Primorske novice, Sobota - Nace Novak: Karel Bizjak iz Vrtojbe se je
februarja vrnil s kolesarjenja po Južni Ameriki. V dveh mesecih je “pregonil” 4200 kilometrov od La Paza v Boliviji do Patagonije.
Pri 65 letih. Na podoben način je od prvega kolesarskega potovanja davnega leta 1966, ko sta šla s prijateljem do Splita in nazaj, prepotoval že lep del sveta. Velik kos Evrope, severno Afriko, Kubo, Tajsko, Indokino, Mehiko, Tibet.
Čeprav so vtisi iz Patagonije še sveži, Karel Bizjak že načrtuje nove podvige. Foto: NACE NOVAK
V petdesetih letih aktivnega kolesarjenja je Karel Bizjak na nožni pogon prevozil okrog štiristo tisoč kilometrov. S pedaliranjem je “zastrupljen” od otroštva, saj je že njegov oče v mladih letih dirkal. Še pod Italijo. Tudi Karel je dolga leta tekmoval, najprej s cestnim kolesom, potem pa je presedlal na gorskega in na Primorsko pripeljal tudi prvo tekmovanje za slovenski pokal v gorskem kolesarjenju, ki še vedno poteka vsako leto po Vrtojbensko-Biljenskih gričih. Takoj po osamosvojitvi Slovenije je v Novi Gorici odprl prvo zasebno kolesarsko trgovino s servisom na Goriškem, v okviru katere je uspešno deloval tudi klub, ki je dal slovenskemu prostoru kar nekaj dobrih gorskih kolesarjev. Zadnjih šest let je v pokoju, še vedno pa je skoraj vsak dan na kolesu. Po vrnitvi iz Južne Amerike že razmišlja o novem potovanju.
Kakšen odnos imate do kolesa, glede na to, da že toliko časa kolesarite?
“Kolo se mi zdi od nekdaj najbolj uporaben športni rekvizit, ker ga imaš lahko za tekmovanje, rekreacijo, izlete in za v službo. Nič ne onesnažuje, tako da prisegam na kolo. Tudi kot fant nisem imel nikdar mopeda, pa čeprav sem po poklicu mehanik.”
Se obnese tudi za daljša potovanja?
“Idealno je, saj je bolje kolesariti kot pešačiti. Še vedno pa pot s kolesom bolj doživljaš, kot če potuješ s kakšnim hitrejšim prevoznim sredstvom. S kolesom se lahko voziš in ustaviš kjerkoli, če je treba, ga neseš, in najdeš kotičke, ki jih sicer ne bi.”
S kolesi ste tekmovali, kasneje ste jih tudi prodajali. Kako je bilo s tem?
“Že kot mlad fant sem začel trenirati, a ker smo imeli doma kmetijo, mi niso pustili dirkati, saj je to precej zamudno. Ko pa sem se s postojnskega konca preselil na Goriško, sem začel tekmovati onkraj meje. V Italiji sem začel dirkati pred svojim tridesetim letom in sem tekmoval do leta 1992, ko sem odprl v Novi Gorici kolesarsko trgovino.”
Takoj po osamosvojitvi torej ...
“Pravzaprav sem podjetje odprl že leta 1989. A ker kot zasebnik takrat blaga še nisem mogel uvažati, sem to počel prek podjetja Primex. Najprej sedem koles, naslednjič jih je bilo že 14 in potem je šlo to naprej. Skupaj s Primexom smo kolesa tudi sestavljali. Ko pa je Primex propadel, sem odprl trgovino Bišport, v kateri smo imeli tudi rezervne dele in servis. In tako je hobi prerasel v službo.”
Kaj pa zgodba o kolesarskem klubu v okviru vaše trgovine Bišport?
“Ja, bili smo kar aktivni. 35 do 40 nas je bilo v klubu, ki je bil osredotočen na gorsko kolesarjenje. Od pojava gorskih koles v devetdesetih letih se skoraj ne usedem več na cestno kolo. Raje kolesarim v naravi. Imeli smo precej mladih, tudi dobrih tekmovalcev. Veliko smo tekmovali, in na Primorsko pripeljali prvi slovenski pokal v gorskem kolesarjenju, dirko po Vrtojbensko-Biljenskih gričih, ki se je prijela in živi že trinajst let.”
