Najboljši alpinist na Kranjskem, o katerem nismo nič vedeli

Tako v Julijskih kot Kamniško-Savinjskih Alpah obstajajo alpinistične smeri, ki zbujajo spoštovanje, čeprav so bile preplezane še pred prvo svetovno vojno. Takšne so na primer Tschadove smeri. Preplezal jih je v družbi ali sam, nekatere tudi v drznem sestopu. Toda kdo sploh je bil Klodwig Tschada, plezalec nemškega porekla, doma iz Ljubljane?

O Tschadi in njegovem življenju danes, razen redkih in nasprotujočih omemb v člankih in na spletu, ni najti skoraj nič uporabnega. Od planinskih publicistov ga je, a nerazumljivo površno, predstavil predvojni alpinist in pisatelj Boris Režek v knjigi Stene in grebeni, ki je izšla pri Planinski založbi daljnega leta 1959.
 

Režek ga opiše kot edinega pravega plezalca med ljubljanskimi Nemci, ki je opravil več drznih vzponov v letih, ko je bilo med Slovenci le nekaj belih vran, ki so se spogledovale z alpinizmom. Tako pravi: "Ljubljanski Nemec Klodwig Tschada (1877–1935), je bil uradnik Kranjske hranilnice in se je kot plezalec uveljavil razmeroma pozno, ko je bil star že 34 let." V nadaljevanju Režek ugotavlja, da tak samorastnik v Ljubljani ne bi mogel zrasti, saj se v svojem nemškem, alpinistično povsem nepomembnem ljubljanskem okolju, ne bi mogel tako razviti. Našteje tudi nekaj tedaj najzahtevnejših plezarij; vzhodno steno Watzmanna, južno steno Dachsteina in severno steno Reichensteina, v katerih naj bi si Tschada v prejšnjih letih pridobil izkušnje med nemškimi alpinisti.
Vprašanje je, od kod Režku podatek o Tschadovem nabiranju alpinističnih izkušenj med Nemci, saj v nemških virih pred letom 1910 o njem ni najti nobene omembe. Bilo pa bi tudi zelo nenavadno, če bi bila, saj je šlo za mladoletnega gimnazijca. Prav mogoče je, da so mu priče omenjale očeta, ki je dočakal starost in so se ga Ljubljančani kot upokojenega bančnega knjigovodje bolje spomnili. Grob očeta Ludwiga Tschade, ki je umrl leta 1931, se nahaja na ljubljanskih Žalah.

Zdaj, ko je od Tschadove smrti minilo več kot sto let, bi se končno spodobilo, da si odgovorimo na dve glavni vprašanji. Kdo je bil v resnici Klodwig Tschada? In, ali Kranjska pred prvo svetovno vojno med domačimi Nemci v resnici ni premogla še drugih ljudi, ki so bili sposobni zahtevnega plezanja? Če malce namignem, se odgovora glasita: Od opisa Borisa Režka o Tschadi drži zgolj priimek. Navaja napačen podatek o letnici rojstva, smrti in celo napačno ime. In Ljubljana je v času monarhije vsekakor premogla nekaj ljudi, ki so bili sposobni opraviti zahtevnejša alpinistična dejanja.

V popisu prebivalstva družino Tschada prvič zasledimo leta 1900. Oče Ludwig Tschada se je, kot je zapisano v rubriki "Rojstni kraj in dežela", rodil leta 1862 v Budimpešti na Ogrskem in se preselil v Ljubljano, ko je imel štiri leta. V odrasli dobi se je zaposlil kot knjigovodja pri Kranjski hranilnici (Krainische sparkasse) in se oženil z Ljubljančanko Marijano Podlogar. Poleg najstarejšega Ludwiga, ki se je rodil 1. februarja 1892, sta imela še osem otrok, od tega je bilo pet sinov. Nikomur ni bilo ime Klodwig. 
V rubriki "Občevalni jezik" je pri vseh družinskih članih (tudi pri materi, ki je bila brez dvoma Slovenka) navedena nemščina. Tako je najverjetneje velel popisovalcu zapisati glava družine, ki je bil zaposlen pri nemški banki. Otroci, ki so bili torej napol Slovenci, so s svojimi vrstniki v lokalnem okolju tako kot vsi, govorili slovensko.

