Delo, Pandur - Simona Bandur: Na obisku pri zmagovalcih tekmovanja Mladina in gore. Kako v Idriji na otroke in mlade prenašajo navezanost na hribe.
»Pomembno je sodelovati pa tudi nekaj znati!« Barbara Čibej, Ana Petkovšek, Andrej Erjavec in Luka Jesenko so v en glas končali moto, na katerega jih je spomnil mentor Nace Breitenberger. Četverica učencev OŠ Idrija nosi ime Planinske muhe in si je ugled med vrstniki pridobila, ko je pred natanko tednom dni zmagala na letošnjem 25. tekmovanju Mladina in gore.
Če so si Planinske muhe po zadnjem tekmovanju v planinskih veščinah za zadnjo triado osnovnošolcev, ki ga prireja Planinska zveza Slovenije, kaj zelo dobro zapomnile, je to podaljševalni vozel. Finale tekmovanja v Braslovčah, ki se ga je prejšnji teden udeležilo 28 ekip iz vse Slovenije, je bil namreč neznansko napet. Ekipi Planinskih muh in Nepredvidljivih (domiselna imena so si nadele tudi druge ekipe finalistov: Krompirjev hribov'c, Rostfraj radiatorji, Planinska mafija in Bistri norčki) sta bili do zadnjega popolnoma izenačeni. Po neodločenem izidu v kvizu bi morali odločiti dodatni vprašanji, a tudi to ni zadoščalo. Zato so »nepredvidljivi« in »muhasti« dobili še dodatno nalogo: narediti podaljševalni vozel.
Neporavnani računi
Pri enih mušjih rokah se je baje malo zapletlo, toda njihovi vozli so bili po presoji komisije ekipno vendarle boljši od tistih, ki so jih naredili tekmeci iz Braslovč, kakor so pred dnevi še vedno razburjeno razlagali šolarji iz Idrije. Z Nepredvidljivimi so sicer imeli še neporavnane načrte, kajti lani so jih prav ti premagali v finalu. »Tokrat smo šli po zmago,« je odločno povedala Barbara Čibej.
Nekaj dni po tekmovanju so brez zapletanja ali tresočih se rok vsi štirje člani mladinskega odseka Planinskega društva Idrija ponovili podaljševalni vozel in ga tudi zategnili do konca, zraven pa sta jih ponosno gledala mentorja Marija Bončina in Nace Breitenberger. Prva vodi planinski krožek na šoli in poučuje matematiko, drugi je izvajalec planinske šole v društvu in eden tistih, ki so marsikaterega šolarja okužili s planinarjenjem. Po njegovi zaslugi so začeli že leta 1970 pripravljati planinske izlete, pohode, tabore ... in tradicija se je ohranila.
Tudi sicer je na idrijski osnovni šoli in njenih podružnicah ter na bližnji šoli v Spodnji Idriji poučeval 43 let, in to vse predmete, razen angleščine. »Bil sem vse, od učitelja in knjižničarja do ravnatelja,« je med smehom pripomnil. Le pri pogovoru o upokojitvi se je nekoliko zresnil, kajti to je moral narediti »proti svoji volji«. Da bi rad še naprej več časa preživljal s šolarji, se pokaže takoj, ko vstopi v matematično učilnico, kjer »kraljuje« učiteljica Marija Bončina. Tudi njena otroka sta bila v Breitenbergerjevi planinski šoli in sta zdaj že oba planinska vodnika, je dodala učiteljica. »Odkar sem na šoli, sem sodelovala s planinskim krožkom in hodila na izlete. Pa sem s sabo vzela še otroke!«
Nujna oprema: toaletni papir
Tudi v skupini Planinskih muh nekaj veljajo družinske (in krajevne) vezi. Še pred letom so bili vsi člani iz Godoviča, in ker pravijo tamkajšnjim prebivalcem »muhe«, so prevzeli to ime in dodali še »planinske«, da je bolj jasno, za katere muhe gre, kot je Luka Jesenko opisal izvor imena. Še lani je bil v skupini z njim njegov starejši brat Peter, drugo polovico ekipe sta sestavljala Ana Petkovšek in njen starejši brat Gal. Starejša brata sta šla v srednjo šolo in letos sta ekipo dopolnila sedmošolca Barbara in Andrej.
Vse to smo izvedeli, le to ni bilo znano mlademu rodu, zakaj se je Godovičanov oprijel tako nadležen vzdevek. Niti Nace Breitenberger ni vedel popolne resnice, najbrž pa se je to zgodilo zato, ker je bila tam nekoč postojanka ob trgovski poti. Na postojankah ponavadi napojijo živino in se okrepčajo ljudje, in koder je takšen vrvež, kmalu priletijo tudi muhe.
Trije člani letošnjih Planinskih muh so hribe vzljubili v družbi s starši. »Že ko sem bil majhen, smo hodili v hribe. V četrtem razredu pa sem se vpisal v planinsko šolo. Zdaj se največkrat odpravim v planine z očetom in bratom,« je povedal devetošolec Luka. Njegov najljubši vrh je Prisojnik, najljubše izhodišče za izlete pa Rateče, od koder prihaja njegova mama. In pri tem se z mentorjem zapleteta v dolgo naštevanje okoliških vrhov. Tudi Ana hodi v hribe največkrat s starši, že od prvega razreda, kakor je dejala devetošolka, dosežek lanskega leta je bil Triglav. Ker se bosta Ana in Luka letos poslovila od osnovne šole, bosta prihodnje leto le pomagala pri pripravi tekmovanja (ker so zmagali, bodo Idrijčani gostitelji 26. tekmovanja Mladina in gore), ne bosta pa morala braniti naslova.
