Severna stena Eigerja ter pisana aktivnost pri nas in v Paklenici.
Alpinistične novice
Eiger
Ker je novic bolj malo, sva se sourednika AN, Peter Mežnar (Soški AO) in Tomaž Jakofčič (Marmot) odločila, da kakšno novico pritakneva tudi sama. Odločila sva se za najbolj znano, najdaljšo in najlepšo grand course na svetu, Klasično smer v severni steni Eigerja. Dosti je bilo le sanjarjenja o tej steni in klasičnega cincanja glede razmer in vremena. V petek sva se odpeljala v Grindenwald, popoldan preležala na travnikih Kleine Scheidegga z daljnogledom in opisom v rokah. Prespala sva v Eigergletscher guest house (obvezen polpenzion, 69 CHF), večerja enkratna. V soboto sva po nekaj preglavicah z iskanjem pravega vstopa začela malo pred šesto uro zjutraj. Po dvanajstih urah sva še v soncu priplezala do začetka Prečnice Bogov. Lokalec Štefan naju je posvaril pred nevarnostjo plezanja Pajka v popoldanskem soncu in ker sva vedela, da je polica na vrhu Brittle crack zadnji dober bivak pred vrhom, sva se lotila urejanja prostora, kjer sva preživela čisto spodoben bivak. Naslednji dan sva po petih urah plezanja, malo čez poldan, priplezala na vrh.
Sestop je še vedno zahteval zbranost, saj ni bilo govora o dričanju po snegu. Poleti in jeseni se je potrebno držati normalne smeri po zahodnem pobočju, ki je malo lažja kot sestop iz Materhorna. Ujela sva zadnji vlak za Grindelwald in ponoči sva bila že doma.
Razmere spodaj niso bile dirkalne, saj do Težke poči ni bilo snega, le nekaj požleda, in nočno iskanje prehodov je bilo zamudnejše. Višje so bile razmere dobre, temperature tudi ponoči le par stopinj pod ničlo in vreme jesensko kičasto. S Petrom, s katerim sva se po kar lepem času spet skupaj kam spravila, nama je šlo kar na jok od vsega lepega. Meni tudi ob končno dopolnjeni alpski trilogiji.
Nova smer v Planji
Eden od najbolj strmih prepadov naših gora, južna stena Planje, je bila nekdaj pravi preizkusni kamen slovenskih alpinistov. Dandanes le redko kdo zaide tja, verjetno zaradi odročnosti (razen za Primorce) in dokaj dolgega dostopa.
Minuli vikend sta se nad Trento potepala Davor Velikanje (AO Idrija) in Boris Sedej (PD Idrija). V mislih sta imela vzpon po Gozdarski smeri, ki se nahaja v desnem, manj strmem delu južne stene Planje. Opis smeri ni najboljši in tako tudi Davor in Boris nista mogla oceniti, po kateri izmed dveh poči poteka smer. Kot kaže, sta izbrala napačno, zato sumita, da sta preplezala novo smer. V kolikor je to res, naj se imenuje Krokarček (V+, 200 m, z 200 m plezalnega dostopa (III)). Pravita, da je smer prava trentarska, kjer se najde tudi kak šop trave ali majav oprimek. Dejala pa sta, da sta neskončno uživala v prelepem jesenskem dnevu, miru in samoti.
Jesen je tudi čas za obisk Novega vrha, lepe kratke stenice nad idilično vasico Rut. Največ boste tam našli lokalcev, razumljivo. Minuli vikend so steno obiskali štirje člani AO Cerkno. Rado Lapanja in Marko Leban ter Ivan Raspet in Toni Groblar so preplezali smer Čufer – Fon (VI+, 150 m), slednja pa še Zajedo planik (6-. 120 m).
Tradicionalna Paklenica
Zadnji snopič potrjuje, kar sem že nekajkrat napletal v zvezi s pretiranim vrtanjem oz. preopremljanjem smeri v Paklenici. Zadnji čas se vse več plezalcev odloča za bolj kratkočasno plezanje klasično opremljenih smeri, kjer za varovanje poleg starih klinov v zadostni meri poskrbijo zatiči in metulji. Žal bo tudi teh smeri ob splošnji vrtalni težnji v kanjonu zmanjkalo. Pravi trad hit je Vražja smer (6c, 300 m). Le to sta prosto preplezala Rok Šisernik in Nastja Davidova. Slednja je s sestro Anjo prosto preplezala opremljeno BWSC (6c+, 220 m). Rok in Luka Krajnc sta se odpravila v smer Crni gavran, ki dosedaj še ni imela proste ponovitve in verjetno tudi ne veliko ponovitev. Prva plezalca (Sabolek in Painkiherjeva) sta jo ocenila s V, A2, 250 m; z oceno, ki lahko pove marsikaj, od sprehoda do resnega alpinističnega dela. Rok in Luka sta naletela na slednje. Prvi raztežaj sta ocenila z 6c+/7a, drugi pa je močno zabelil plezanje. Prosto ga je preplezal le Luka in to drugi dan. Plezanje je ocenil z 7b. Po težjem delu ju je ujela tema in na vrh sta priplezala z eno samo čelno svetilko ob 23. uri. Dejala sta še, da častita pivo tistemu, ki bo to smer preplezal prosto s sprotnim nameščanjem varovanja. Navali narod!
S Tino Di Batista sva že pred časom plezala smer Wein weib un gestein (6c+, 300 m), ki poteka desno od Kače. Smer nima povsem klasičnega, niti povsem športnega značaja. Preplezana je bila tik pred izbruhom vrtalne manije in svedrovec je bil uporabljen le v predelih, kjer ni bilo mogoče namestiti tradicionalnega, odstranljivega varovanja. Stil katerega tata mata je npr. Michel Piola. Smer premore nekaj res lepih prehodov s konkretnimi obveznimi mesti.
Srečno!
Tomaž Jakofčič