Družina Tschada

S pomočjo odkritih sorodnikov, je na dan prišlo več drobcev, ki odstrejo izvor družine. Čeri življenja so očeta Ludwiga, ko je imel štiri leta, naplavile v Ljubljano. Njegova mama Terezija je bila doma iz Ribnice, oče pa je izviral iz Altzedlischa (danes Staré Sedliště op.a.) v Češkem gozdu. Ludwigov oče je bil eden prvih strojevodij v monarhiji, kar je bila v tistem času zelo pomembna državna služba. Zakonca sta verjetno zaradi očetove službe živela v Budimpešti, kjer sta se jima rodila dva otroka. Žal se je oče leta 1866 smrtno ponesrečil na železnici nekje blizu Prage, ko sta bila Ludwig in sestra Augustina še majhna. Mama, ki je ovdovela pri triintridesetih letih, se je z otrokoma preselila nazaj na Kranjsko. To pojasni zakaj se je Klodwigov oče Ludwig, rojen na Ogrskem, pri komaj štirih letih pojavil v Ljubljani.
Mama je po očetu prejemala pokojnino, ki je družinici omogočila preživetje, Ludwigu pa pozneje šolanje, ki mu ni delalo preglavic. Po šolanju se je zaposlil v nemški Kranjski hranilnici in napredoval vse do glavnega knjigovodje. Na svoje delo se je zelo dobro spoznal, in po pripovedovanju sorodnikov ob službi, o knjigovodstvu tudi zasebno poučeval ljubljanske trgovce, s čimer si je izboljšal dohodke.
Oženil se je z Marijano Podlogar, s katero sta si v otroštvu delila podobno usodo, bila je namreč sirota. Vsega skupaj se jima je v zakonu rodilo devet otrok, ki pa kot je bilo v tistem času običajno, vsi niso preživeli otroških let. Zaradi otroške bolezni je pri treh letih umrl prvorojenec Wilhelm, nazadnje pa še najmlajša dva sinova. Obema je bilo ime Emmerisch. Prvi ni dočakal enega leta, drugi, ki je pokopan poleg očeta na Žalah, je umrl med prvo svetovno vojno zaradi dizenterije, imel je le devet let. Tako sta poleg štirih sester, po moški strani zadnje leto vojne dočakala le Klodwig in njegov deset let mlajši brat Ferdinand. Slednjemu gre zasluga, da se je spomin na Klodwiga Tschado ohranil do danes, saj je napisal njegov življenjepis. Starejši brat mu je bil kot je zapisal, vse življenje svetel zgled. Nanj so starši polagali največ, za Ferdinanda pa sploh ni čudno, da je nanj naredil tak vtis. Bil je prototip starejšega brata, ki zmore vse česar se loti in je ni stvari, ki se je ne bi upal lotiti. Pa še pojasnilo glede imena: Ludwig, ki mu je bilo ime tako kot očetu, si je v gimnaziji omislil vzdevek Klodwig, po katerem je bil znan prijateljem, uporabljal pa ga je tudi pri športnih udejstvovanjih. Povsod drugje je seveda moral uporabljati uradno ime Ludwig.

Klodwigovo otroštvo in obiskovanje gora

Oče Ludwig je bil velik ljubitelj narave. Avtomobilov je bilo na Kranjskem še malo, zato pa so bile prašne ceste kot nalašč za hojo in spoznavanje na nogah dosegljive okolice. S seboj je na dolge sprehode jemal tudi otroke, ko so bili že dovolj veliki in pri tem jim ni prizanašal, kot se spominja Ferdinand. Vsakodnevno so prehodili po deset kilometrov, ob nedeljah, ko je bil oče najmanj prizanesljiv, pa tudi več kot dvajset. Oče je rad zahajal tudi v gore in ko je bil Klodwig star trinajst let, ga je peljal na Grintovec in Triglav. In tam se je kmalu pokazala tudi  Klodwigova drzna plat. Iskal je svoje meje in kot pri vsakem početju, skušal priti dlje kakor drugi.
"Takrat je bilo planinstvo na Kranjskem razdeljeno na dva dela; na sekcije DӦAV, ki so označile prve planinske poti in zgradile prve planinske koče, ter na slovenski SPD s slovenskimi kočami in potmi. Bile so tudi razlike in razhajanja med ljudmi. Mi smo doma imeli kuharico Katro, ki ni bila tako stroga kot naša mama in smo jo vedno šteli za del naše družine. Preko nje smo se dobro povezali tudi s preprostim slovenskim ljudstvom, vendar je bilo to v popolnem nasprotju z nastajajočo slovensko inteligenco.
Označene planinske poti, po katerih je hodil naš oče, so za Klodwiga kmalu postale premalo zanimive, zato se je v planinstvu že pri petnajstih letih osamosvojil in se začel preskušati v plezanju. S planinskimi kočami se ni obremenjeval, čigave so. Prenočišče si je raje poiskal pri pastirjih in oglarjih, ker so bila njihova preprosta bivališča višje in bliže goram, pa tudi cenejša. Od doma je bil vajen skromnosti in zlahka je shajal s tistim, kar je bilo na voljo podobno kot tudi mi ostali. Naš najljubši zajtrk je bila polenta z mlekom, brez vseh dodatkov," je zapisal Ferdinand v spominih.

