Radio Dur, 13.05.2004 – Miha Pavšek: Ledenjaki in Zofka naj pač naredijo svoje, potem pa konec! Končno nekaj več toplote in ne samo luči. Kam je šla letošnja pomlad? Bomo preimenovali Vivaldijeve "štiri letne čase" v tri? Nikar tako hitro, narava se pač spet malce poigrava z nami oziroma vzpostavlja ravnovesje. Pa smo res mi tisti, ki ga domnevno vse bolj podiramo?
Górniška popotnica
Do začetka tedna nismo imeli občutka, da smo že v drugi tretjini maja. Kadar je posijalo sonce smo sicer hitro odvrgli kakšen kos oblačila, a je bilo takih obdobij (v glavnem pa trenutkov) v zadnjih desetih dneh bore malo. Nekoliko bolj sončno vreme v prvih dneh tega tedna nam je sicer dalo nekaj upanja, ki nam ga ne mor vzeti niti današnji dež. Razlog za to so ledeni možje in »polulana Zofka«, ki se le redko izneverijo! Že včeraj, na Pankracija, še bolj pa danes na Servacija, se trudijo, da bi opravičili svoj sloves. Do neke mere jim je to že uspelo, čeprav bosta ves jutrišnji Bonifacij in še celo del Zofkine sobote suha. In potem..., potem bo vreme spet bolj prijazno. Sicer pa naj bi se že čez slabe tri tedne začelo meteorološko poletje, čeprav je bil Vršič še pred dnevi zaradi snega zaprt. Mimogrede, temperatura morja pa je že primerna za kopanje...Skandinavcev in Nnemcev namreč, saj ima komaj 18o C.
Varnost je pri gorniških podvigih vedno na prvem mestu. Med najpogostejšimi vzroki gorskih nesreč so zdrsi. V vsakem letnem času prežijo na drugem kraju: pozimi so to poledenela pobočja in grebeni, spomladi in deloma poleti snežišča, predvsem poleti pa strme trave ali gladke skalne plošče in police, posute s kamenjem. Kamenje se namreč stalno osipa z ostenij nad potmi, saj zakoni narave težijo k čim večji izravnanosti in izglajenosti strmih pobočij. Še posebej nevarno je, ko je podlaga po kateri hodimo mokra, bodisi zaradi jutranje rose, manjše plohe tik pred našim obiskom ali pa zaradi bližnjih izvirov ali taljenja višje ležečega snega. Posebej zahrbtna so snežišča oziroma njihovi ostanki v poznem poletju, ko je sneg na njih že povsem zbit in trd, pogosto pa se nehajo kar sredi pobočja. Vsaj cepin in po možnosti še dereze v takem primeru ne bodo odveč, pa čeprav jih bomo potrebovali le za nekaj deset ali sto metrov.
Pogledali smo si nekaj objektivnih vzrokov za nastanek zdrsa, največkrat pa je za to vrsto gorskih nesreč kriva predvsem naša nezbranost in neprevidnost. S tem so povezani slabo zavezan čevelj ali gamaša, spotikanje zaradi ovir na poti kot so npr. veje in kamni, površna, včasih celo nepravilna uporabe palic in derez ter opletajočih delov obleke ali nahrbtnika in podobno. Objektivno gledano lahko pride na poti do zdrsa v vsakem trenutku, vprašanje pa je, kakšna je sama pot in svet pod njo oziroma iztek pobočja na tem mestu. Od tega je odvisna tudi resnost poškodb. Na lahki poti v zložnem svetu si lahko privoščimo tudi opazovanje bližnje in daljne okolice, čeprav je priporočljivo, da se v te namene pogosteje ustavljamo. Predvsem na tehnično težjih in izpostavljenih (zračnih) mestih, pa se moramo povsem osredotočiti na svoje gibanje z iskanjem zanesljivih stopov in primernih oprimkov. Če so na poti varovala jih uporabljajmo, ena od temeljnih oblik preventive je samovarovanje. Pa o tem kaj več prihodnjič, raje se odpravimo na »teren«, a pri tem ne pozabimo vsega, kar smo povedali o zdrsih!
Tokrat se odpravljamo na »nekdanjo Koroško«, k Jezerjanom, kakor se imenujejo domačini na območju Jezerskega in okolice, ki je prišlo pod »Kranjsko« šele po 2. svetovni vojni (na to nas opozarja mejni kamen nad Zgornjimi Fužinami, zaselkom v dolini Kokre). Da so nekaj posebnega kaže tudi to, da imajo od nedavnega tudi lastno občino. Morda niste vedeli, toda pri domuje tudi najvišji, 130metrski slap na Slovenskem, imenovan Čedca, ki pa ima manjšo pomanjkljivost, namreč stalnost. Pač, lahko ga občudujemo dokler sonce in toplota ne stopita snega v krnicah nad ledeniško preoblikovano dolino Makekove Kočne. In letos bo tanek curek prek rdečkastega skalovja zagotovo še dolgo vodnat! V Zgornjem Jezerskem zavijemo desno po asfaltni cesti in po dobrem kilometru prispemo do parkirišča pri nekdanjem smučišču. V bližini je Makekova domačija, po kateri se imenuje celotna dolina. Ob parkirišču si lahko ogledamo še velik balvan, pri kmetiji pa mogočno tiso. Kažipoti pa nas že usmerijo k slapu Čedca, do koder je slaba ura hoda.
Slap Čedca pada prek razdrapanega ostenja v ozkem vodnem pramenu, s katerim se lahno poigrava celo močnejši veter. Ustje slapu je široko in koritasto, kar priča o nedavnem močnem odtoku ledeniških voda izpod ledenikov v krnicah na severni strani mogočne Kočne. Za ustjem pada voda čez steno, ki je nastala s prelomom. Prvih 70 metrov je slap prosto padajoč, preostalih 60 metrov pa drsi ob steni. Pred vso to mogočnostjo se ne pozabite obrniti naokoli, saj boste na drugi strani zagledali del čudovite Jezerske kotlinice in za njo gola, prostrana pobočja osrednjih Karavank – greben Košute. Pa nazaj ne prehitro, ustavite se še kje v tem skritem in preveč zanemarjenem ter pozabljenem kotu. Kolesarji pa si privoščite nekaj hoje do slapu, ne bo vam škodila, da pretegnete noge pred divjim spustom skozi najdaljše slovensko podeželsko naselje-Kokro. In pri tem ne pozabite na omejitve hitrosti v naseljih!
Gorniški pozdrav,
Miha<(p>