Gregor Primc: ... mladih alpinistov v kopni skali - Kamniško sedlo 2023 (22.–25. 6.)
Začelo se je z Žličkovim emailom o dveh hitro približujočih se taborih komisije za alpinizem. Berem in si mislim »itak nimam časa in ni za fotre«. Opazim, da je tabor na Kamniškem sedlu za začetnike in tečajnike – red flag. Začnem razmišljati kakšna je verjetnost, da je tabor ravno v času koriščenja lanskega dopusta, hčerka pa bo ravno takrat na letovanju (nekdo me ima rad). To moram izkoristiti! Mrzlično razmišljam kako bom to izpeljal. Okvirno se zmenim s šefico in rezervirano pričnem z izpolnjevanjem prijavnice z mislimi na emšo; »ajde, saj je tabor za mlade alpiniste in ne tabor za mlade«, si mislim in vseeno nadaljujem. Ravnatelja in načelnik takoj vzpodbudno priskočijo na pomoč pri prijavi in prijavnica odbrzi. Naslednji dan hčerka zboli za vodenimi kozami in njeno letovanje odpade. Resno, ravno zdaj? Že 5 let čakamo te norice. Ker imam top-shit ženo se luč vseeno obarva zeleno, juhej. No, neka žrtev s prihodnjim čuvanjem otrok mi ne uide, ampak to je minimalna postranska škoda. Vse za tabor! V torek me razveseli sporočilo, da je moja udeležba odobrena. Wohooo! Naslednji dan še zadnja nabavka, zvečer pa že pakiram nahrbtnika. Potrebujemo vso opremo: vrvi, kline, jebice, frende, puhico, anorak, čelado, kapo in rokavice (vedno). Nazadnje zbašem še nekaj čokoladic in skoraj pozabim na rezervna oblačila. Glavni nahrbtnik je seveda primerno težak. K sreči se je težka roba sama vzpenjala na žičnici – hvala vodji tabora! Prizaneseno nam sicer ni bilo, saj je bila v četrtek nenormalna vlaga v zraku. V Kamniški Bistrici se z udeleženci počasi spoznavamo. Glej, glej, sploh nisem najstarejši! Kot na letošnji alpinistični šoli je starostno mešana družba; odlično. Do koče na Kamniškem sedlu prisopihamo in smo kot izpod tuša. Sušimo se kot pršutki na vetru. Sledi večerja, kuhana!
V koči spoznamo inštruktorje ter se pogovorimo o poteku tabora. Vodja, Janez Toni, poskočen, dobrovoljen človek, poln energije, nas spravi v pogon ter razdeli po navezah in inštruktorjih. Pojasni, da je glavni namen tečaja osvojitev znanja nameščanja različnih varovanj in predvsem zabijanje klinov, ne pa plezanje težkih smeri (“zabijati morate, da boste komaj roko dvignili”, pove). Vsaka naveza sedi s svojim inštruktorjem in študira kam bi se podali. Moja naveza s soplezalcem Žanom Keršičem pade pod povelje Mateja Balažica. Naveze udeležencev tabora ostajajo enake, inštruktorje menjavamo dnevno. Nimam pojma kakšni so inštruktorji, niti kdo so, pač noob. “Go with the flow”, si mislim. Nekaj popijemo se poveselimo in hitro spat.
Prebudimo se v sončno jutro, sledi zajtrk in akcija. Vsi komaj čakamo! Prvi dan se odpravimo v Smer Y v Planjavi (II-III, 155 m). Ob prihodu pod steno inštruktor Matej prične z razlaganjem o sidriščih in nameščanjem varoval. Zelo odprt, prijazen in nasmejan človek. Za časa celotnega tabora nama je z Žanom posodil svojega dvojčka! Izbira smeri je bila prava, saj inštruktor ni potreboval varovanja, zato z Žanom plezava v enakovredni navezi. Zabijanje klinov je v polnem zagonu, kladivo, še posebej Žanovo, ki je votlo, kar »poje« (vesel sem, da imam težjega Bongota). Matej pleza v supergah ob prvemu v navezi in ves čas razlaga o nameščanju varoval, katera je primerna skala in zakaj, kakšna skala ni primerna, pomaga pri iskanju razpok. Odlično. Na štantu ob varovanju drugega ob pogovoru z Matejem izvem, da pleza sedmice in osmice, hodi na odprave, itd. Mislim si “pfu, tole so pa inštruktorji s črtico”! Prvi abzajl je bolj »gumica varianta«, potem pa steče. Zaključimo s tremi abzajli na navrtanih sidriščih – popolno. V pričakovanju obljubljenih neviht se ob pivcu (no, zame iso) zadovoljni ob zaključku prve plezarije poveselimo na soncu. Naveze prihajajo ena za drugo. Sledi kosilo in debate kaj je kdo plezal, kaj se je zgodilo, kakšne so bile smeri... Po kosilu v poznem, deževnem popoldnevu sledita predavanji o pripravi na turo (Matej Balažic in Sandi Kelnerič) ter tehničnem plezanju (Janko Oprešnik “Zumba” – poskočen, glasen človek; Matej mu občasno pravi Zumbopedija). Da ne bo prispevek predolg ne bom opisoval predavanj. Ob pripovedovanju dogodivščin tehničnega plezanja (brez slajdov) z ocenami A4 in naprej, nas Zumba pusti odprtih ust. Udeleženci niti ne vemo kaj vprašati, sprašujejo inštruktorji. Mimogrede ga Janez Toni vpraša koliko ima vzponov. Odgovori 1600 in ne vem koliko prvenstvenih. 1600! Po njegovem predavanju mi je postalo jasno, da so naši inštruktorji vrhunski alpinisti. Sledi analiza plezanja posameznih navez in zamenjava inštruktorjev. Dodeljen nama je Andrej Jež. Jasno (spet), nimam pojma kdo je to; pač, noob na kvadrat. Domenimo se o potencialnih smereh za naslednji dan. Napoved ni več sončna, ampak tukaj smo, da plezamo; seveda hočeva z Žanom plezati 2 smeri.