Šolanje na realki in odhod na Dunaj

Klodwig je v Ljubljani obiskoval osnovno šolo in prvo gimnazijo. Učenje mu je šlo zlahka in sproti od rok. V letniku 1909/10 je maturiral na ljubljanski realki. V arhivu dunajske univerze so bili prijazni in poslali popis maturantov, kar se je izkazalo kot uporabno zato, ker med njegovimi sošolci najdemo tudi Maxa Palouca, s katerim sta pozneje skupaj preplezala nekaj smeri.
Očitno ni šlo za odljudnega in tevtonsko zadrtega človeka, ki bi se načrtno izogibal slovensko opredeljenih sošolcev, kakor mu pripisuje Režek. Tako Palouc, s katerim je skupaj plezal v Ojstrici in Planjavi kot Kilar, s katerim sta skupaj planinarila, sta bila (tedaj še oba!) Slovenca, zato Režkov opis ne ustreza. Vsekakor je imel Režek med še živečimi sošolci iz realke možnost to preveriti, ni pa nujno, da je nekaj let po koncu druge svetovne vojne za to obstajal interes. Vsako vojno se skuša prikazati kot očiščenje slabega, kar je povezanega s preteklo državno ureditvijo. A se pozneje rado pokaže, da je bilo "pri čiščenju" uporabljenega več belila kot čistila.

Drzni alpinist

Alpinistični dosežki Klodwiga Tschade se pojavijo meteorsko, med zadnjimi počitnicami pred odhodom na Dunaj. Kje se je pred tem, komaj osemnajstletni dijak tako na hitro priučil drznega, in kot se je izkazalo, zanesljivega plezanja, bolj ali manj ostaja uganka. Zagotovo pa ne v Nemčiji.
Fant je bil verjetno tako kot oče član Kranjske sekcije DÖAV, saj je bila hranilnica, kjer je bil oče zaposlen, znana kot največja denarna podpornica sekcije. Vendar pa ni podatka, da bi Kranjska sekcija imela plezalni klub, kjer bi se mladina učila plezanja. Najverjetneje je, da so se fantje (in tudi dekleta!) vadili v šmarnogorskem Turncu, ki še danes velja za ljubljanski plezalni vrtec (klettergarten). Pri tem so se lahko celo srečali s prvimi slovenskimi fanti, ki jih je privlačilo to početje. To omenja drenovec Pavel Kunaver v članku Prvi klin v slovenskem stebru: "Brinšek je postal naš prvi učitelj v plezanju, četudi so takrat nekateri mladi Nemci v Ljubljani; Klauer, Tschada in drugi že plezali v Turncu pod Šmarno goro. Trinajstletni smo se že poizkušali v skalah na polhograjski Grmadi, in šele pozneje prešli na Šmarnogorske skale." Kunaver potrjuje, da so ljubljanski Nemci že pred njimi trenirali v Turncu in s tem dali zgled njim, drenovcem.
Do slab raztežaj dolge smeri v Turncu so seveda vse kaj drugega kot odkrivanje novih smeri v labirintih visokih sten, s katerimi se je mladi Klodwig Tschada spoprijemal kot bi že nekoč prej v sanjah videl vse skrite prehode.
Vodilni člani Kranjske sekcije so imeli po letu 1900 že naprednejši pogled na "vratolomno turistiko" kot vodstvo SPD, in alpinističnih dosežkov niso dosledno zavračali.

Po spominih brata Ferdinanda, so bile gore Klodwigova velika strast, plezalnih tur pa se je loteval na kar najbolj naraven način. Klin zabit v skalno razpoko mu je predstavljal res zadnjo možnost. Bil je dober opazovalec narave; njegovi opisi plezanja so bili redki, vendar detajlni. Zavedal se je mogočnosti narave in človeških meja. Vedno je živel v določenem razumnem tveganju, vedno si je veliko upal, vendar je vse kolikor se je le dalo, prej temeljito premislil.

Plezanje na Kranjskem pred prvo svetovno vojno

Pri Slovencih je obstajal dvajsetletni zaostanek v planinstvu, zato so na plezalce še vedno gledali kot na potencialne samomorilce, ki jim niso dovolj zavarovane planinske poti, ki so jih trudoma zgradili. Odnos planincev do plezalcev slikovito odraža reakcija zvestega člana in podpornika Slovenskega planinskega društva (SPD) dr. Ivana Tavčarja. Ta je na Kredarici z družbo čakal svojega sina, ki se je v spremstvu vodnika povzpel na Triglav.
Ravno tistega dne (nedelja, 20. avgusta 1911) so drenovci preplezali Slovensko smer in se polni navdušenja odpravili do koče na Kredarici, kjer so se navzočim turistom pohvalili, da so kot prvi Slovenci, sami in brez vodnika preplezali Triglavsko severno steno. Najstniki so bili nekoliko preveč glasni, zato jim je za omizjem prisotni pisatelj in politik, privoščil pikro opazko, ki je Kunaver nikoli ni pozabil. Šele dobrih petdeset let po dogodku je v Planinskem vestniku opisal zoprni prizor v koči in še tedaj iz obzirnosti izpustil ime opazkarja. To je razkril šele v biografiji z naslovom Moje steze: "Vsi prežeti od velikih doživljajev in srečni, da smo sami našli pot čez ta siloviti prečudno razčlenjeni zid, smo vstopili v kočo na Kredarici in v napačnem zanosu povedali, kaj nam je uspelo. Ob več mizah skupaj so sedeli tedaj člani odlične ljubljanske družbe z znanim politikom in pisateljem dr. Ivanom Tavčarjem v sredini. Ta nas je počastil z besedami: 'Al bi vas kofnil!' In družba je dalje jedla svoje kranjske klobase, mi pa smo komaj dobili slamnjače na skupnem ležišču … Kaj hočemo, tako so takrat gledali na plezalce, ki so si drznili pred njimi in istočasno s tujci, predvsem Nemci, v še nedotaknjeni svet mogočnih sten gora."

