John Hunt, priredil: Janko Blažej
Prosil sem Himalajski klub, naj izbere za nas dvajset najboljših Šerp za delo v velikih višinah in naj poskrbi, da bodo prišli v Katmandu v pričetku marca. Šerpe so gorski ljudje, ki so doma v pokrajini Sola Kumbu v Vzhodnem Nepalu. Po poreklu izvirajo iz Tibeta in njihov jezik je zelo podoben tibetanskemu. Postave so majhne, a so žilavi in imajo vse odlične lastnosti rojenih gorjancev. Dosti se jih je izselilo v Dardžiling v indijski državi Bengal, kjer žive na pobudo Himalajskega kluba od tega, kar zaslužijo kot nosači pri tujih odpravah v Himalajo. Najela jih je že prva britanska odprava na Everest leta 1921 in odtlej dalje so se udeležili vseh odprav na to goro. So veseli, lojalni, pogumni in izredno odporni. Nekaj se jih je izkazalo kot odlični plezalci v snegu in ledu, v čemer so dosegli zelo solidno stopnjo izvežbanosti. To jim je priznal Himalajski klub z znakom »tigra«. Na gori so čudoviti tovariši.
Taki so bili možje, ki naj bi prenesli naša bremena do konca Zahodne globeli in dalje na Južno sedlo. Šest mož iz te izbrane skupine smo nameravali določiti za pomoč dvojicam, ki bi izvedle naskok na vrh. Prišli so točno dne 4. marca in z njimi je bil naš vodja nosačev, že zelo znani Tenzing. Njegove skušnje pri plezanju v Himalaji, in to še posebno v zvezi z Everestom, so bile prav izredne. Kot mlad nosač se je udeležil izvidniške odprave na Everest leta 1935 in pozneje je sodeloval skoraj pri vseh odpravah na Everest. Ko se je priključil naši plezalni skupini, je bil star 39 let in se je že šestič odpravljal na goro. Poleg tega je sodeloval pri številnih drugih večjih podvigih v Himalaji, tako na primer v francoski odpravi na Nange Devi, kjer se je povzpel na Vzhodni vrh te gore. S svojim deležem pri čudovitem podvigu leta 1952, ko se je s švicarskim vodnikom Lambertom povzpel na jugovzhodnem grebenu Everesta le 300 m pod sam vrh, se ni Tenzing odlikoval le kot najboljši plezalec svojega plemena, temveč tudi kot plezalec svetovnega merila.
Težko smo čakali, kdaj se bomo srečali z njim. Izredni Bapori, predvsem pa vzpon na Južno sedlo v jeseni 1952 skupaj z Lambertom, so načeli Tenzingovo zdravje in zato je bilo dvomljivo, če je že dovolj pri močeh, da se nam bo priključil. Vendar sta Tenzingovo navdušenje in borbenost taka, da mi je pisal in se mi je ponudil ko je še počival za prejšnjimi napori, če ne dalj, vsaj do vrha Ledenega slapa. Ko sva se dobila v vrtu poslaništva, je bil že popolnoma čil, čeprav še malo shujšan. Bilo je očitno, da sam niti najmanj ne dvomi o svoji kondiciji in o vlogi, ki jo je nameraval prevzeti. Kmalu sva bila dobra prijatelja. Tenzingova preprostost in vedrina sta nas očarali in kmalu je naredil na nas močan vtis s svojo avtoriteto kot vodja nosačev.
Šerpe žive v skupnostih, vendar so v svojem nastopu in še bolj v obleki izraziti individualisti. Tisto jutro, ko so se nam prišli predstaviti, so nudili kaj pisan pogled. Večina jih je nosila celo zbirko oblek, ki so jih dobili od prejšnjih odprav. Nosili so zelene baretke, modre smučarske čepice, kričeče barvane puloverje in prevelike čevlje.
