Zares strmi asfaltirani klanci že med kolesarjenjem povzročajo blodnje in ena izmed njih je tudi:"zakaj bi se s kolesom vozil na goro, kjer je vzpon peš hitrejši" Jaz se to sprašujem tudi še več dni kasneje, ko napor in bolečina pojenjata. K sreči, ali pa tudi ne...sta dva izmed najtežjih klancev v evropskem ali celo svetovnem merilu blizu naših krajev. A najprej bomo skupaj "kolesarili" meni najlepši slovenski klanec.
Mangartsko sedlo
Slovenski najvišji asfaltiran klanec se konča na Mangartskem sedlu na 2055 metrih nad morjem. Je najvišje ležeča cesta v Sloveniji. Pred Drugo sv. vojno je bilo to področje italijansko in kljub temu se moramo njim zahvaliti za izredno razgledno in drzno speljano cesto, ki so jo začeli graditi l. 1938. Tistega leta, po osmih mesecih je bila makadamska cesta narejena in prevozna. Gradnja je bila povsem vojaškega značaja, saj je italijanska vojska cesto zgradila za potrebe topniške obrambe pred jugoslovansko vojsko. Cesta ima 17 serpentin (ali ostrih zavojev) in pet v skalo vklesanih tunelov. Tuneli so brez razsvetljave, mokri in na mestih s slabim asfaltom. Z vidika kolesarjev so zelo zanimivi, a posebej pri spustu zaradi vidljivosti tudi nevarni. Vsaj v dveh najdaljših je zelo priporočljiva luč. V mnogih sanacijah ceste (največje so bile po skalnem plazu v novembru l. 2000), so leta 1995 v veliki večini cesto asfaltirali. Cestna kolesa so se zaradi lepe podlage začela na klancu pojavljati v večjem številu. V zdajšnjih časih, ko spodaj na Mangartski planini omejuje število prometa je tudi v najbolj popularnih in toplih poletnih dnevih kolesarjenje prijetno. Težave še sedaj povzroča grapa za zadnjim tunelom, kjer narava vsako pomlad s kamenjem in plazovi na novo uniči podlago. A poglavje zase je zgornji del ceste za ostrim levim ovinkom (1.5 km pred vrhom), kjer se je leta 2012 z zahodnega ostenja Mangarta zgodil podor, ki je zasul cesto. Vrli rešitelji nastale situacije še vedno premišljujejo kako naj težavo rešijo. Bilo je nekaj dobrih idej, ena izmed njih je predvidevala novo cesto mimo planinske koče, ki bi bila pred podori povsem varna. Več kot desetletje zaprte ceste vsekakor ni v nikakršen ponos upravljalcem.
Pred leti je iz Loga pod Mangartom potekala fantastična amaterska kolesarska dirka. Udeleženec najtežje slovenske dirke (vzpon) sem bil večkrat tudi sam. Klanec od tam je dolg 17.5 km, na katerih je potrebno premagati 1.425 višinskih metrov. Povprečje je tako 8.2 %. Najbolj strma je rampa pred Mangartsko planino, kjer je tristo metrov med 14 in 16 %. Zadnjih 6 kilometrov strmina ne popušča in je ves čas med 9 in 12 % (če zgoraj kršiš zaporo in kolesariš do vrha sedla).
Meni najljubši je začetek v Kranjski gori, čez Trbiž, mimo Rabeljskega jezera, čez obnovljen in razsvetljen tunel in na prelaz Predel, kjer se noge dobro segrejejo (največ 11 % naklon). Sledi kratek spust s veličastnimi pogledi na Loško steno, na vršni del Jalovca in Mangarta. Pred mostom, kjer zavijem levo, se že vidi cilj….. Klanca iz Trbiža je 17 km s povprečjem 7 %.
Iz Kranjske gore na vrh Mangartskega sedla je 45 kilometrov, na katerih je potrebno premagati 1500 višinskih metrov. Kolesarjenje na Mangartsko sedlo je ob lepem vremenu in z malo prometa eno najlepših doživetij, kar se jih s kolesarskega sedeža v Sloveniji lahko doživi. V večini dobra asfaltna podlaga navduši tudi pri spustu, zaradi ozke cesta in temnih, mokrih tunelov prav velike hitrosti niso priporočljive, dolg pogled na cesto je le pod planino, kjer strma rampa dovoljuje nore hitrosti. S kolesom sem bil na sedlu več kot dvajset krat. Klanca se ne naveličam….
Monte Zoncolan
Karnijske Alpe (ital. Alpi Carniche) so okoli 100 kilometrov dolga mejna gorska veriga med Italijo in Avstrijo. Ime so dobili po Carniji, rimski provinci. Furlanija - Julijska krajina (Videmska pokrajina), je najbolj revna in najmanj opevana od vseh severno italijanskih regij. V kolesarskem svetu je bila vse do l. 2003 nepoznano področje, nato pa so v vrhu organizatorjev italijanske dirke Giro dobili namig, da je SZ nad Tolmezzom klanec, ki bi lahko konkuriral po težavnosti takrat najtežjemu klancu v Evropi, ki je bil na sporedu treh največjih večtedenskih dirk. (Španska Vuelta - Alto del Angliru, 12.6 km, s povprečjem 10 %). Prva etapa, s ciljem na Zoncolanu je tako prišla na vrsto l. 2003. Vzpon so začeli na vzhodni strani gore, v kraju Sutrio.
