John Hunt, priredil: Janko Blažej
Eden zadnjih dogodkov pred odhodom je bil obisk v Buckinghamski palači. O odpravi sem poročal vojvodi Edinburškemu, možu kraljice, ki je postal pokrovitelj odprave.
Pripravila smo vse potrebno, da bi udeleženci odprave odpotovali - v Indijo dne 12. februarja na parniku Stratheden. Dva člana naj bi kasneje odpotovala z letalom, vendar bi prispela v Indijo prej kot ladja in bi pripravila vse potrebno za potovanje preko Indije in Nepala. Večine udeležencev nismo poslali po morju le zato, da bi prihranili denar, čeprav je bila takrat naša blagajna že precej prazna. Po napornih pripravah smo bili precej utrujeni, zato smo bili potrebni duševnega in telesnega počitka. Potovanje z letalom nam ne bi omogočilo nikakega odmora med delom v Angliji in med problemi, ki so že čakali na nas v Indiji in Nepalu. Glavni razlog pa je bil, da se med vožnjo lahko utrdimo v enotno moštvo, ko nas ne bosta motila neudobnost in pa nagli tempo življenja. Ločeno od glavne skupine naj bi potovala Tom Bourdillon, ki še ni zaključil svojega dela pri kisikovih aparatih z zaprtim kroženjem in pa Griffith Pugh, ki so ga zadrževale posebne medicinske naloge.
Nekaj dni pred odhodom sem podlegel infekciji nosnih votlin in sem moral oditi v bolnico na operacijo. Odpovedati sem moral svoje potovanje z ladjo in sem odpotoval konce meseca z letalom skupaj Bourdillonom. Samo zdravnikovi izkušenosti ni pa skrbni negi strežnic v Shrewsburyju se imam zahvaliti, da sem sploh lahko odpotoval kljub tej nezgodi v zadnji minuti.
Ko se je bližal čas odhoda, smo ugotovili, da vedno bolj zanimanje javnosti za našo odpravo. Sodelovali smo pri radijskih in televizijskih oddajah, imeli smo predavanja, odgovarjali smo na interviewe in pisali članke v »Times«. Višek je doseglo to zanimanje v Tilburyju, kjer je bilo šest članov, ki so potovali po morju poldrugo uro v pravem ognju vprašanj novinarjev in radijskih poročevalcev. Ni mi bilo žal, da sem ušel tej preizkušnji potrpljenja. Vso težo napada je nosil v moji odsotnosti Wylie, ki se je zelo dobro obnesel.
Za srečno odpravljeno glavno skupino sta prva odletela Gregory in Evans dne 20. februarja kot skupina, ki pripravlja pot. Osem dni kasneje sva odletela z Boordillonom, 1. marca je odšel še Pugh. Tako je bila vsa odprava na poti. Tudi Hillary in Lowe sta se že bližala našemu zbirališču v Nepalu z drugega konca sveta. Lowe je odpotoval z ladjo in naj bi počakal in pripravil pot za našo skupino, Hillary je imel v tem letnem času precej dela s čebelami in je priletel v začetku marca z letalom preko Kalkute v Katmandu.
V Katmanduju, prestolnici kraljestvu Nepal, so se stikale vse naše poti. Britanske pomorske družbe in Letalska potniška agencija sta zelo poskrbeli za nas. V Indiji nam je zelo pomagal Himalajski klub. Ker sem sam član tega kluba, sem jih zaprosil za pomoč. Na vseh postajališčih v Indiji so nam pomagali in nudili gostoljubje člani Kluba in pa britansko zastopništvo. Vsem smo zelo hvaležni.
3. marca sva preletela z Bourdillonom poraščeno nepalsko gričevje Terai in pred nama se je odprla dolina Nepal. Nad zadnjim grebenom se je prikazala Himalaja, razprostirajoča se daleč v širino. Miljo za miljo so se vrstili oddaljeni vrhovi, okovani v oklep blesteče beline in so se dvigali nad zelenimi in rjavimi grebeni v ospredju. Videla sva neštevilne vrhove, od pregrad Anapurne, najvišjega dotlej preplezanega vrha, do Everesta, ki smo ga že v bližnji bodočnosti nameravali naskočiti. V naslednjih dneh smo se zbirali v zanimivem mestu Katmandu, dokler ni proti koncu tedna prišla glavna skupina. Ob prihodu v Indijo jih je pričakal in jim nudil gostoljubje profesor Georg Finch, eden najvidnejših plezalcev v času, ko so se britanski alpinisti prvič seznanili z Everestom. Sedaj je zaposlen v Indijskih fizikalnih laboratorijih. Zadnji del njihovega potovanja je bil bolj naporen kot naša vožnja, kajti od Bombaya dalje so prestopali z vlaka na vlak in dalje na tovorni avto z vso našo prtljago. Zadnjih 18 milj preko grebenov v Nepalsko dolino so morali prehoditi peš.
Vročina je bila v Indiji za ta letni čas izredno visoka — znašala je v senci malo manj kot 40 stopinj Celzija. V tej vročini in v tem prahu so morali spraviti 473 zavojev, ki so tehtali skupaj sedem ton z ladje do Katmanduja. Kljub vsem naporom, da bi pospešili prenos, je prišla naša prtljaga na mesto šele 8. marca, en dan pred datumom, ki smo ga določili za odhod. Sklenili smo, da preložimo odhod za 24 ur, a še vedno je bilo dvomljivo, če bo to zadostovalo. Veliko so nam koristili indijski pionirji, ki so gradili cesto preko grebenov v Katmandu; tudi nepalska armada nam je dala na razpolago svoja skladišča v mestu Bhadgaon, 8 milj vzhodno od Katmanduja, kamor so prihajala naša bremena. To nam je prihranilo celodnevno hojo iz mesta in pri izvrševanju načrta smo zopet rešili nekaj časa.
Medtem je poskrbel za naše ugodje naš poslanik v Nepalu, gospod Summerhayes in osebje poslaništva. Že tretje leto zaporedoma je gospod Summerkayes pomagal britanskim plezalcem na njihovi dolgi poti do vrha Everesta. Poslaništvo je dobilo za našo odpravo potrebna diplomatska dovoljenja, priskrbelo je za naša stanovanja in za naš prehod, pošiljalo je našo pošto v obe smeri — s temi in še z drugimi uslugami je precej doprineslo k naši končni zmagi.
Ob pričetku vsake velike odprave zapuste okoliščine ob odhodu in slovo v plezalcu močan vtis; tudi pričakovanje toplega, prijateljskega in udobnega sprejema zaposluje misli plezalca v neveselih trenutkih na gori. Mi boljšega slovesa ali lepšega sprejema na povratku ne bi mogli doživeti. Charles Wylie je po pristanku ladje odletel z letalom, da čimprej prevzame svoje mesto kot oficir za transport. V observatoriju v Aliporu se je dogovoril, da nam bodo pošiljali vremenska poročila.