Tri plezalne sezone

Klodwig Tschada je ob koncu najstniških let, v treh poletnih sezonah, med letoma 1910–1912, opravil vse svoje alpinistične vzpone. Postal je član Dunajskega akademskega kluba (Akademische Sektion Wien). Veliko je plezal sam in tudi v sestopu, kar ni bila navada. Za sestop po severni steni Kokrske Kočne mu Režek, ki je to goro odlično poznal, odkrito priznava drznost brez primere in iznajdljivost pri iskanju naravnih prehodov. V članku z naslovom Južni greben kokrske Kočne, ki je v Planinskem vestniku izšel v prvem letu druge svetovne vojne, se na Tschado spominja z dobro mero slabe vesti, česar pa pozneje, ko je imel priložnost, ni nikoli popravil: "Malo pod vrhom, tik ob stezi, je strmi, tesni kamin, kjer je leta 1911 začel Klodwik Tschada svoj sloviti sestop po severni steni Kočne. Resna reč za tisti čas! Kdo še ve za tega zaslužnega moža, ki je večinoma sam preplezal več danes že klasičnih smeri v Savinjskih Alpah? Pred nekaj leti je umrl v Ljubljani in nihče mu ni posvetil niti vrstice v spomin!" Pri tem pa še bolj nenavadno, da Tschade ne omeni niti pedantna Mira Marko Debelakova v Kroniki Triglava, ki se ji zlepa ni nič izmuznilo.
Ugibanja, ali je Klodwig Tschada v svoji kratki alpinistični karieri preplezal tudi kakšno od smeri v severni steni Triglava, je porodila skica, ki jo je prispeval za odlični vodnik po Julijskih Alpah, delo načelnika Kranjske sekcije, ki je izšel leta 1914. Dr. Rudolf Roschnik je v Tschadi našel človeka, ki je Triglavsko severno steno dovolj dobro poznal in imel dovolj risarskega smisla, da je v skico vrisal do tedaj preplezane smeri in pomembnejše detajle. Ugibanja so bila upravičena. Akademski klub je v svojem letopisu objavil, da je Klodwig Tschada poleti leta 1912 sam ponovil Nemško smer.

Plezalni vzponi Tschade zabeleženi v arhivu Akademskega kluba na Dunaju:

1910:

Kokrska Kočna, avgust 1910: prvi sestop po severni steni, sam.

1911:

Kokrska Kočna,  prvi sestop po zahodnem grebenu, sam

Turn pod Razorjem, prvi vzpon v severni steni, IV, 60 m, sam

Ojstrica, prvi vzpon čez vzhodno steno, z Maxom Paloucem, III, 700 m

Škrlatica, varianta v severni steni. Robert Damberger, Klodwig Tschada, Karl Niederdöckl

Planjava, severna stena, prvi vzpon, z Maxom Paloucem, IV/III, 1000 m

Kanin, severna stena, s Friderichom Fanegichom, II, 200 m

Triglav, severna stena, Nemška smer, IV, 800 m, sam

Tega leta je v dnevnik Akademskega kluba vpisal tudi nekaj planinskih vzponov: Vršič, Snežnik, Montaž (Parte di Mezzo), dvakrat Triglav, Grintovec, Skuta, Grossglockner, Hohe Scharte

1912:

Velika Ponca, z Gustavom Renkerjem, II, 400 m

Turska gora, prvi sestop po severni steni, sam

Turn pod Razorjem, varianta v severni steni, IV, 60 m, sam

Travnik, severna stena, III/IV, 700 m, sam

Prisojnik, vzhodna stena, drugi vzpon, sam

Vpisani zimski vzponi: Hoch Schwab, Kitzbüheler Horn, Grossen Tragl, Lawinenstein, Zwischensulzbachtörl

Grebenski zemljevid markiranih poti v Kamniško-Savinjskih Alpah je poleg zemljevida skupine Razorja in Martuljskih gora iz leta 1908 eden izmed zanimivih poskusov v kartografiji, ki se je je lotil takrat šestnajstletni gimnazijec.
 