Gilberto Simoni je prej na treningu prvič v zgodovini modernega kolesarstva uporabil prilagojeno verižnico s prestavnim razmerjem 39x27, kar je v tistih časih veljalo skorajda za ponižujoče in nesprejemljivo za profesionalne kolesarje. Njegov komentar je bil » zadnje tri kilometre sem moral skorajda razjahati in nadaljevati peš«. Karakteristike vzpona iz Sutrija so nekako takšne. Dolžina 13.5 km, povprečni naklon 8.9 %, zadnji trije kilometri 13.5 % z največjim naklonom 22 %. Z istim prestavnim razmerjem je kasneje etapo Gira s ciljem na Zoncolanu tudi z veliko prednostjo zmagal. Nov epski klanec je bil rojen, a resnična zverina je kolesarje čakala na zahodni strani Zoncolana. V letih po prvem obisku dirke, so »kozjo stezico«, ki je pastirjem omogočala pašo ovac in košnjo travnikov z zahodne strani nad Ovarom, začeli širiti z izsekavanjem dreves. Hoteli so omogočiti, da ves svet iz posnetkov helikopterja vidi kako strmo cesto je mogoče prekolesariti.
L. 2007 se je karavana dirke Giro prvič na Zoncolan povzpela iz Ovara. Tudi takrat je zmagal Simoni. Postal je »Signor Zoncolan« in se zapisal v zgodovino, podobno kot njegova izjava po zmagi: »Najlažji del vzpona je težji kot katerikoli na dirki po Franciji«.
Karakteristike vzpona iz Ovara so res impresivne. Dolžina 11 km, povprečni naklon 11.9 %, najstrmejši je po tretjem kilometru, kjer je 24%, prvih šest kilometrov ima povprečje 13.5 %.
Tritedenske dirke so tako dobile pravo pošast v osrčju Furlanije, cel svet je spoznal neverjetno strmino klanca iz Ovara, a Italijani so izbrskali še težjega….
Z Milojko sva bila dvakrat priča zaključku etape na strminah Zoncolana. (l. 2014 in 2018) Vzdušje na dirki je na meji norosti, na zgornjih travnatih pobočjih se je v zadnjem kilometru in pol zbralo 200 tisoč ljudi, naravna oblika podobna koloseju je pisana na kožo »norim« italijanskim Tifosom.
Jaz sem s strani Ovara na Zoncolan letos kolesaril petič. V zadnjih dveh izvedbah sem začel v kraju Sutrio (na vzhodni strani), se peljal po severni dolini čez prelaz Valcalda, se spustil v Ovaro in sredi vasi začel peklenski klanec. Mimo cerkvice nad vasjo (postavili so jo v spomin na 2. marec l. 1945, ko so Rusi pobili 22 domačinov) je strmo do 14 % , a se uradni klanec sploh še ne začne. Oster zavoj v desno, nekaj sto metrov višje v vasici Liariis in ravnih dvesto metrov je še zadnji opomin…obrniti ali pa se lotiti klanca. Vzpon je v prvih šest kilometrih tako enakomerno strm, da se ne da piti, jesti, vnašati v usta karkoli. Obe roki ves čas grabita za balanco, ker si ves čas na meji padca. Brutalno….čuti se samo še neverjeten utrip v žilah.
Celoten klanec ima ob strani ceste velike fotografije legendarnih kolesarjev v zgodovini Toura in Gira. Zgoraj nekaj km pred vrhom so trije krajši tuneli. Očitno so razsvetljeni s pomočjo senzorskih luči, tako, da je kolesarjenje udobno, a so precej ozki. Promet je za avtodome prepovedan, tudi osebnih avtomobilov praktično ni, kak motor zaide v klanec, a je po videnem vožnja zaradi strmine zelo naporna. Kolesarjev ni. Na sončno septembrsko nedeljo letos sem bil na klancu sam. Ni električnih koles, ni gorcev, v resnici sem videl le enega s takšnim pogonom, kot sem ga imel tudi sam….Pred leti sva se klanca enako lotila z Anžetom, takrat sem bil 100 odstotno prepričan, da me s cestnim kolesom klanec ne zanima več, a ko je forma dokaj dobra, me je spet premamil. »Nikoli ne reci nikoli več«. Zoncolan je postal sinonim za brutalno kolesarjenje, je magnet, ki vleče in kot vse, se tudi strmina v nekaj letih pozabi. V kolesarskih krogih vprašanje » Ali si že kolesaril Zoncolan?« pove vse. Nihče ne omenja naklona v številkah, nihče ne sprašuje kakšen čas si imel? A kdor ga ni vozil, ne ve, kako strm je lahko asfaltni klanec!
