Konec novembra je izšla knjiga o zgodovini jezerskega gorništva. O njenem nastajanju smo se pogovarjali z avtorico Anjo Karničar.
Petra Lombar Premru
Misel o knjigi je med jezerskimi gorniki tlela že dolgo.
Še posebej v časih velikih športnih uspehov je bila živo prisotna ideja, da bi se ti postavili v širši kontekst in se zapisala jezerska gorniška zgodovina. V zadnjih dveh desetletjih tudi o jezerski preteklosti na splošno nimamo kaj prida zapisov, vse od izida Jezerske kronike v devetdesetih so se s preteklostjo ukvarjali le priložnostni tematski sestavki. Tudi planinski zborniki, ki so prej izhajali redno, so po letu 2007 zamrli. Da smo za to knjigo končno zbrali voljo, sredstva in energijo, je bilo pa vseeno bistveno članstvo Jezerskega v Združenju gorniških vasi: ena ob obveznosti ob vstopu je bila namreč izdaja gorniške zgodovine.
In v izziv je zagrizla predsednica planinskega društva?
Ne, razlog, da sem se prav jaz lotila raziskovanja in pisanja, nima povezave z društvom: sem ena redkih vsaj delno uradno kvalificiranih zgodovinark v dolini, vpetost v delo društva in gorništva v širšem - tako lastnega kot družinskega - pa je bila pri tem delu bolj minus, saj je bil objektiven pristop težji in za novejša obdobja nemogoč.
Raziskovanje je potekalo v domači vasi, po podatke ni bilo treba drugam.
Starejša obdobja so dostopna samo skozi starejše, že objavljene preglede, ki so bili povečini dostopni na spletu, od ustanovitve planinskega društva leta 1948 pa imamo arhiv in z njim dostop do originalnih virov. Moje delo z njimi ni bilo klasično arhivsko, kjer iščeš podatke med urejenimi dokumenti: naše gradivo je vse v škatlah v »surovem stanju«. Od leta 2004 je društvena dokumentacija večinoma digitalna. Presenetilo me je, da je prav za to najnovejše obdobje gradiv domala najmanj. Digitalni arhiv se namreč načrtno ni urejal, klasični je zelo rudimentaren, tako da bo ureditev arhiviranja v prihodnje pomembna naloga.
Torej je bilo s pisanjem o novejših časih veliko več dela.
Predstavljala sem si, da bom zadnji del, torej o obdobju, ko sem pri dejavnostih tako ali drugače sodelovala tudi sama, imela manj dela, da bo šlo hitro. Tako pa sem tik pred zdajci še zbirala podatke med ljudmi, akterji, izvajalci. Ravno toliko sem se spomnila, da sem vedela, kaj približno še manjka.
Kakšni so bili občutki ob raziskovanju, pisanju?
Zelo zanimiva so se mi zdela sedemdeseta leta, ko so bili naši starši in njihova generacija še otroci, ob branju sem se tudi glasno smejala. Devetdeseta so me navdušila, takrat smo bili »mulci mi,« fino je bilo obujati spomine, gledati slike ... Pa tudi naporno je bilo, eno težjih poglavij za pisanje je bilo tisto o Okrešlju, ko sem morala najprej skozi Tomazinovo knjigo in potem vse spet podoživeto strniti v tistih nekaj stavkov, ki naj bi vseeno orisali vso razsežnost in težo izgube. Na splošno pa mi je bilo raziskovanje in pisanje knjige v veselje - razen na koncu, ko so me že priganjali roki.
In zdaj, ko je barvita in slikovita knjiga v rokah?
Komaj si jo upam pogledati, ker seveda ima napake. Če bi imeli čas, bi pred tiskom še kaj izboljšali, denimo osvetlili posnetke z diapozitivov - ampak vedno si enkrat na točki, ko moraš stvari spustiti iz rok. Je pa res polna slik, s čimer bo najbrž nagovarjala tudi mlajše, ki berejo manj, dodaja pa seveda fotografska informacija tudi samemu naboru informacij razsežnosti, ki mu jih sam tekst težko. In ker je knjiga tu zato, da se predvsem bere, ne predstavlja, povabilo: naj vam bo sprehod po sledeh jezerske gorniške preteklosti vsaj v tak užitek, kot je bil meni!
Hribovsko druženje
Konec novembra je dvorana Korotan gostila prijetno sobotno hribovsko druženje ob 75-letnici Planinskega društva Jezersko. Dogodek je bil predvsem priložnost, da vrsta generacij, ki je desetletje za desetletjem na Jezerskem bila v gorah, pride skupaj, spremljajoči program pa je bil sestavljen iz ogrevanja z gorniškim kvizom za mlajše generacije, za mlade z daljšim stažem pa je sledila fotoretrospektiva Bili smo nekoč. Mimogrede pa je bil to še dan, ko so jezerjani spoznali tudi novo, težko pričakovano knjigo Zgodovina jezerskega gorništva, katere avtorica je Anja Karničar.