleje pozdraviti in ga priporočati.
A vrnimo se zopet k terminologiji! Po katerih načelih bi morali ustvarjati terminologijo, kjer jo le nimamo? Odgovor je lahko čisto preprost: po načelih naše narodne govorice. Za vsako stroko najdemo v slovenščini vse polno izrazov. Te je treba najprej zbrati, bodisi da so že napisani v besednjakih, bodisi da jih je treba šele med ljudstvom nabrati. Ti izrazi tvorijo podlago vsega potrebnega izrazoslovja. Manjkajočo izraze je treba seveda ustvariti. Tu se pričenja prav kočljivo in odgovorno delo, ki ga bo dobro opravil le tisti, ki se je poglobil v bistvo našega jezika, ima za to potreben dar in se zaveda odgovornosti prevzete naloge. Res je sicer, da raba uzakoni večkrat tudi napačno tvorjene izraze, a ti bodo kljub svoji udomačenosti vedno pričali o nezmožnosti tistih, ki so jih ustvarili.
Badjura si je pri sestavljanju smuške terminologije izbral tisto pot, ki je po vsem rečenem edino prava.
Ker je zgodovinsko izpričano, da je bilo pri Slovencih razvito smučarstvo že pred 400 leti, je naravno, da imamo tudi svojo smuško terminologijo. Valvazor nam v »Ehre des Herzogtums Krain (I. del, poglavje XXVIII. str. 583—586) pripoveduje, kako je smučarstvo udomačeno med Bločani. Kje naj torej iščemo smučarskih izrazov, če ne v domovini slovenskega smučarstva?
Zato je avtor Smuške terminologije šel že leta 1912 na Bloke, da nabere tam smuških izrazov. Bera besedi je bila bogata; saj je za smuči same našel kar pet izrazov (smuči, smuke, smuče, smučke, smučice). Zares smo lahko ponosni na našo pristno narodno smuško terminologijo, avtorju Smuške terminologije pa gre hvala, da se ni ustrašil ne truda ne stroškov, ko je od leta 1912 še večkrat šel na Bloke, pa tudi v druge kraje, kjer se je nadejal, da bi slišal še kaj neznanih izrazov. Kakor pripoveduje v Uvodu k Smuški terminologiji, je mnogo ujel iz ust Naceta pri sv. Ambrožu, Matevža Uršiča v Kamniški Bistrici, Janeza na Planini pri sv. Križu, Derniča pod Golicami, Mlekuža pri sv. Janezu ob Boh. jezeru in drugih. Ta imena navajam radi tega, da še enkrat poudarim način, po katerem je Badjura zbiral smuške termine.
Kako da se naši športni smučarji niso poprijeli narodne terminologije? Kako je mogoče, da bogata pristna domača terminologija zanje skoraj ne eksistira? Po pravici toži avtor v uvodni besedi: »Pričakovati bi bilo, da bodo slovenski smučarji na to (domačo smuško terminologijo) ponosni in zato z neko posebno vnemo to, od naših pradedov podedovano lepo in kulturno zanimivo narodno svojino čuvali ter se skrbno izogibati tujk in spačenih izrazov (ski voziti, šus voziti, strmino voziti, kader sigurnih terenskih vozačev, udejstvovanje na dilah, dilcah, temelji smuške vožnje itd. itd … ), žal pa ni tako. Kakor da je že vsak čut za naš jezik izginil. In tako se je bohotno razpasla neka posebna smučarska žlobudra po naših kočah, gostilnah, vlakih, na ulicah kakor tudi po dnevnikih, predavalnicah in elegantnih dvoranah, da se Bog usmili.«
Vzrokov, zakaj je temu tako, smo se na kratko dotaknili že zgoraj, ko smo govorili o vplivu tujščine na vse naše mišljenje in z njim tudi na izražanje. Poleg tega pa moramo pomislili, da slovensko športno smučarstvo nima nikake zgodovinske zveze z onim smučarstvom, ki mu je domovina Bloška visoka planota in ki govori o njem že Valvazor.
Naše športno smučarstvo se je začelo razvijati ob zgledu smučarskega gibanja pri drugih narodih, predvsem Nemcev, iz tujine smo dobili moderne smuči in drugo smučarsko opremo, od zunaj pa smo sprejeli čisto po nepotrebnem izraze za to športno udejstvovanje, oziroma smo tuje, nemške izraze mehanično prevedli v naš jezik. Od tod take nemarne spake, kot vozač, sneg pika, šus in dr.
Prav je in z veseljem moramo opazovati, kako naši smučarski prvaki tekmujejo s prvimi športniki drugih narodov. S pridom se okoriščamo z moderno smučarsko opremo, ki so jo izumili športniki v deželah, kjer je ta šport zaradi prikladnejšega sveta in daljših ter ugodnejših zim bolj razvil, docela nepotrebna pa nam je tuja terminologija, ker imamo svojo, ki ni umetno napravljena, temveč pristna narodna.
Dan za dnem beremo in slišimo, kako je postalo smučanje naš narodni šport, radi se tudi ponašamo, da so se na smučeh drsali že naši dedje pred več stoletji, smo pa prenemarni, da bi kazali tudi pristno slovensko smučarsko govorico, da je smučanje nas narodni šport.
Zaradi tega moramo Badjurovo Smuško terminologijo iskreno pozdraviti in ji želeti mnogo mnogo uspeha, ki naj bo v tem, da si jo vsak smučar osvoji in zavrže ono spakedrano latovščino, ki se je tako bohotno razpasla.