Sam v Nemški smeri

Klodwig Tschada je v poletju 1911 opravil izredno dejanje, ko je kot prvi sam ponovil Nemško smer. Soliranje smeri sicer ni bilo predvideno, kajti za to turo je bil dogovorjen s soplezalcem Paloucom. Kaj je botrovalo, da je Palouc v Vrata prispel šele en dan kasneje, iz opisa žal ne izvemo. Morda je bilo v Klodwigovi odločitvi tudi nekaj nečimrnosti. Vreme je bilo dobro in bil je trdno odločen, da opravi ta vzpon, zato ni hotel čakati v negotovosti, če bo soplezalec prispel ali ne. Vsekakor je Max Palouc 6 takrat zamudil življenjsko priložnost, da bi preplezal Nemško smer.

Plezalni dnevnik: Severna stena Triglava, avgust 1911
V samotni dolini Vrata je globoka noč, ko pridem do oglarske kočice in skozi nizka vrata vstopim v sajasto notranjost. Dve zakajeni postavi se dvigneta iz slamnjač in si radovedno ogledujeta poznega gosta. Stari oglar, s katerim sem v sončnih dneh preživel že veliko ur v sproščenem klepetu, me takoj prepozna in z veseljem pozdravi.
V spodbudnem pogovoru mine kratka ura, medtem ko jem večerjo in v običajni naglici pakiram nahrbtnik. Zunaj tli mogočen kup oglja, iz lukenj v kopi se lenobno vijejo trakovi modrikastega dima, ki s svojim ostrim vonjem polnijo hladen gorski zrak. Ogenj na ognjišču ugaša in le tu in tam utripa kakšno poleno, ki meče slikovite sence na borno opremo oglarske koče in njene prebivalce. Stopim na prosto in od dima rdeče oči usmerim v temno steno, ki se dviga visoko nad dolino. Zdi se, da mi je vreme naklonjeno. Oblaki, ki so segali čez vrh Triglava in proti Luknji, so se že zdavnaj razblinili v kopreno. Srce mi radostno bije v pričakovanju jutrišnjega dne. Le ena stvar mi kali dobro razpoloženje: pogrešam svojega sopotnika, ki mi je obljubil, da se mi bo pridružil na tej veliki turi. Strahopetni in premišljeni um mi svetuje, naj raje čakam na negotovi prijateljev prihod, toda kljubovalnost se pogumno upira tej zahtevi: bom šel pa sam! Ko ležem, je že polnoč in nekaj minut pozneje padem v krepčilni spanec.

Iz sanjskega sveta me je prebudilo dogovorjeno vpitje iz oglarske koče. Zaspano sem se kobacal z lestve, ki je bila zdaj vsa mokra od rose in previdno splezal s senika. Zvezde na nebu so še vedno mirno sijale. Ura je bila štiri. Malo raztezanja udov in pretegovanja je odpravilo zaspano ohromelost. Ognjišče je bilo že budno in ogenj je veselo prasketal, tako da so iskre izletavale v zrak. Po obilnem zajtrku stopim proti koncu doline.
V šibki svetlobi sem bolj sanjaril, zdaj pa prihajajoči dan že usmerja vso mojo pozornost na severno stran Triglava, ki se dviga v osupljive višave. Mračno in monotono deluje mogočna stena in glavo moram nagniti nazaj, da lahko vidim njen rob. Končno prvi bledi sij preleti najvišji rob, ko tresoč stojim in občudujem okolico pod vtisom vsemogočnosti.

 

Skica vzponov v variantah Nemške smeri, ki jo je Klodwig Tschada narisal za Rotschnikov vodnik po Julijskih Alpah, izdan leta 1914. Tschada je glede na opis ponovil Zimmer-Jahnovo varianto z izstopom sredi Kugyjeve police in dodal vzpon na vrh.

 

S tresočimi prsti - nočem zanikati velikega vznemirjenja - izvlečem skico vzpona. Mešanica možnosti se kot pahljača odpre mojim preiskujočim očem. In potem spet ta stena; ta groza, ki vabi, njen pritisk se mi zdi kar otipljiv. Da ne bi izgubljal časa, pohitim do kraja, kjer vidim planinsko pot čez Prag. Po nekaj minutah prispem v kot, ki ga obdajajo krušljive rdeče stene in taleči se sneg. Preobujem se in se povzpnem levo, na široko polico. Nahrbtnik privežem na dolgo vrv, da ga bom na težjih mestih lahko povlekel za seboj. Sledim gruščnati terasi, ki vodi do velikega, spolzkega žleba. Stena v njem mora biti nepreplezljiva, saj jo je voda zlizala do gladkega. Zraven se dviga stolp, ki s steno tvori ozko škrbino. Pod previsen blok odložim vetrovko in cepin, da se razbremenim teže. Po ozkih stopih se vzpnem po stebru, dokler ne dosežem točke, kjer je mogoče prestopiti škrbino. Zgornji del zahteva veliko spretnosti in me spravi v vznemirljivo mrzličnost. Le še zelo malo razmišljam o vrnitvi in srečna drznost bo tokrat moja spremljevalka vse do vrha Triglava.
Žleb je podoben velikemu koritu in poln pravih balvanskih pošasti. V tej divji grapi hitim od balvana do balvana, dokler gre. Stena postane navpična, plitvi kamini v njej so videti zelo izpostavljeni. Tod je skoraj nemogoče plezati, toda na levi pod mogočnimi previsi teče čudovita polica vse do mejnega stebra grape. Nadaljuje se skozi vrsto navpičnih kaminov na veliko teraso. Bilo je res veliko veselje, tako svobodno in sproščeno se sprehajati po trdnem, le rahlo nagnjenem grušču. Če mi le ne bi bilo treba skrbeti, kaj bo v nadaljevanju? Povsod je namreč videti nemogoče, le navpično nad seboj vidim ozko, navzven nagnjeno črno poč.

