Slovenec: Planinske študije in doživetja. 340 str. Posvetilo napisal Oton Župančič, slike uredil prof. Janko Ravnik, opremil Tone Bitenc, založilo Slovensko planinsko društvo.
Lovšin pričenja toliko pričakovano knjigo o Triglavu s Karavankami in z rodovnikom Jože Čopa ... S Karavank preskoči na Oltar in Rokav, na Mojstrovko in Jalovec. Pove, od kdaj in od kod ime Triglav, govori o prebujenju planinskih misli pri nas, o bratih Dežmanih, in preide na klasično dobo v Julijskih Alpah, omeni naravo in posebej planine v tedanjem slovenskem slovstvu. Govori o Bohinjčanih-vodnikih in o novih poteh in smereh. Dobršen kos posveti trentarskim vodnikom (Tožbar, Kravanja, Andrej in Jože Komac) in Kugyju. Govori o novem rodu vodnikov v letih življenja Jakoba Aljaža, potem pa o ustanovitvi Slovenskega planinskega društva. Opiše novo dobo s Tumo, Setničarjem, Švigljem, Stojcem, Mlakarjem. Posebno poglavje daruje dr. Klementu Jugu in skuša dokazati, da Jugova smrt ni bila namerna. Nadaljuje z odstavkom o Triglavovi severni steni in prepiše seznam plezalnih smeri v steni. Govori o posebno težkih mestih v različnih delih stene, kakor pripovedujejo o njih plezalci. Posebno pozornost in toplino posveča (in to v vsej knjigi) Joži Čopu, pa tudi Mihi Potočniku. V desetih vrstah omeni plezo v snegu in ledu (!!). Napiše spomin »Skozi Krmo k Staničevi koči«, nato pa postavi Jožo Čopa ob njegovi 50 letnici na Šišenski vrh. Doda pesem, ki jo je Oton Župančič napisal Čopu. Sledi seznam vodnikov v vzhodnih Julijskih Alpah in Karavankah, nato pa planinsko slovstvo s posebnim pogledom na vzhodne Julijske Alpe in Karavanke. (Sam prizna, da seznam ni popoln.)
To je vsebina Lovšinove knjige.
˷
Pričakovali smo knjigo o Triglavu. In to samó o Triglavu. Žejalo nas je po nečem sočnem in zdravem, po nečem, ki diši kot Triglavova stena in drhti kot gorsko srce. Knjigo o Triglavu naj bi napisali naši prvovrstni plezalci, ki so v vsej moči in elementarni ljubezni doživeli in do dna občutili spoj s to čudovito goro. Napisali naj bi to knjigo oni, ki so sami v soncu in snegu iskali novih smeri in drznih potov po severni Triglavovi steni. Hoteli smo z njimi doživeti Triglav, doživeti ga in se mu približati, kolikor pač moremo. Seveda, taka knjiga ne bi nastala v nekaj dneh. Pa smo čakali nanjo potrpljivo. Vedeli in čutili smo, da mora iziti, saj je v Ljubljani toliko plezalcev, ki so Triglav doživeli. In hrepenenje rodi najlepše lepote ...
Triglav! Ime, ob katerem nas spreleti srh in srce močneje utripne. Knjiga o Triglavu ...
Veseli smo bili, ko smo zvedeli, da so naši plezalci že zbirali in skoraj zbrali gradivo za zbornik o Triglavu. Zdaj jih je prehitel g. Lovšin. Vsa čast njegovemu delu! Veliko je bilo dela, tekanja in potenja. Veliko truda, dokajšnja mera ljubezni. Knjiga nudi laiku marsikaj poučnega in informativnega, novega in zanimivega. Vprašanje pa je, če je bil vprav g. Lovšin poklican za pisanje knjige o Triglavu. Čudno se zdi, da je avtor vidno hotel prehiteti nameravani zbornik. Morda je celo nekatere podatke privzel od sodelavcev in sopiscev Zbornika. Ali ne bi bilo bolj prav, če bi izšel Zbornik, ki bi ga rodili naši prvenstveni plezalci? Sicer pa upamo, da bo Zbornik kljub Lovšinovi knjigi izšel.