V prvi vrsti pa veljajo te besede smučarskim učiteljem in vsem, ki predavajo in pišejo o smučarstvu. Ti naj bi Smuško terminologijo, ne le kupili, temveč jo tudi temeljito preštudirali.
Še nekoga bi rad opozoril na slovensko smuško terminologijo, pa čeprav ostanejo le besede glas vpijočega v puščavi — brate Hrvate in Srbe. Ti nimajo narodne smuške terminologije, kakor jo imamo Slovenci. Namesto pa, da hodijo na posodo k tujcu, bi storili veliko bolje, če bi — svojemu jeziku samo v prid — črpali iz najsorodnejšega vira, to je iz žive slovenske govorice. Kakor nam tako se tudi njim prav slabo poda, če po nemški »skije voze«, ko bi se lahko po domače smučali.
Badjurova »Terminologija« pa je važna tudi za jezikovno znanost, ker je z izrazi, v njej prvič priobčenimi, lep prispevek k slovenskemu besednjaku. V njej je dalje tudi mnogo takih izrazov, ki jih bo moralo sprejeti besedišče zemljepisne in meteorološke terminologije. Naj navedem le dva primera: pridelani sneg — Schneeschild, Schneebrett: podvès, -a. (Sneg od kopni v gorah najprej ob skalnih stenah. Tako nastane med steno in več metrov visoko snežno plastjo globoka poč. Nato odkopni sneg tudi pod snežno plastjo na znotraj; in praznina pod snežno streho je podvès.)
Razume se, da Badjurovo delo ne more biti popolno. Zato bi naši športniki morali iti za avtorjevim zgledom, iskati in si vestno zapisovali izraze, ki žive med narodom. Takih izrazov je gotovo še vse polno in treba jih je poiskati. Naj opozorim le na en primer. Pod štev. 242 »Terminologije« navaja Badjura izraz »zastrúgi«. Ta izraz je vzet iz ruščine in pomeni majhne zamete v vzporednih vijugastih oblikah po širokih snežnih poljanah, ki nastanejo, kadar žene veter sipke drobce snega, z njimi sem ter tja pomete in riše prav zanimive podobe. Ta oblika snegu je tako značilna, da bi bilo čudno, če bi naša bogata ljudska govorica ne imela zanjo izraza.
Podrobni pretres »Terminologije« bi morda utegnil ugovarjati temu ali onemu izrazu, kar pa bi ne zmanjkalo vrednosti tega pravilno namišljenega ter skrbno in z vestnostjo dovršenega dela.
Iv. Tominec
Slovenec, 7. april 1932
Pregledi
Knjige in časopisi
Rudolf Badjura, Smuška terminologija. II. pomnožena in izpopolnjena izdaja. Strani 18. Samozaložba. Cena 8 Din.
Vsa mogoča društva in »saveze« imamo, ki se ukvarjajo s smučarstvom in kar črno jim je članstva. Kadar nam pa hočejo kaj povedati, store to v jeziku, ki spominja na Koseskega stavkovne in besedne potvore veselega spomina. In to kljub temu, da si je ustvaril slovenski narod prav v tej stroki — zima in sneg in borba z njima — tako popolno izrazoslovje, kakor ga nima bržčas noben drug narod v Evropi, razen Kusov in — morda? — Skandinavcev.
Badjura je človek dela. Iskal in našel je izrazov tam, kjer so jih iskali in našli vsi tisti, ki so ustvarjali naše pismo in našo knjigo: pri slovenskem kmetu in pastirju. Z veščo marljivostjo je zbral samo v tej ozki jezikovni panogi 503 izraze in rekla.
Nekatere teh besedi in rekel so brez primere v svoji preprosti nazornosti; sneg se ponuja, nov sneg poprhne, komaj za seme ga je še, pridelani —, končasti sneg, nagnani plaz, smuški svet, podvès, jug zalaga, megla trdo stoji, voljan svet, debela zima.
Mimogrede pripominjam: Smukniti naravnost za »Schussfahrt« ni točno, ker smuka naravnost tudi tisti, ki pluži. Pravilna se mi zdi beseda »zdrk«, ki jo priporoča Tuma. Seveda zdrkniti (glagoli) ne morda »v zdrku smukniti«. Isto velja glede besede drža (pod točko 462.); torej ne »drža je pokončna«, razen če gre za čisto pojmovno opredelitev, temveč »po koncu se drži«. Termos je zgolj patentirano ime za eno vrsto izolirnih steklenic. Niti malo ne dvomim, da imenujejo bloški očanci kolec debeli drog, s katerim si pomagajo krmariti. Zato pa se ne gre, nazivati istotako lahke, včasih celo pisano pobarvane smučarske palčice iz bambusa. Sicer pa imenujejo naši ljudje palice, tudi dolge močne hribovske, okovanke. Prav tako ne razumem, zakaj ne bi imenovali lesa od smučk s pravo slovensko besedo deska ali deščica.
Vešč jezikoznalec utegne prigovarjati še tej ali drugi besedi in obliki. Zaradi stvari same naj se oglasi! Knjižica pa naj gre svojo pot med vse tiste, ki hočejo imeti naš jezik čist in svež, in zlasti še med vse tiste, ki jim je lepota zimske narave pravo doživetje duše in telesa.
Dr. Mrak
Ljubljanski zvon 1932, letnik 52, številka 5