Med Grintovci: Zgodba Štefana Kališnika o gorskem reševanju in zakulisju, ki mu bomo težko našli primerjavo in pravi izvor.
Literarna svoboda, njen pojem prikazovanja dogodkov, je odraz pisateljevega zrenja na dogodke. Ker je človek omejen v družbenem redu in si ne more privoščiti opisovanja v povsem čistih besedah, nastajajo besedila, ki jim je s časom težko najti izvor. Ena od takšnih črtic je bila zapisana tudi na tipkarski stroj Štefana Kališnika (1929 – 2004), pisatelja in novinarja, ki se je rodil v Godiču pri Kamniku. Njegov »planinski opus« je sicer prepleten s kraji pod katerimi je živel, njegovo podajanje preprostih, v pomanjkanje dobrin vpetih človeških usod, je nepozaben sprehod skozi kraje pod Grintovci. Ob tem, da ljudska preprostost zahteva skrben pogled.
Izvor črtice
Kljub izmišljenim imenom in krajem z drugačnimi poimenovanjem kot so zapisana in se uporabljajo, se lahko časovno opredeli nastanek zapisanega dogodka. Črtica je namreč izšla v Slovenskem poročevalcu leta 1958 (Štefan Kališnik – Skoraj pozabljene zgodbe, Celjska Mohorjeva družba, 2006). Po pregledu gorskih nesreč, ki so se odvile na tem območju, je jasno, da je to lahko le ena, ki se je končala s smrtnim izidom na Brani. Vendar pa je črtica vse nekaj drugega kot zgolj opis nesreče. Dogodki, ki so zapisani v njej, so bistveni za razumevanje človeških usod, ki so tako ali drugače povezane z gorami.
Iskanje izvora mi je znatno olajšal pogovor s Štefanovo sestro (Krt F.), ki je omenila njegovo prijateljevanje z novinarjem, alpinistom in gorskim reševalcem Adolfom Čebuljem (1931 - 1989).
Pomen
Opis reševanja je globok, ker se dotakne osnovnega vprašanja, ki se pojavi ob takšnem dogodku v steni – pietete do trupla. To vprašanje je bilo takrat zelo »vroče« in je samo po sebi umevno, da je bilo lahko omenjeno le v takšni obliki in ga večina takratnih »veljakov« sploh ni zaznala. Prav tako nas prevzame čustvo globokega žrtvovanja dveh gorskih reševalcev. Takratna reševanja so potekala v res fizično izredno napornih, današnjim ljudem skorajda nerazumljivih pogojih. V tem reševanju sta sodelovala le dva reševalca, danes pa bi se tega dejanja lotilo vsaj dvajset ljudi, če odmislimo helikoptersko reševanje …
Skrb za nesrečno preminulega je res prevzemajoča. Ko jima uspe truplo izvleči iz stene, ga naložita na nosila in odpravijo se na truda polno, mukotrpno pot proti dolini, kjer ju čaka največje razočaranje. In zakaj je podano to razočaranje?
Kaj je bilo v resnici?
Če si tudi sami dovolimo malo miselnega izleta in se po zbranih zapisih (pismih) sprehodimo skozi usode teh reševalcev izvemo, da je bilo samo reševanje, ki je še vedno vredno vsega priznanja, obsojeno s strani »drugih veljakov« v vlogi strica. Odnosi v tedanji družbi niso bili nič kaj drugačni kot v sedanji, pa čeprav si še tako delamo »utvare« in na vsak način vsi skupaj skrivamo vse, kar je res. Resnica pa je, kot vemo, pojem posameznika in ne široke družbe.
Za obsodbo o »domnevni kraji« se torej skriva povsem nekaj drugega in le tako je uspelo Štefanu prenesti sporočilo drugih na druge. Globoko pa ostaja tudi dejstvo povezanosti človeštva v besedah: »Ni hujšega, kot če prineseš materi mrtvega otroka.« Nekaterim reševalcem je takšno dejanje, tako kot materam, povsem uničilo življenje.
Ponoven odhod
Adam in Peter se, uničena po vseh plateh življenja, pobereta. Kako? Ob ponovnem klicu na pomoč, ki pride, brez da jima bi omogočil čas za razmislek o njunem početju, odideta nazaj proti gori, proti Preseku, namesto, da bi presekala zagonetni vozel. Nam pa, med drugim, ostaja iskanje drugih zapisov (naslednji v knjigi je sploh nadvse zanimiv prikaz s katerim ... ), ki so izhajali, dokler niso bile težave vse večje in večje in je volja do ustvarjanja usahnila.
Boris Štupar