Svete Višarje (ital. Monte Santo di Lussari)
Giro, 27. maj 2023. Za Slovence, ki spremljamo kolesarstvo prazničen dan, pol emocij, evforije, solz in neskončnega veselja.
Italijanska tritedenska dirka je predzadnji dan obiskala nam bližnji Trbiž. Gorski kronometer je po nori vožnji na Svete Višarje zmagal Roglič, prednost pred drugim Geraint Thomasom je bila tolikšna, da je zmagal tudi tritedenski Giro.
Klanec iz Ovčje vasi (Valbruna) na Sv. Višarje je bil v preteklosti znan le peščici gorskim kolesarjem. Slaba gozdna cesta ni bila popularna. Lani oktobra, ko so organizatorji Gira objavili traso dvajsete etape, je le vzbudila nekaj zanimanja, a je zima vse skupaj zasula s snegom. Debela snežna odeja je tudi spomladanske zanesenjake dolgo držala v dolini, saj obnova in odprtje ceste ni bilo mogoče. Nekaj dni predno so Trbiž obiskali profesionalni kolesarji, sem na Višarje kolesaril tudi jaz. Nekih dobrih oznak takrat še ni bilo in že spodaj za vasjo sem težko našel začetek klanca. Ko gledaš v hrib, ti ni popolnoma nič jasno, kje bi v takšni strmini lahko potekala cesta. Betonska podlaga je povzročala nekaj pomislekov, a se je izkazala za odlično. Menim, da nobeden asfalt na takšnih strminah ne more nuditi tako dobrega oprijema na cestnih kolesih, kot ta beton. Nekaj težav je na cesti povzročalo le listje in storži. Narezana hrapava podlaga je neudobna pri spustu, a itak je to eno samo naporno visenje na glavo in stiskanje zavornih ročic na meji krčev.
Nekaj tednov po Primoževi zmagi sem se klanca lotil še enkrat. Zaščita iz filca za kanale na cesti je bila še v dobrem stanju. Tako je bilo vsaj prečenje spolzkih železnih kanalov za odvodnjavanje bolj varno. Ploščo, ko se je »snel z verige« pri vzponu sploh nisem videl, ker mi je kolesarjenje na meji padca pobralo vso koncentracijo. Slikal sem jo pri spustu.
Klanec je neverjeten. kaj drugega mi ne pride na misel. Začetek po prečenju mostu je v mejah normale, a že po enem kilometru in leseni bajtici v gozdu se hitrost prepolovi. Postaja le še bolj strmo. Po dveh kilometrih je največji naklon 24%, ostre serpentine, ozka cesta, prepadni gozd na severno stran, nobenega počitka. V prvih 5 kilometrih je povprečje 15.5 %. Cesta gre dobesedno v nebo. Nikoli v spodnjem delu ne pade pod 13 %, odseki s naklonom od 15 %, do 17 % se kar ne nehajo…..nekaj serpentin je brutalnih, strmih 18 %. Uravnava pred vršnim delom omogoča nekaj dihanja in poravnanja hrbta, a je kilometer pred koncem spet 22 % naklon. Cesta je neprijazna tudi pešcem. V klanec se zaletava nekaj kolesarjev, na elektriki, gorcev….Vsa ostala prevozna sredstva na klanec ne smejo. Prepovedano se je tudi spuščati. Uporabiti je potrebno žičniške naprave. Glede pravil so zelo strogi, kaznujejo vsakršno kršenje in prav nič prizanesljivi in poceni niso. Vzpon kolesarjem dovolijo le v svetlem delu dneva, zgodaj zjutraj in zvečer ga ne dovolijo.
Betonska cesta iz Ovčje vasi na Svete Višarje je povsem na vrhu po brutalnosti vseh klancev, kjer profesionalni kolesarji merijo svoje sposobnosti. Glede na posebne okoliščine zaradi pomankanja prostora v spodnjem delu klanca, brutalne strmine, ozke ceste in še česa, sem mnenja, da klanec ne bo postal popularen v prihodnjih izvedbah Gira. Tudi debate strokovnjakov kolesarstva, da nakloni nad 20 % ne omogočajo napadov med kolesarji, bodo organizatorje odvrnile od tako strmih, neverjetno težkih klancev. Gorski kronometer je vožnja posameznikov, nekaj povsem drugega pa je v takih okoliščinah izpeljati običajno etapo dirke. Roglič je imel prilagojeno verižnico, s tem optimalno število obratov pedal (kadenca), ki mu je prineslo tako željeno zmago na Giru 2023. Za nas, običajne amaterje je ta klanec pokazatelj kakšno voljo (trmo) imaš, tako prekleto strm je, da tudi dobra forma ne pomaga prav dosti…
» Na začetku sem napisal, da si na takšne klance hitrejši peš. Seveda temu ni tako, a ko je neverjetno težko tudi takšne misli načenjajo voljo.«.