Primorske novice - Neva Blazetič, Petra Vidrih: V maniri birokratskega urejanja življenja je nastal osnutek popravljenega zakona o ohranjanju narave, ki gorsko kolesarjenje neživljenjsko potiska v geto. 
Če ga bodo prepovedali povsod izven prometnic, bo to hud udarec za kolesarski turizem, ki je najhitreje rastoč turistični produkt v EU in še bolj v Sloveniji.
POSOČJE ► Če bi gorske kolesarje pregnali, bi samo v Posočju izgubili okoli 10.000 nočitev letno.
Ministrstvo za kmetijstvo in okolje v treh letih priprav novega osnutka zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o ohranjanju narave ni upoštevalo številnih pripomb gorskih kolesarjev. Zastarelo uredbo je kar prepisalo. Brez razumevanja dogajanja na terenu so gorsko kolesarjenje vrgli v isti koš kot motorna vozila. Še več, za kršitelje so zasolili kazni od prejšnjih 41 evrov na 100 do 2000 evrov. Pravna oseba, ki bi kolesarjenje v naravi organizirala, pa lahko pričakuje neverjetno kazen od 10.000 do 150.000 evrov. Osnutek bo v javni obravnavi mesec dni in pričakovati je, da bodo vpleteni na to temo še marsikaj povedali. Minister Dejan Židan je očitno zaznal problem in je za ponedeljek sklical sestanek z gorskimi kolesarji in s turističnimi ponudniki.
PZS je sprejela stališče, da se za vožnjo s kolesi lahko odprejo tudi vse nekategorizirane ceste ter gozdne poti in poljske prometnice, ki so v osnovi grajene za vožnjo z vozili. Kolesarstvo ne spada na zelo obremenjene planinske poti, sicer pa je možen dogovor - s pogojem, da ima pešec vedno prednost.
“Te države ne razumem več”
Tudi v Posočju je gorsko kolesarstvo v velikem vzponu. “Kolesarji ustvarijo okoli osem odstotkov nočitev. Če bo prepoved obveljala, bi samo v Posočju izgubili okoli 10.000 nočitev letno,” opozarja v.d. direktorja LTO Sotočje Janko Humar.
Ogrozili bi turistične ponudnike, ki se zadnja leta usmerjajo v perspektivni kolesarski turizem. Med njimi je tudi Lidija Koren s kampom Koren v Kobaridu, ki je med kolesarji najbolj priljubljen. Kot pravi, se že šest let trudi privabljati kolesarje, obiskuje sejme, sodeluje z agencijami: “Preprosto, ne razumem več te države,“ je ne le razočarana, temveč naravnost ogorčena nad predlagano zakonodajo. “Pripravila sem kategorizacijo za kolesarski kamp, oblikovala številne kolesarske in tudi pohodniške pakete. Lani so kolesarji v predsezoni predstavljali polovico vseh gostov v našem kampu, ki je odprt vse leto. Kolesarji so ostajali po teden dni in več,” pojasnjuje. “Naša država uničuje malo gospodarstvo, udarja po tistih, ki se trudimo. Človeka prime obup.” Korenova tako kot tudi ostali turistični ponudniki in gorski kolesarji ne odobrava kolesarjenja kar vsepovsod po naravi, je zagovornica reda s širše usklajenim omrežjem kolesarskih poti v naravi.
Kolesarji so zelo dobri gostje
Urška Kranjc s turistične kmetije v Koseču pravi, da predstavljajo kolesarji desetino njihovih gostov: “Prihajajo zlasti iz Nemčije in Avstrije in so z vodiči v rokah izjemno dobro informirani o možnostih za kolesarjenje.” Kot pravi, so najboljši gostje: “Končno smo s kolesarstvom naredili korak naprej, sodelujemo s kolesarskimi agencijami, zdaj pa se obeta, da bodo birokrati vse porušili.”
