Obvestila PZS – Miha Potočnik: Spominjam se mnogih prelepih trenutkov, ki sva jih doživela in se nikoli ne bodo vrnili, ki so minili, a ne bodo nikoli pozabljeni
Objavljeno: Obvestila PZS - oktober 2007
SPOMIN NA OČETA
Ob 100-letnici rojstva dr. Mihe Potočnika
Spominjam se mnogih prelepih trenutkov, ki sva jih doživela in se nikoli ne bodo vrnili, ki so minili, a ne bodo nikoli pozabljeni. Zlasti tistih, ki so povezani z gorami oziroma naravo. V moji mladosti mi je pri ključnih odločitvah vedno znal prav svetovati.
Kdaj nekdo zares umre?
Ko ne mislimo več nanj.
In kdaj nekdo zares odide?
Ko se ga ne spominjamo več.
Tu se po 12 letih, ko očeta ni več, in ob 100-letnici njegovega rojstva, spominjamo predvsem srčnega človeka, ki je živel za hribe in planinstvo. Bil je srečen človek, kar sedemkrat je ušel gotovi smrti. Plezal je v času, ko se je odločalo, kdo bo prvi osvajal naše gore, med obema svetovnima vojnama, v dobi slovenskega klasičnega alpinizma. V tem obdobju je oče sodil v vrh tedanjih alpinistov - zanje je značilno, da so imeli ideje in jih tudi na veliko uresničevali. Rojen sredi med gorami se je kmalu zapisal hribom. Leta 1920 je bil z bratom Francetom prvič na Triglavu. Prva plezarija z Jožo Čopom je sledila leta 1927 na Špiku. Kmalu zatem je Čop popeljal očeta in Hafnerja po Slovenski smeri na Triglav. Skupaj s plezalskimi tovariši je nato prebrodil Triglavsko steno po dolgem in počez, leto za letom. Že kmalu je spoznal: Triglav je tudi v tistih, ki nikoli ne bodo na vrhu te gore. To je slovensko bistvo, ki v nas živi. Je privlačna moč, ki daje svoj smisel za narodov simbol. Čop, Tominšek in oče - kasneje tako imenovana Zlata naveza - so leta 1928 preplezali prvenstveno Gorenjsko smer, Čop in oče nato prvenstveno Skalaško smer. Stene niso plezali le navpik, temveč tudi počez - tako so skupaj preplezali prek vse Triglavske stene Zlatorogove steze. Prvenstvenih smeri se je nabralo kar 29, pa ne le v Triglavu.
Oče je bil bister, odrezav, duhovit. Le ena od številnih prigod:
Nekoč je bil oče na Kredarici slavnostni govornik. Lilo je kot iz škafa, on na pragu koče pod streho, kamor ga je postavil organizator, planinci pa pod dežniki na planem. Svoj govor je začel nekako takole: »Predlagam, da zamenjamo in greste planinci pod streho v kočo, jaz bom pa imel svoj govor zunaj. Tako boste vi ostali suhi, moj govor pa bo zagotovo krajši.«
Ko je bil star 66 let, toliko kot sem danes jaz, je nehal plezati. »Se ne spodobi več«, je dejal.
Tedaj sva z očetom skupaj preplezala grebene Široke peči v Martuljku; tedaj se je poslovil od plezarije in od mogočne gore, kjer je s prijatelji leta 1928 sredi kulturne krajine osvojil vrh, kjer človeka še ni bilo.
Preživel je vse svoje planinske prijatelje, na koncu ostal le z ožjo družino. V srcu in spominih je do zadnjega živel s svojimi hribi in planinskimi tovariši. Drug za drugim so odšli, kot da so se poslovili za hojo v gore ...
V globoki starosti je na družinskih nedeljskih kosilih večkrat poudaril: »Če bi še enkrat živel, bi želel enako življenje.« Pa ... »Ničesar ne obžalujem, ničesar se mi ni treba sramovati.«
Zadnja želja mu je bila, da izide knjiga: Posušeni rožmarin. Želja se mu je uresničila šele po smrti, kjer je vodilo knjige slovenska narodna, ki še posebej velja za očeta: »rožmarin ima svoj duh, naj bo zelen al’ pa suh.« Kot bi želel že tedaj nam vsem povedati, da bo njegova žlahtna in klena pripoved iz pionirskih časov Zlate naveze preživela njega in nove čase. Postal je legenda.
V njegovi knjigi Posušeni rožmarin se knjiga zaključi z besedami, ki bi lahko bile njegova popotnica nam vsem: »Ko se bom nekega jutra poslovil, ne žalujte, prijatelji, ozrite se na ožarjene vrhove vzhajajočega sonca – to je življenje!
Miha Potočnik