Tina Lešničar: Doživeti film kot pred 90 leti
Premiera restavrirane verzije prvega slovenskega nemega celovečerca.
Da smo narod hribolazcev, potrjuje tudi prvi slovenski celovečerni film, ki ga je amaterska filmska ekipa alpinistov iz Turistovskega kluba Skala iz Ljubljane – skalašev, dokončala leta 1931, pod režijsko taktirko gornika in glasbenika Janka Ravnika. Po dolgi ter zahtevni restavraciji in digitizaciji ga bomo nocoj doživeli v njegovi prvinski obliki, so obljubili pri Arhivu Republike Slovenije.
Na premieri 29. avgusta 1931 v Unionski dvorani je zgodba o potovanju treh prijateljev na Triglav očarala in navdušila gledalce ter vse veljake tistega časa, ki so se udeležili veledogodka. Kamera je pospremila na pot ljubljanskega študenta Gornika (Herbert Drofenik), jeseniškega železarja Robana (Joža Čop) in kmečkega poba Klemna (Miha Potočnik), ki so se iz Kranjske Gore, prek Vršiča, Prisojnika, Vodnikove koče in Kredarice, odpravili v »kraljestvo Zlatoroga«. Prvo noč so preživeli v šotoru, naslednji dan pa na poti srečali kosce, gozdarje in planšarje, noč pred končnim vzponom pa prebili pri lepi pastirici Lizi (Franica Sodja), kjer se v film prikrade tudi gorska romanca. Avantura se je srečno končala z vrnitvijo v dolino, kjer so se na Bledu poslovili.
Ta prikaz ljubezni do gora in ljubezni v gorah je trkal na domovinsko zavest ter snemalni ekipi, ki je bila izmojstrena v gorski fotografiji, lepo uspel. Film, ki so ga tedaj kategorizirali kot kulturniško-prosvetni film, danes pa bi mu rekli dokumentarno-igrani, je po premieri in ducat projekcijah v Ljubljani sodobno občinstvo lahko videlo leta 2005 ob stoletnici slovenskega filma. Osemdeset let po nastanku so ga prikazali v Unionski dvorani, natanko ob uri in na dan premiere. Ob devetdesetletnici, lani, je bil še vedno v dolgotrajnem procesu zahtevne in obsežne digitalizacije, ki se je zdaj končno končala.
Nemi film, ki govori glasno in seže do srca
Odtisi zoba časa
Film je bil posnet na 35-milimetrski filmski trak na gorljivi osnovi, v nemem formatu slike. Poleg montiranega negativa so ohranjene tudi druge generacije filmskih trakov, od mednapisov k filmu, filmske kopije na gorljivi acetatni osnovi, ki so služile kot primerjava za dosego optimalnega rezultata restavracije, so zapisali pred novo premiero. V postopku digitalne restavracije so se s čim manj intervencijami v sliko poskušali približati prvotni podobi filma. »Material je bil v precej slabem stanju, kar je treba delno pripisati neprimerni hrambi. Poškodbe so nastale že v laboratorijski obdelavi, ki so jo skalaši opravili sami. Izvirni negativ je bil zato precej poškodovan,« je za Delo povedal direktor fotografije Radovan Čok, ki je poleg stanovskega kolega Rada Likona in Romana Marinka iz Slovenskega filmskega arhiva pri Arhivu Republike Slovenije pri projektu sodeloval kot strokovni svetovalec. »Nosilec slike se z leti skrči, kar spremeni razdaljo med perforacijo, in tako filmski trak s težavo teče skozi kopirne naprave. Tu so bile še mehanske poškodbe, ki so potrgale perforacijo, in običajne poškodbe, ki jih materialu zada zob časa.«
V izvirno stanje so povrnili tudi nekatere obarvane kadre, ki so se v postopkih klasičnega kopiranja »razbarvali«. FOTO: filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije
Vse mehanske in kemične poškodbe so odpravili v Bologni, v laboratoriju L'Imagine Ritrovata, ki je med najboljšimi za takšne posege v Evropi. V izvirno stanje so vrnili tudi nekatere obarvane kadre, ki so se v postopkih klasičnega kopiranja »razbarvali«. Pri procesu barvne korekcije sta intenzivno sodelovala direktorja fotografije Rado Likon in Radovan Čok. »Čeprav film velja za črno-belega, ni bil čisto črno-beli. V tistem času so filme obarvali. Tako smo sledili izvirniku in poskušali ohraniti prvine originalne kopije, ki je ohranjena. Tako bo film prvič po premieri prikazan v različici, kot so ga gledali pred devetdesetimi leti.«
Glasba na pomoč dramaturgiji
Avtor glasbe za film V kraljestvu Zlatoroga ni znan. V filmskem arhivu menijo, da bi njen avtor lahko bil kar režiser Janko Ravnik, ki je bil tudi pianist. Na premieri pred devetdesetimi leti je spremljal projekcijo dvanajstčlanski orkester, pri drugih projekcijah pa manjša zasedba. Za projekcijo leta 2005 je glasbeno spremljavo po naročilu Slovenske kinoteke napisal pianist Andrej Goričar, izvedel pa Simfonični orkester RTV Slovenija. Leta 2018 je Goričar po naročilu Gornjesavskega muzeja Jesenice in Slovenskega planinskega muzeja pripravil še različico za kvartet. Avtor glasbe dejal: »Z glasbo sem poskusil podpreti vsebino, idejo tega filma, ne zgolj dogajanja, in mu tako dati dodatno dimenzijo, pomoč pri nekoliko pomanjkljivi dramaturgiji, kjer se glasba lahko izkaže.«
Avantura V kraljestvu Zlatoroga se je srečno končala z vrnitvijo v dolino, kjer so se na Bledu poslovili. FOTO: filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije
Film, ki ima po mnenju sogovornika Čoka predvsem velik etnografski pomen, bo v Cankarjevem domu spremljal kvartet v sestavi Andrej Goričar na klavirju, Matej Haas na violini, Jakob Bobek na klarinetu in Milan Hudnik na violončelu.
Restavrirana verzija bo na ogled ob 19. uri v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.
Projekcijo bo spremljala glasba v živo, ki jo je za film napisal skladatelj Andrej Goričar.
Film V kraljestvu Zlatoroga ima velik etnografski pomen. FOTO: filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije