AO Nova Gorica - Jana Piculin: Po 3 letih planiranja smo ta vikend končno izvedli...
...“Drugi tradicionalni švicarski štiri tisočak s savno”. Tokrat je imel vsaj primerno višino, ostale podrobnosti moramo še dodelati. Do 2026 nam mogoče uspe.
V petek zjutraj smo izpred društva krenili Rok M, Rok K, Drejc, Cecilia, Matevž, Marko in Jana. Po dobrih 6h vožnje smo parkirali na vrh doline Valsavarenche in se povzpeli cca 700 višinskih metrov do koče Vittorio Emanuele II, ki je bila sicer že zaprta, a nudi v zimski sobi 35 ležišč. Glede na izjemno lepo vremensko napoved smo bili pripravljeni na spanje pred kočo oz. vsaj na tleh, zato smo bili prijetno presenečeni, ko smo ugotovili, da ni nikakršne gneče in dobili eno od sob s 13 posteljami popolnoma zase.
Proti vrhu smo štartali naslednje jutro ob 6h. Kot večina ostalih, ki so spali v koči, smo se odločili it po ferrati, saj naj bi se tako po poti gor izognili večjemu delu ledenika. Žal smo kasneje ugotovili, da se spodnjemu delu ledenika v nobenem primeru ne bi bilo težko izogniti, saj je bolj kot ne že zgodovina. Globalno segrevanje ne prizanaša..
Kakorkoli, odplezali smo tistih 200 m ferrate, ki je sicer lepa, saj poteka po kar izpostavljenem grebenu, pod katerim se v smeri koče Federico Chabod vije še obstoječi del razbrazdanega ledenika. Po njem se je iz omenjene koče proti vrhu vzpenjalo kar nekaj navez.
Ferrata se konča na t.i. oslovem hrbtu (Schiena d’asino), območju, kjer sta se včasih združila 2 kraka ledenika, ki ju je razmejeval omenjeni greben, po katerem poteka ferrata. Kot rečeno od desnega kraka ni ostalo več kaj dosti..
Na oslovem hrbtu smo začeli čutiti posledice življenja na 90 m.n.v. in srečevati vedno več ljudi. Gneča se je začela tik pod vrhom, kjer je potrebno prestopiti razpoko in premagati par bolj strmih metrov po trdi ledeniški podlagi, preden prideš do skalnatih stebrov, na katerih stoji kip Madonne. Z nekaj potrpežljivosti je šlo in okrog 12h smo vsi stali na “vrhu” in pozdravili Marijo.
Čredni nagon nas je zavedel, zato smo kot vsi ostali od kipa mirno sestopili in pozabili, da je pravi vrh hriba še nekaj metrov naprej po grebenu. Tako smo v resnici dosegli samo “fake” vrh pri Mariji.
Sestopili smo po normalni poti in večino časa obžalovali odločitev, da že pri avtu obujemo zimske čevlje, saj se je ledenik končal na cca 3600 m. n. v. Od tam naprej bi lažje sestopali v sandalih.
V povzetku: super vikend, izjemno lepo vreme, idealni pogoji za pristop in nekaj gneče pod vrhom. Družili smo se in se imeli fino ;D
Jana