Je zdaj, odkar ste upokojenec, kaj več časa za kolesarjenje?
“Mislil sem, da ga bo več, v resnici pa je zdaj teže. Tudi v penziji je veliko drugih aktivnosti. A medtem ko sem prej vsak dan kar med odmorom za kosilo šel za kakšno urico na kolo, mi zdaj to ne uspeva več.”
Kako pogosto kolesarite danes?
“Vsaj tri- do štirikrat na teden po uro ali dve.”
Ste kdaj računali, koliko ste prekolesarili v vseh teh letih doslej?
“Glede na to, da aktivno kolesarim od petnajstega leta, se pravi 50 let, se jih je nabralo okrog štiristo tisoč. To znese desetkratno pot okoli zemlje.”
Kaj vas je vleklo v Južno Ameriko?
“Prepotoval sem tako rekoč vse kontinente. Ne prav celoti, a sem se jih vsaj dotaknil. Še najmanj Južno Ameriko. Potem pa sem si po pogovoru s prijateljem s Krasa, ki je tam kolesaril, odločil tudi za to pot. V dveh mesecih sem z javnim prevozom in na štop naredil še kakšnih 2000 kilometrov.”
Na ravninski cesti Ruta Quarenta v Argentini je bila tabla z letnico njegovega rojstva razlog za postanek.
Kaj se vam je na tej dolgi poti najbolj vtisnilo v spomin?
“Najbolj mi je bila všeč Bolivija, ker je zelo raznolika in idealna za gorsko kolesarjenje: makadamske ceste, hrane in vode na pretek ... Kraji so redko naseljeni, tu so slana jezera, vulkani ... in seveda čilenski del Patagonije, ki se vleče tisoč in več kilometrov.”
Na pot ste odšli sami. Kako to?
“To je bilo prvič, da sem se na pot odpravil sam. A bi sopotnika težko našel; ljudje si danes težko vzamejo dva meseca za tako pot. A sem si družbo našel kar na poti. Res pa sem imel malo prehud ritem, da bi lahko s katerim od tistih, ki sem jih srečal, skupaj kolesaril.”
Koliko kilometrov dnevno ste prekolesarili?
“V povprečju od 60 do 70 kilometrov, po asfaltu pa tudi do 120.”
Najviše ste se povzpeli na 4700 metrov, na prelazu med Argentino in Čilom. Kakšna izkušnja je to?
“4750 metrov visoko - po makadamu! Za slovenske razmere je težko razumeti, da narediš 300 kilometrov, kolikor je dolga Slovenija, vmes pa ni ničesar. 300 kilometrov je bila namreč razdalja med najbližjima mestoma, argentinsko-čilenska meja je bila približno na sredini, sama mejna točka pa na vrhu prelaza. Zadnja hiša, ki jo vidiš, je argentinski mejni prehod, prva, ki jo potem zagledaš, pa čilenski mejni prehod. Vmes je 90 kilometrov makadamskega klanca do vrha in 90 kilometrov makadamskega spusta.”
Vmes pa samo narava?
“Samo narava. Zato moraš imeti vse potrebno s seboj, tudi hrano. Z vodo ni težav, ker teče s hribov, kjer se topi sneg. Sicer pa nobenega človeka, morda dva ali trije avtomobili na dan. Narava pa je zelo lepa, čudovite barve ...”
Kolo je skupaj s prtljago tehtalo 60 kilogramov. Kako je kolesariti s tako težo?
“Občutek je bil, kot da sem na motorju (smeh). Morda sem imel kolo res nekoliko preveč naloženo, a ko sem začel v Boliviji, nisem vedel, kakšno bo vreme v Patagoniji, in sem imel s seboj tudi veliko zimske opreme, ki je potem nisem potreboval. A če se že odločiš za šotor, pomeni to tudi ležalno blazino, spalno vrečo, kuhalnik, pol litra bencina, kozico, vodo in za tri dni zaloge hrane ...”