Tokrat je zajtrk ob 7h. Zjutraj nas dočaka padec temperature in severni veter – ufff mrzzzzlooo je. Tokrat začnemo v Brani, smer Zajeda (V−/IV, III, 140 m). Plezamo v vlakcu, s tremi vrvmi. Inštruktor Jež gre naprej, namesti nekaj varoval ter izdela svoje sidrišče, medtem ko midva plezava kot, da sva v enakovredni navezi, z razliko, da je prvi v navezi vseeno varovan od zgoraj. Tudi Jež pleza v supergah; ko varuje od zgoraj, se zdi kot da ima nadnaravne sposobnosti – štrik ni nikoli popolnoma napet, niti se ne nabira. Pustil naju je pri miru, da sva sama nameščala varovala in preizkušala znanje osvojeno predhodni dan. Zabijamo kline kot nori. Skala je deloma krušljiva, ampak Poli mi je dal dober napotek (alpinist pleza tako, da skalo potiska navznoter, frikoti pa navzven – drži kot pribito). Ob Ježu izdelujem svoje sidrišče in klin napreduje počasi. Jež udari 3x in klin je zabit. »Ok, bo treba malo več žmohta vložiti v zabijanje«, si mislim. Ob pogovorih na štantih tudi za Ježa ugotovim, da je vrhunski alpinist, pleza sedmice, osmice, odprave po celem svetu, osvojil Eiger, ne vem koliko prvenstvenih smeri. Noro! In ta človek sedaj zmrzuje na štantih s tečajniki in mlajšimi pripravniki, ko plezamo smer debele 4h, smer, ki jo on verjetno spleza/prehodi v uri, utrip se mi verjetno ni dvignil nad 60.
Sestopimo, se v koči pogrejemo, pomalicamo in si rečemo “še eno na hitro”. Jež svetuje Poševno zajedo v Planjavi (IV, III, 110 m). Jež se sprehaja, midva z Žanom pa plezava v enakovredni navezi. Nameščava cel kup klinov in sva kar hitra – za spremembo. Do neke mere se razpoke za nameščanje klinov že same kažejo, super. Veter je pojenjal, a se s pomnoženo hitrostjo vrne v kotanjo kjer abzajlamo. »Kako je to mogoče, veter v kotanji, drugje pa ne?«, se vsi sprašujemo. Vrv za abzajl nese več metrov in abzajli, vsaj za Ježa, so težji. Meni gredo že bolje, brez “gumi efekta”. Popoldne/zvečer se razgovorimo z inštruktorji, “fore” padajo ena za drugo, smeha ne manjka. Pogovor nanese na veter in Patagonijo, kjer je plezal inštruktor Matej. »Dokler veter šoder ne nese po zraku kot v Patagoniji, ni panike« pravi. Sledi analiza plezanja v teh zimsko/letnih razmerah in dodelitev novih inštruktorjev za zadnji dan. Z Žanom nama je dodeljen Sandi Kelnerič.
V nedeljo so temperature še vedno “sveže”, vendar vsaj sonce sije. Odpravimo se v Zgornji steber Brane (IV/III, 160 m). Meni osebno najbolj atraktivna smer od plezanih, dinamična, z različnimi razčlembami in plezanjem pod streho z lepo razpoko, le prvi del je bolj enostaven. Inštruktor Sandi nama svetuje pri nameščanju varoval (skrajšani klini, ob prečki vedno obe vrvi v dve različni varovali), delamo različna sidrišča, naredim celo hobotnico iz klina, jebice in frenda. Med varovanjem pokaže različne možnosti aretacije vrvi, za nameček pa na koncu zadnjega raztežaja izdelava sidrišče na velikem balvanu z uporabo vrvi, metuljem na eni in šestico na drugi strani in voila, imava sidrišče z dvema zankama – Sandi pravi “jah kaj pa te češ, simpl”. Isto smer so plezali še Petra, Miha in inštruktor Zumba. Na vrhu smeri se na prijetnem soncu pomenimo in sestopimo proti koči. Sledi zbiranje plezalcev, martinčkanje, analiza in skupinska fotografija. Za konec pa še spust do Kamniške Bistrice in pozno kosilo pri Juriju.
Spoznal sem prijazne in skromne vrhunske alpiniste. Ob prihodu domov jih malce “pogooglam”. “Mater smo imeli srečo, kere mašine so to”, si mislim.
Občutki so fenomenalni, želja po plezanju pa še večja. Matej Balažic me je celo prosil za številko, da bi ob priložnosti kaj skupaj splezala. Mene, tečajnika. “HUDO!”, si mislim. To srečko bom zagotovo poskusil izkoristiti. Spoznal sem precej podobno mislečih ljudi in upam, da se še kje srečamo.