Za kolesarski turizem odgovorni v LTO Sotočje Peter Dakskobler opozarja, da postaja kolesarstvo ključni posoški turistični produkt. “Potrebujemo pravno podlago, da bi ga lahko razvijali in tržili. Nismo za kolesarjenje vsepovsod, temveč po dogovorjenih in usklajenih poteh,” poudarja Dakskobler.
V Posočju so skupaj z občinami, s Posoškim razvojnim centrom, z LTO Sotočje, lastniki zemljišč in mnogimi drugimi vpletenimi veliko naredili. Povezujejo se s TNP, zavodom za gozdove. “Urejeno gorsko kolesarjenje podpirajo, ker delujemo korektno in ne zlorabljamo zaupanja,” k stvari resno pristopa Dakskobler.
S kolesom po rapalski poti?
Pogovarjajo se denimo o možnosti kolesarjenja po rapalski poti. Na mejni gori Matajur se z italijanskimi kolegi dogovarjajo o mreži kolesarjem namenjenih poti. Tam je zelo zanimiva Rommlova pot. Z agrarno skupnostjo Čadrg se dogovarjajo o spustu v dolino Polog prek ozemlja v njeni lasti. Absurdna je situacija na cesti iz Tolmina proti planini Razor, ki je za kolesarje zelo vabljiva. Kolesarjenje je dovoljeno do planine Podkuk, naprej pa ne, čeprav po makadamski cesti oskrbujejo planinsko kočo in planino Razor z živino. Dakskobler je kot soorganizator festivala Soča Outdoor s poudarkom na promociji kolesarskega turizma opozarjal, da je zaradi naraščanja kolesarskih gostov zadeve treba urediti, ker delujejo izven zakona. “Zdaj pa smo dobili predlog zakonodaje, ki je žaljiv do vseh, ki se trudimo. Nima nobenega stika z realnostjo.”
Tudi predsednik Slovenske kolesarske zveze Matej Obu je neprijetno presenečen, saj je že pred letom dni ministrstvu poslal predloge za nadgradnjo zakonodaje: “Poleg drugega nas je neprijetno presenetila še prepoved tiskanja kolesarskih vodnikov.” Marko Lenarčič iz gospodarskega interesnega združenja pohodništva in kolesarstva tudi meni, da je gorsko kolesarstvo treba regulirati, ne pa prepovedati.
Vse mečejo v en koš
Za vodjo kolesarskega odseka Obalnega planinskega društva Alda Zubina je sporni osnutek zakona povsem absurden. “Očitno pripravljavci zakona ne znajo ločiti med gorskimi kolesarji in tistimi, ki se v naravno okolje podajajo z motornimi kolesi, s štirikolesniki in terenskimi vozili. V večini evropskih držav je gorsko kolesarjenje eden najbolj zanimivih turističnih produktov, pri nas pa ... Že več let se ukvarjamo s to problematiko, a zdi se, da na ministrstvu naših pripomb nihče ne upošteva,” poudarja Zubin, ki je tudi član komisije za turno oziroma gorsko kolesarstvo pri Planinski zvezi Slovenije.
“Glede možnosti vožnje po planinskih poteh so mnenja deljena. V določenih okoljih planinci temu niso najbolj naklonjeni, vendar je strah odveč,” ocenjuje Zubin. Velika večina turnih kolesarjev namreč za svoje aktivnosti uporablja gozdne ceste, kolovoze in vlaka, le redki tehnično in fizično nadpovprečno usposobljeni se odpravijo na zahtevnejše poti. “Tam zato tudi v bodoče ne bo kakšne posebne gneče. Poleg tega bodo te poti za dvonamensko uporabo določene le s soglasjem upravljalca poti in lastnika zemljišča na podlagi normativov in priporočil PZS,” pojasnjuje. “V naši šoli za gorske kolesarje poudarjamo, da imajo pohodniki na planinskih poteh vselej prednost, da morajo kolesarji voziti tako, da puščajo v okolju čim manj sledi, da ne vozijo po občutljivem terenu in zaščitenih območjih, da, skratka, spoštujejo naravo,” dodaja Alda Zubin.
NEVA BLAZETIČ
PETRA VIDRIH