Po vsakodnevnem kolesarjenju je bil treking v okolici gore Fitz Roy v Čilu dobrodošla sprememba.
Pravite, da je bilo v Patagoniji laže kolesariti kot v Tibetu. Zakaj?
“V Tibetu sva bila s sinom leta 2007. V dveh mesecih sva prekolesarila 3200 kilometrov dolgo pot med Kasharjem in Lhaso, razmere pa so bile veliko težje kot v Južni Ameriki. Kar 50 dni sva bila nad 4300 metri in tam se ne moreš nikoli globoko nadihati. Ves čas ti primanjkuje zraka, zato je veliko teže kolesariti. A ne da bi se tega zavedala, sva imela takrat veliko srečo. Zaradi olimpijskih iger je bil namreč dostop do Tibeta mogoč, kar sicer ni običajno.”
Tibet je bil torej najtežje potovanje do zdaj. Kje ste še bili?
“Tega je bilo veliko, a povsod drugod je bilo kolesarjenje precej bolj udobno. Prekolesaril sem Indokino, bogato s sadjem in z rižem. V Avstraliji sem bil že dvakrat, a v glavnem z avtom in s kamperjem. Enako tudi na Novi Zelandiji. Pač pa sem prekolesaril severno Afriko, medtem ko me južna Afrika še čaka.”
Katero je bilo do zdaj najlepše potovanje?
“To je tako, kot da bi me vprašali, katerega otroka imam raje. Vsakič, ko nekam greš, je tam najlepše. Ko pa pogledaš nazaj, ne znaš več izbrati. Če na primer primerjam Mehiko, kjer je bilo zelo lepo, in Kubo, ki je lepa na drugačen način, je težko izbrati. Težko pa bi rekel, katero potovanje je bilo najlepše.”
Kako pa je s težo let? Pri 65 letih se to verjetno pozna, kajne?
“Zagotovo se pozna. Če ne drugje, pri kondiciji. Veliko več moraš skrbeti za fizično pripravljenost kot v mladosti. Več časa porabiš, da si odpočiješ, vztrajnost pa je pri mojih letih večja kot v mladosti. Če temu prilagodiš svoj tempo, če ne pretiravaš, potem nimaš težav.”
Ste srečali v Patagoniji še koga vaših let ali so bili vsi mlajši?
“Med kolesarjenjem po Južni Ameriki sem spoznal tudi 82-letno žensko, ki je zaključevala svoje tretje potovanje okoli sveta s kolesom. Sama. Pri 82 je čila in bo zagotovo še kolesarila. Tako da tudi leta niso ovira, če si zdrav.”
Pazite kaj pri hrani?
“Ne, nikdar nisem pazil pri hrani, pa tudi nobenih poživil nisem jemal. Zato mi tudi ni več všeč cestno kolesarjenje. Če ješ raznoliko hrano, dobiš vse, kar potrebuješ.”
Kaj pa morebitne poškodbe in nesreče?
“Največ jih je bilo na poti iz Vrtojbe v službo v Novi Gorici, ne pa na potovanjih ali tekmovanjih. Zato sem moral sam poskrbeti za svojo varnost, na druge nisem smel računati.”
Imate s potovanj tudi kakšne slabe izkušnje?
“Na Jamajki recimo, kamor me je spremljala tudi moja žena, so naju sredi dneva napadli z mačeto. Hoteli so mi vzeti fotoaparat. Bilo je kar hudo, na koncu so me celo ranili, a sem napadalcema uspel vzeti mačeto in ju pregnati. To je bila najhujša izkušnja, bilo pa je še nekaj manjših incidentov.”
Načrti, želje za prihodnost?
“Dokler se še tako dobro počutim, bi rad prekolesaril Karakoram Highway (najviše ležeča mednarodna cesta na svetu; povezuje Kitajsko s Pakistanom; op.a.). Štartal bi že iz Turčije ali pa vsaj iz Pakistana in prikolesaril do Mongolije. Za to pot bi potreboval približno štiri mesece.”
NACE NOVAK
Fotografije: Karel Bizjak, Nace Novak