Anja Črepinšek: V soboto, 12. avgusta, sva se s Primožem Brifahom odpravila v zahodni del Triglavske severne stene,
... z željo splezati Jugov steber dolg 900 metrov z oceno V-/IV, v katerem se je 11. avgusta 1924 smrtno ponesrečil eden izmed prvih večjih slovenskih alpinistov, Klement Jug, ko je sam poskušal preplezati do tedaj še nepreplezan steber.
Midva sva v smer vstopila zgodaj in v sončnem vremenu, se pravi v popolnoma drugačnih razmerah, kot so v steni vladale tistega dne pred devetindevetdesetimi leti. Skozi prvi del sva se prebila brez večjih težav, smer se namreč začne z lahkotnim soliranjem, poplezavanjem in iskanjem prehodov skozi grmovje, po približno dvesto metrih pa sva se navezala in začela s pravim plezalnim delom.
Začetni raztežaji po zajedi gredo precej naravnost, zato orientacija ni zahtevna, težavnostna stopnja pa se giblje okoli lepe štirice. Zahtevnejši del nastopi s previsom, ki je ocenjen s V+, zame eden izmed najlepših raztežajev smeri, saj je skala kompaktna, oprimki dobri, klini so že zabiti. Sledi še nekaj metrov plezanja, zagledaš dve navzdol obrnjeni votlini, levo od njiju pa je tudi že nabito sidrišče, ki ga ni težko najti.
Sledi raztežaj, ki vodi čez začetno ploščo, ocenjen IV-/V, kjer je sicer en klin že zabit, a ga ne dosežeš kar takoj, zato je uporaba »frenda« pred njim kar zaželena, nadaljuješ pa po zajedi, ki se na koncu odpre. Takrat prispeš do vrha rušnate glave. Menim, da je to del, kjer moraš imeti kar »trdno psiho«, saj so oprimki na »platastem« delu majhni, stopi redki, je pa res, da je trenje dobro in precej pomaga.
Plezanje v osrednjem delu je potekalo brez težav, malo težji je prehod čez manjši previs, mimo lesene zagozde, ki si zasluži petico, nato sledi nekaj lažjega plezanja, pa zadnja položna plošča, ki je po sredinskem delu res skorajda brez česarkoli oprijemljivega, zato jo je najbolje splezati kar nagnjen proti steni in s hitrimi koraki. Sledi še zadnja zajeda, kjer težavnostna stopnja znova doseže petico, skala, ki sprva izgleda krušljiva pa kar dobro drži, najdeš tudi nekaj klinov.
Tu se glavni plezalni del zaključi, a smeri še ni konec. Sonce, ki je v daljavi nakazovalo svoj zahod, gore obsijane z zlato rumeno, so nama kljub čudovitem razgledu dajale vedet, da morava naprej. Sledilo je nekaj hoje, lažjega plezanja s težavnostjo I, II, malo zahtevnejši prehod čez nek krušljivi del, kjer sicer hodiš, a je vse precej majavo, zato sva se tam znova navezala, pa zopet nekaj lepšega plezanja po kompaktni skali in velika zaključna monolitna plošča, po kateri se z užitkom sprehodiš.
Sledi še prehod skozi »tunel«, kjer se znova navežeš, saj je na tvoji desni prepad, na levi pa krušljiva stena, s katere tanke plasti odpadejo že z rahlim dotikom ramena, prav tako pa je en del bolje iti kar po vseh štirih, oziroma sklonjen, saj je vse skupaj precej nizko, naloženo kamenje pa tudi ne prispeva k dobremu občutku. Na sredini tega »tunela« je sicer zabit en klin, a sva midva sidrišče na »frende« naredila že kar na začetku.
Nazadnje dosežeš Zlatorogove steze in se po poti čez Plemenice spustiš v dolino Vrat.
Ker je bilo to moje prvo plezanje v Steni, sem do vzpona imela precejšnje spoštovanje, saj sem vedela, da je smer zahtevna, dolga, pa tudi orientacijsko se moraš kar znajti, kljub temu, pa sem se navsezadnje odločila, da grem, saj jo je Primož že splezal, kar seveda precej pomaga.
Plezanje mi je bilo res všeč, vesela sem, da postopoma pridobivam izkušnje v gorah, da zabiti klini čedalje lepše pojejo, da z vsako smerjo bolje prepoznavam lažje prehode in imam tudi več zaupanja vase.
Jugov steber se mi bo še posebej vtisnil v spomin tudi zaradi Jančarjeve drame,
Klementov padec, ki sem jo brala že v srednješolskih letih in je name pustila precejšen vtis. Menim, da ne glede na časovno razliko skoraj stotih let, ko je Klement Jug preizkušal svojo voljo, zmogljivost, udejstvoval svoj etični ideal v hribih in poskušal ljudem pokazati, kaj vse se da doseči z vztrajnostjo in nenehnim stremljenjem k boljšemu, k več, tudi mi danes v gorah iščemo podobne reči – mir, premagovanje samega sebe, puščanje strahov v dolini, razglede, ki sežejo v daljave in zavest, da smo kljub naši majhnosti – ki se je v gorah še toliko bolj zaveš – pomemben del zelenih prostranosti.
Zaključujem z Jančarjevimi besedami: »Kje bomo končali in kako, to je v rokah usode. Toda tvegati je treba. Zakaj življenje, ki ni nevarno, sploh ni življenje.«
In pa: »Človek mora navzgor, a navzgor vleče samo prebujenega človeka. Prebujen človek pa je tisti, ki čuti v srcu … ljubezen. Kdor ljubi, je sposoben premagati vse napore. Kajti ljubezen spodbuja voljo, teži k nevarnosti, k robu, k breznu … Kdor iskreno ljubi, je pripravljen na vse.«
Anja Črepinšek