Nekaj kratkih verzov, ki jih je Klodwig Tschada morda še pod vtisom svojega drznega dejanja z odločno pisavo zapisal v svoj dnevnik

Nahrbtnik bo še ostal kjer je, saj bi se bilo nemogoče stisniti z njim v to 15 cm široko razpoko. Sledi čas za dvigovanje, pritrjevanje in zatikanje. Razpoka zahteva trdo delo in vso mišično moč. Z zagozdenimi rokami in levo nogo, sem se centimeter za centimetrom pomikal navzgor po spolzki skali. Končno je bil previs premagan, vendar mi je sitna razpoka še dolgo odzvanjala v glavi in utrujenih mišicah. Do tega mesta sem preplezal tretjino stene. Ta zdaj postane nekoliko lažja. Njeni številni stolpi, kamini in žlebovi se združijo v ogromen kamnit slap zgornjega dela stene. Težave so le v številnih previsih, ki jih je treba premagati, in od katerih so mi zlasti štirje nudili precej trd odpor. Čudovito mesto za počitek se mi ponuja v nadaljevanju in svojim pregretim mišicam dovolim, da si nekoliko odpočijejo. Medtem z očmi in s pomočjo Jahnove skice v roki iščem nadaljevanje. Nasproti mene se na mestu, kamor želim priti, blešči zaplata
rumenega jegliča. Stena je še v senci in prijeten hlad mi boža segrete ude. Opazujem ostenje Škrlatice, obsijano z ognjenim sijem. Niti kančka snega ni tam, ker ne more kljubovati žgoči sončni pripeki.
V pričakovanju, da kmalu dosežem rob stene, zapustim to čudovito mesto in se po razčlenjenih skalnih počeh vzpnem višje in dosežem snežno zaplato, po kateri se da lepo napredovati in pridobiti višino. A na vseh težjih mestih moram svoj težki nahrbtnik vdano vleči za seboj. Zaradi tega balasta sem imel nasploh veliko težav. Kot z lovkami polipa se je oprijel vsakega najmanjšega skalnatega izrastka in ni popustil še tako brutalni sili.
Nobeno mesto me ne ustavi prav dolgo. Študiram, študiram in še enkrat študiram. Tako grem vztrajno naprej, vse dokler z olajšanjem ne dosežem roba stene. Potikam se po majavih skalah Kugyjeve police, ki ločuje steno od vršnega nadaljevanja. Na levi se mali ledenik strmo lomi proti večjemu in debelejšemu polju firna. Tisoče malih potočkov snežnice je v trdo, prosojno modro površino izdolblo nešteto žlebičev. Voda, ki odteka pada čez bele
previse triglavske stene, tam prepredene s črnim mahom. Hodim po strmem melišču in snegu in po več manjših premorih, se bližam vrhu gore. Sledim
grapi do vrste kaminov, ki pripeljejo do višine Malega Triglava. Pred menoj je le še lažje plezanje. Ko dosežem vrh, je ura 10.10. Še nikoli doslej nisem videl tako jasnih Visokih Tur. Z vpisno knjigo v rokah si privoščim visokogorsko sončno kopel in pojem zadnje ostanke skromnih zalog, dokler ne ostane le prazna vreča. 

V sestopu sem se počasi štiri ure vračal do oglarske koče v Vratih. Tam pa je na moje veliko začudenje sedel moj prijatelj Max z veliko skledo polente v rokah in okoli ust. Jasno je, da sem mu takoj navdušeno pomagal in zaradi volčje lakote nato nisem mogel niti vstati. Popoldne je v pogovoru hitro minilo in v dolino sva se spustila šele v prihajajočem večernem hladu. Zlato zahajajočega sonca je preplavilo greben Škrlatice in mrak je zdrvel navzgor po temnih jelovih pobočjih. Nekaj časa sva stala očarana nad prizorom, dokler niso ugasnile še zadnje luči na vrhovih in so se pojavile prve zvezde. Nadela sva si nahrbtnike in se odpravila v Mojstrano.

Zdaj ga vidiš, zdaj ga ne vidiš …

Klodwig Tschada je z letom 1913 nenadoma zaključil s plezanjem, saj nima zabeleženega nobenega vzpona. Kot meteor na nočnem nebu, je razsvetlil plezalno sceno na Kranjskem in ugasnil. S takšnim dejstvom se je pri iskanju podatkov o zelo aktivni osebi, kakršna je bil Klodwig, težko sprijazniti. Zato je sledilo brskanje po digitalni bazi starih avstrijskih časopisov. A to je namesto neznanih plezalnih podvigov dalo kaj nenavaden rezultat.
Dunajski Allgemeine Sport Zeitung je konec leta 1913, med kratkimi športnimi novicami objavil, da je Klodwig Tschada v kategoriji novincev zmagal v bazenskem plavanju na 60 m. Da bi se dober alpinist čez noč prelevil v uspešnega plavalca, je slišati bolj velika neumnost kot debela laž. Vendar v njegovem primeru ni bilo tako. Fant je bil unikaten, kot je unikaten njegov vzdevek Klodwig, ki ga kot moško osebno ime težko prepozna celo svetovni splet.
Kljub presenetljivim začetnim uvrstitvam, mu hitrostno plavanje ni predstavljalo primernega izziva, zato se časopisne novice z njegovimi plavalnimi rezultati začnejo in končajo v letu 1913 … potem pa se v drugi športni rubriki pojavijo v letu 1914. Klodwig se je namreč odločil, da ne bo hodil moker s tekmovanj in zasledimo ga kot novega člana posadke četverca s krmarjem. Veslal je za dunajski klub Pirat in v petih mesecih z ekipo dosegel vidne uvrstitve, ki so bile priobčene med športnimi novicami.
V eni od številk Sport Zeitunga je bila posadka Pirata tudi pobliže predstavljena in v njej je bila objavljena fotografija članov. Velika sreča, saj je to edina javna fotografija, na kateri vidimo obraz tega čokatega, temnolasega fanta. Zadnja novica o regati, ki se je je udeležil Klodwig Tschada, je bila objavljena 13. junija 1914, ko je Piratu pomagal priveslati drugo mesto.

Veslaška ekipa dunajskega Pirata, za katero je Klodwig (označen s puščico) uspešno tekmoval leta 1914

Športnik na Dunaju

Spisek športnih panog s katerimi se je Klodwig ukvarjal, je po bratovih spominih še daljši. Pozimi je tudi smučal in tekel na smučeh. Poleg plavanja je bil še pogumen skakalec v vodo. Fotografija iz družinskega arhiva, je bila posneta na neznani lokaciji. Pod lesenim mostom teče manjša reka dvomljive globine, ob straneh stojijo trije opazovalci, ki zrejo v visok in drzen skok Klodwiga, ki leti proti vodni gladini v elegantni "lastovici".
Na drugi fotografiji, žal zelo obledeli, spoznamo Klodwiga jezdeca. Slednja je morala nastati med vojno, saj ima na sebi oficirsko uniformo. Sedi vzravnan in nasmejan na visokem konju, za njim se nahaja avtomobil. Po visokem opečnatem dimniku sodeč, se nahaja pred nekakšnim industrijskim objektom, ki trenutno ni v uporabi. Verjetno gre za posnetek iz Galicije, torej iz časa, ko je bil podporočnik pri poljskem topništvu.
Med diplomanti dunajske Tehnične univerze, na katero se je vpisal leta 1910, pa Klodwiga Tschade ni. Moram priznati, da sem sprva pomislil, kako je mladega fanta prevzelo velemesto in je daleč od oči staršev obesil študij na klin ter se raje predajal ukvarjanju s športi, kar mu je več kot očitno predstavljalo izziv in navdušenje.
Odgovor sem našel v univerzitetnem arhivu, pozneje pa še v bratovih spominih. Z univerze  so potrdili, da je bil fant res vpisan k njim in končal prvi letnik strojništva, nato pa se je prepisal na gradbeništvo. Tam je leta 1912 v minimalnem času opravil prvi državni izpit (ekvivalentno sedanjemu dodiplomskemu študiju), ter nadaljeval do poletnega semestra leta 1914. Zadnji posamezni izpit je opravil 14. julija 1914, štirinajst dni pred izbruhom prve svetovne vojne. Zmanjkalo mu je nekaj izpitov, da bi diplomiral in opravil še drugi državni izpit. Klodwig je bil ne samo raznovrsten vrhunski športnik, temveč hkrati odličen študent, ki ni želel razočarati staršev, ki so mu omogočili študij na Dunaju.
Morda prav v tem tiči razlog za nenavadno menjavo njegovih glavnih športnih panog. Gore in plezalne stene so oddaljene od Dunaja, še precej bolj pa so bile v času, ko se je lahko popotnik zanesel le na vlak med mesti in poštno kočijo do manjših krajev. Plavanje in veslanje je lahko prakticiral blizu doma.
Kot rečeno, z julijem 1914 vpisi v njegovem indeksu prenehajo. Glede na to, da med opombami nima omenjene vojaške službe, bi lahko pomenilo, da je bil vpoklican ali se prostovoljno javil v vojsko že med poletnimi počitnicami leta 1914 (komentar arhivarja Tehniške univerze na Dunaju, op. a.).