Bosta pa gotovo sodelovala Barbara in Andrej. Tudi Barbaro so najprej v hribe peljali starši in stari starši in še vedno gre rada z njimi – razen če se poti preveč ponavljajo, kakor je razlagalo nadobudno dekle, ki ji na šoli pripada tudi mesto predstavnice šolske skupnosti. Andrej Erjavec je začel navkreber lesti z vrstniki v šoli oziroma z mladinskim odsekom planinskega društva. Zdaj se udeleži toliko izletov in taborov, kolikor je le mogoče. Lani so bili, denimo, na taboru na Komni in tudi sicer so mu najljubše Julijske Alpe. Pozimi v hribe ne hodijo, a kljub temu vedo, kako ravnati z derezami in cepini – za vsak primer je Luka kar pred šolsko tablo demonstriral pravilno uporabo cepina, ki je ekipi tudi na tekmovanju prinesla nekaj točk. Pokazali so test, ki so ga morali rešiti, in še enkrat podebatirali o odgovorih, ki da so utegnili biti tudi dvoumni. »Če se ne strinjamo, mora tisti, ki vztraja pri enem odgovoru, to tudi utemeljiti,« je pojasnila Barbara.
Moto, ki jim ga je vcepil mentor, in pomahal s knjigo Planinska šola, je »Pomembno je sodelovati pa tudi nekaj znati«. Izhod v sili pa: »an ban pet podgan«, kot je izdal Breitenberger in od časa do časa postavil na preizkušnjo znanje mladih planincev: Kaj vse potrebujemo v nahrbtniku, preden se odpravimo na planinski pohod? »Rezervna oblačila pa kapo, rokavice in šal,« je začel naštevati Andrej. »Kdaj vzamemo kapo, rokavice in šal?« je vprašal mentor. »Zmeraj,« so odgovorili vsi štirje ter naštevali naprej, dokler ni mentor iz nahrbtnika potegnil še ene nepogrešljive reči – v umazano roza barvi in zapakirano v plastično vrečko. »Kaj pa tole?« je spomnil. Vsebina je bila na prvi pogled nerazpoznavna. »Ah, saj takšnega še prepoznajo ne,« se je nasmejal. V vrečki je bil toaletni papir, tisti v lističih, ki danes že sodi med predmete z nostalgično vrednostjo.
Rož'ce in živali
Precej bolj kakor ta papir so Planinskim muham neznani časi, ko so ljudje malo bolj brezskrbno hodili v gore, predvsem pa so imeli za to bistveno manj opreme na voljo. »Včasih smo otroke malo bolj mučili,« je med smehom ugotavljal mentor, a to v resnici ne pomeni, da so bili do njih bolj strogi, ampak da so bile na splošno razmere drugačne in tudi otroci so »znali več prestati«. »V enem dnevu smo šli na Jalovec in nazaj,« je povedal. In v časih, ko so bile osnovna hribovska oprema pumparice, je bilo tudi kandidatov za izlete veliko več – pa ne le zato, ker imajo mladi zdaj na voljo številne druge dejavnosti, ampak tudi zato, ker so bile generacije dosti večje. Še pred tremi desetletji so imeli na razred po pet paralelk, zdaj pa je devetošolcev samo za dve, je ponazorila Marija Bončina. In tudi ona se je še spomnila svojega prvega izleta na Triglav. S takratno mentorico in še eno učiteljico so peljale na izlet 14 učencev. »Takrat se o čeladah ni še nič govorilo,« se je nasmejala, Breitenberger pa je dodal spomin na čas, ko so se še Italijanom malce posmehovali, ko so v hribih začeli nositi čelade.
Zdaj je to tako rekoč pravilo in temu se prilagaja tudi vzgoja otrok za planinarjenje. »Treba je najti pravo mero in skrbno ravnati s podmladkom,« je ugotavljal mentor. Pomembno je že, da izleti niso prenaporni, kajti potem jim vzamejo voljo, sta se strinjala mentorja. Če volja popusti (to se lahko zgodi pri najmlajših), pa jih je treba zamotiti – in zato so tam rož'ce, živali in kakšen počitek, sta naštevala mentorja.
Že njune izkušnje so za učence kot sprehod v zgodovino, čeprav ima idrijsko društvo bistveno daljšo preteklost, saj bo letos praznovalo 110 let in je – glede na to, da je Planinska zveza Slovenije lani praznovala 120 let – eno najstarejših v Sloveniji. Nace Breitenberger je tudi eden izmed začetnikov idrijskega alpinističnega odseka. Začetek je bil preprost: »V hribe smo hoteli hoditi tudi pozimi!« In ker letos ni zares zime, tudi člani planinskega krožka redno hodijo na mesečne izlete. Danes so – če je se je uresničilo obvestilo na oglasni deski – na Planini nad Vrhniko.
Simona Bandur
Foto: Leon Vidic/Delo