Silvo Baznik: ... Ko gledam nebo, je še upanje, da bo posijalo sonce.
V Dobrovi zavijem proti Polhovem Gradcu in vozim skozi kopico vasi. Kot se za Slovence spodobi, je cerkva še več kot vasi.
Fotografiram cerkvico v Hruševu, pa gotsko cerkev v Dvoru, pejsaž cerkva pred in v Polhovem Gradcu in že sem pri Polhograjski graščini pod znamenito Polhograjsko goro, kjer je eden njenih lastnikov Ursini Blagaj prepoznal in utrgal čudovito cvetlico - Blagajano. Cesta pelje po grajskem dvorišču, zavijem k Čebelarskem domu, kjer zaklenem kolo, malce skrito očem. Palice romajo iz nahrbtnika, v njega nekaj oblačil, v usta hrana in pijača in grem peš strmo navzgor. Na vsakih sto višinskih metrov nam pot skozi gozd krajšajo oznake višine. Strmina počasi popušča in me pripelje na širok kolovoz, kateremu sledim le nekaj korakov. Nadaljujem še malce navzgor, mimo kapelice in v nekaj minutah sem pod obzidjem Sv. Lovrenca, cerkvice na vrhu Gore. Na višini 824 m zakorakam okoli cerkve, na klopci odložim nahrbtnik, se preko obzidja spustim malce nižje in naredim nekaj fotografij. Jutranje upanje po soncu je razblinjeno. Nebo je prekrito z oblaki, spodaj Polhov Gradev v meglici kakor tudi sosednja Grmada in Tošč. Vrnem se nazaj za obzidje, na klopci naredim kratek odmor in ko pridejo pohodniki, jo mahnem nazaj po že znani poti. Tokrat srečujem veliko pohodnikov, ki žele izkoristiti nedeljo za izlet.
Pri Čebelarskem domu zajaham kolo in se odpeljem proti Črnemu vrhu a kmalu grem desno v smeri Mačkovega grabna. Peljem mimo odcepa za cerkev Sv. Uršule naprej v smeri kmetije Gonte, Tošča in Grmade. Peljem ob potoku, ki ima kar nekaj majhnih slapičev in prispem do zadnje hiše, kjer zavijem na kolovoz in sestopim s kolesa. Navkreber porivam kolo. Višje kolovoz zavije levo in me pripelje na razgledno travnato senožet, kjer se mi pridruži popotnik, ki ga povprašam za pot. Skupaj hodiva do kmetije Jelovčnik. Zopet sedem na kolo in se odpeljem malce navzdol do odcepa za Gonte. Sestopim in porivam kolo, tokrat po skromni stezici do sedla, kjer zagledam turistično kmetijo Gonte. Le dvajset minut je do vrha Grmade, piše na tabli. To me vzpodbudi, da zaklenem kolo pri kmetiji, si oprtam nahrbtnik in hitrega koraka se zapodim v hrib. Temu ustrezno sem hitro na vrhu, kjer je kopica obiskovalcev. Sem na višini 898 m. Še nekaj fotografij in grem navzdol do kmatije. Sedem na klopco, se odžejam in nahranim ter sedem na kolo. Tokrat gre strmo, strmo navzdol. Še sreča, da je asfalt in koliko ljudi srečujem. A v dolini je konec asfalta, ki ga zamenja makadam. Brzim naprej do ceste, ki pelje desno na Topol in k znanima Sv. Katarini in Sv. Jakobu a jaz zavijem levo. Prestavim v najvišjo prestavo in oddrvim proti vasi Sora.
Da nisem sam, me opozarjajo avtomobili, ki so parkirani ob cesti in tudi tisti, ki drve še hitreje mimo mene. Po nekaj kilometrih sem na križišču za Goričane, zopet desno in hitro naprej. V Goričanih se ustavim le za fotografiranje in takoj nadaljujem pot preko Preske v Medno in Stanežiče. Naredim še posnetek Šmarne gore in sem skoraj v Ljubljani. Začenja se mukotrpno kolesarjenje po kolesarski stezi, kjer najbolje gre tistim z polnovzmetenimi kolesi. Spustim se pod avtocesto in že sem v Šiški, Bežigradu. Pedala vrtim mimo Stožic, skočim na pokopališče Žale, poberem listje z groba, odstranim odcvetelo cvetje in nadaljujem pot preko BTC na Pot spominov in v domači kraj, kjer se kolesarski števec ustavi na 73 km poti.