Nekatere izmed Šerp smo že poznali in smo jih prav posebno poklicali. Kuhar Thondup se je udeležil že novozelandske odprave leta 1951 in odprave na Cho Oyu v minulem letu. Čeprav je starejši kot ostali in ni izurjen plezalec, je bil vendarle odločilna oseba, kar se zdravja in morate tiče. Njegovega pomočnika Kirkena so nekateri člani odprave tudi dobro poznali. Bil je sloke postave, z obrazom boksarja, okoli ust mu je vedno ležal smehljaj. Bila sta tudi oba brata. Da Tensing in Anulu. Oba sta naredila na Cho Oyu najboljši vtis. Da Tensing je za 9 let starejši od brata in ima kakšnih 40 let. Obraz ima naguban in lase spletene v kilo, postave je visoke in vitke in kaže vso vzvišenost, dostojanstvo in privlačnost svojega simpatičnega rodu. S seboj je pripeljal sina Mingmo, v upanju, da se bo tudi zanj našlo kako delo in bo tako odslužil svojo vojaško dobo kot nosač. Anulu, samozadovoljen in robat, se je pred nedavnim poslovil od značilne šerpske kite in je svoje prijatelje v zadnji odpravi presenetil s tem, da se je »evropejiziral«.. Nobeden izmed bratov ni imel daljših plezalnih skušenj, vendar smo mogli od obeh še precej pričakovati. Prišel je tudi svečani in zagonetni Ang Namgyal in njegova vodniška knjižnica je pokazala, da je »tiger« velikega formata; dalje njegov bližnji soimenjak Da Namgyal, ki se je pri Švicarjih odlično izkazal pri njihovem zgodovinskem in napornem vzponu na Južno sedlo spomladi 1952. Udeležil se je tudi jesenske odprave m je bil ranjen pri nesreči v steni Lhotse, ko je padajoči led ubil prvorazrednega Šerpo Mimgma Darji. Pasang Phitar II. je bil velik, nasmejan dečko z očividnim veseljem do dela. Mali Gorupu se je smehljal s svojim angelskim obrazkom kot kak šolski otrok in dejansko je imel šele 17 let. Nečak vodje nosačev je šele pred nedavnim zapustil šole v Rongbuškem samostanu na severni strani Everesta, kjer sta bila njegov oče menih in mati nuna. Zaradi svoje neokretne postave je kazal, da bo slab za delo na gori, vendar je bil Tenzing navdušen nad svojim protežirancem. Vsi ti in še drugi so se nam predstavili s svojim plašnim nasmehom v vrtu poslaništva. Še vedno nam je manjkalo nekaj mož; celo za višinsko moštvo in te smo hoteli najeti, ko pridemo v Sola Kumbu. Gospa Jenderson, tajnica Himalajskega kluba, ki nam je zbrala nosače, je poslala Anuluja v Dardžiling po nadaljnjih 14 nosačev, ki naj bi nam znosili bremena vrh Ledenega slapa.
Za uspeh vsake odprave je važno, da se plezalci dobro sporazumejo z nosači. Problematično je pri tem vprašanje jezika, kajti šerpanščine izven dežele Sola Kumbu skoraj nihče ne govori. Večina Šerp pa zna nekaj nepalščine, ki je dosti bolj razširjena in katero obvladajo predvsem ljudje, ki so imeli opravka z Gurki. Šerpe, ki žive v Dardžilingu, znajo tudi nekaj hindijščine, ki je uradni jezik v Indiji. V tem pogledu smo imeli srečo, ker Wilye tekoče govoril nepalščino Evans, Westmacott, Noyce in jaz pa znamo hindijščino še od prej, ko smo imeli opravka v Indiji. Tudi drugi so se precej potrudili, da bi se naučili nekaj nepalščine od Wylieja, ki je imel na ladji celo šolo.
Šerpe je spremljalo večje število žensk, njihovih žena in zaročenk, ki so pričakovale, da jih bomo najeli kot kulije do njihove dežele Kumbu. Z veseljem sem sprejel to ponudbo, kajti to bi poživilo našo družbo, poleg tega nosijo ženske bremena prav tako dobro kot njihovi moški.
Za skupino, ki je skrbela za prtljago, je bil v Bhadgaonu deveti marec dan izredne delavnosti. Evans in Noyce sta pripravljala in izbirala zavoje ter odpirala tiste, ki so vsebovali obleko in potrebščine, ki smo jih rabili na poti in sta nakazovala delo ljudem, ki so prišli pomagat.
Charles Wylie je stal pred težavno nalogo, da najame majhno armado kulijev, ki bo v sedemnajstdnevnem maršu prenesla našo prtljago do samostana Tyangboche. Ta kraj smo si izbrali na zemljevidu za naše prvo glavno taborišče in iz tega taborišča bi odšli tudi na nameravani trening.
Istočasno ko so na paradnem vežbališču v Bhadgaonu premetavali bremena, je pregledal Charles kakih 350 domačinov, ko so si nalagali bremena. Vse je bilo treba vpisati v plačilno knjigo, vsak je dobil svoje potrdilo in pa nek predujem.