Mislim namreč, da nam pisec ni osvetlil Triglava s takšno lučjo, kakor bi si želeli. Knjiga z bleščečim naslovom »V Triglavu in v njegovi soseščini« namreč ni niti »leksikon« o gorah (pisec se v začetku knjige sam opravičuje, da je v knjigi »zbranega samo nekaj gradiva« za izčrpen popis človeka in gore v Julijskih Alpah), niti ni opis posebnih in osebnih piščevih doživljajev s kakršno koli literarno vrednostjo.
Joža Čop je fant od fare, da malo podobnih. Toda če je v knjigi, ki bi morala biti objektiven prikaz gora, Čopovo ime natisnjeno skoraj na vsaki strani, čemu ni več pozornosti darovane še drugim sodobnim gornikom? Pisec se je na široko razpisal o prvih gornikih, ki so zmagali Triglav, sedanjim pa je privoščil bore malo nedvomno zaslužene hvale. Tako pa bi moral pisec pod poglavitnim naslovom pripisati omembo, da je knjiga posvečena Joži Čopu in morda še Mihi Potočniku ...
Sploh je videti, da je pisec upošteval predvsem le ozek krog plezalcev, ki so morda njegovi dobri prijatelji, niso pa edini zaslužni zmagovalci in prijatelji Triglava. Koliko je imen, ki jih pisec sploh ni imenoval ali pa samo suho omenil. In vendar so to imena, ki so zraščena s Triglavom.
V letih pred sedanjo vojno se je v naših gorah razrasla zimska alpinistika. Jugovi tovariši so si marsikaj upali (Kajzelj). Pisec knjige o Triglavu in njegovih sosedih je zimsko alpinistiko odpravil z desetimi vrsticami, ki se v 340 strani obsegajoči knjigi povsem izgubijo. Ne vem, kaj pravijo ob tem naši prvi plezalci, da omenim samo Uroša Župančiča (njegov predrzni zimski vzpon čez steno Triglava!) in Kajzelja, ki mu je celo Jug priznal: »Kajzelj ... je na snegu in ledu sploh mojster. Kar je Kajzelju sneg, to je meni skala.« (Lovšin Kajzelja med »zimskimi« plezalci niti ne omeni!!). Na vsak način sodi v knjigo tudi odstavek o zimski alpinistiki z opisi nekaterih plezalcev in njihovih doživetij.
Narodič, kakor je slovenski, mora biti nedvomno vesel svojega prvega planinskega filma. Koliko je bilo vanj vloženega truda in znoja, koliko skrbi in ljubezni, nesebične in požrtvovalne. — Ne vem, čemu g. Lovšin filmu »Triglavske strmine« ni privoščil niti vrstice. In vendar so pri filmu sodelovali odlični plezalci in kulturniki (n. pr. naš najboljši planinski pisatelj Janez Jalen in plezalec Uroš Župančič). Film nosi vendar Triglavovo ime! Gotovo je ta film za naše majhne razmere tolikanj pomemben, da bi zaslužil posebno poglavje.
*
Naštel sem samo nekaj najbolj vidnih pomanjkljivosti.
V splošnem pa moram reči, da to ni knjiga, ki bi nam povedala nekaj zgoščenega in silovitega, nekaj triglavskega. Člankov in člančičev smo se dodobra najedli že v »Planinskem Vestniku«, od knjige z naslovom »Triglav« pa smo pričakovali več.
Prepričan sem, da mi bo pritrdil vsak objektiven prijatelj gora in ljubitelj gorskih sten.
*
Oton Župančič je Čopu ob 50-letnici v spominsko knjigo napisal lepo pesem, pa tudi posvetilo knjigi:
V črno sem žalost zakopan,
pa se ozrem v gorenjsko stran,
in glej:
planine so visoke kakor prej.
Hvala gre tudi prof Janku Ravniku za smiseln izbor fotografij v naših gorah. Slike knjigo zelo poživijo. Tone Bitenc je poskrbel za lepo opremo. Knjiga bo v zimskih večerih obudila vrsto spominov in želja in bo marsikomu dobrodošlo branje.
Mitja Šarabon
Slovenec, 16. december 1944