Od topniškega oficirja do izvidniškega pilota

Čeprav še ni dokončal študija, je bil Klodwig za cesarsko in kraljevo vojsko Avstro-ogrske monarhije uporaben kader. Postal je kadet pri poljskem topništvu, bil nato povišan v praporščaka, prejel medaljo za pogum 1. stopnje in dosegel čin rezervnega poročnika v ljubljanskem polku poljskega topništva (Feldkanonenregiment). V prostem času v zaledju bojišča, se je posvečal študiju in se vestno pripravljal na manjkajoče zaključne izpite. Izogibal se je plehki oficirski družbi, ki jo je povezovalo predvsem pijančevanje.
Vojaški razpored, ki je doletel Klodwiga, ni bil idealen. Njegov nemirni duh se je mučil pri poljskem topništvu, ki predstavlja eno najbolj statičnih vojaških enot. Logaritmično preračunavanje elevacijskih kotov in trajektorij izstrelkov je dolgočasno početje, zato ne preseneti, da se je Klodwig uspel izviti iz spon in se izšolal za topniškega opazovalca (opazovanje se je izvajalo z opazovalnega balona, ki je bil preko navijalnega bobna z jeklenico pritrjen na tla). Kot navaja Sandi Sitar, naj bi bil Tschada od maja do avgusta 1916 v letalski šoli in nato letel kot izvidnik pri letalski enoti št. 32, kar se ujema s podatki, ki jih navaja brat Ferdinand. Žal je že 30. septembra 1916 na romunski fronti v južnih Karpatih moral zasilno pristati, in pri tem z letalom končal v drevesnih krošnjah. Prišel je v vojno ujetništvo, ki je trajalo leto in pol. Ujetniške dni je težko preživljal, čas si je kolikor se je dalo krajšal z risanjem. Domov se je vrnil v prvih dneh maja 1918, po podpisu premirja z Romunijo in po izstopu Rusije iz vojne.
Tedaj je želel tudi na hitro končati zadnji manjkajoči semester na univerzi, vendar zaradi nekih banalnih razlogov ni dobil študijskega dopusta. Bil je neskončno razočaran. Pričakoval je, da mu bodo po štirih letih preživetih na bojišču in v ujetništvu, za kar je bil tudi odlikovan, vojaške oblasti šle vsaj nekoliko na roko. A vojska je potrebovala vsakega vojaka in Klodwig bi se moral zglasiti k rednim enotam v Wiener Neustadt. Namesto tega je odšel naravnost na fronto, k svoji letalski enoti na Piavi. Tam so ga stari tovariši z veseljem sprejeli.

Smrt v zadnjih mesecih vojne

Pretresljivo smrt na Piavi najbolje pojasni pismo oficirja, ki je moral o smrti njihovega sina obvestiti družino. "Dne 20. julija sta se vračala z izvidniškega poleta nad sovražnimi linijami. Pilotiral je pogumni Schmidts, ko ju je v bok letala nenadoma zadel sovražni ogenj. Prisebni pilot je še uspel letalo spraviti za avstrijske linije in tam zasilno pristati med rečnim bregom in nizkim drevjem. Ob trdem pristanku so se letalu odlomili deli kril in podvozja. Strojnica, s katero je upravljal opazovalec Tschada, se je odtrgala z nosilca in mu narobe obrnjena obležala na nogah. Po zanesljivi izjavi pilota, mu je Tschada, ki se je skušal osvoboditi iz razbitin dejal: "Bravo, Schmidts, nič se nama ni zgodilo." Takoj zatem se je sprožil strel, ki je Tschado zadel neposredno v srce, kar je povzročilo smrt. Zdi se, da je nesrečnež z nogo nerodno zadel sprožilec in s tem sprožil strojnico. Dan po nesreči, 21. julija smo ga pokopali na pokopališču v kraju Mansué pri Oderzu, na ravnici pod furlanskimi Dolomiti." Na grobu so njegovi tovariši postavili križ s poškodovanim letalskim propelerjem in pod njim zasadili nekaj cvetja. Dočakal je šestindvajset let ...

Kaj bi bilo, če bi bilo?

Tega ne ve nihče. Ali bi Klodwig po končani vojni nadaljeval z veslanjem, se morda vrnil k alpinizmu ali se v celoti posvetil poklicni karieri? Glede na njegovo presenetljivo energijo najverjetneje kar vse troje, in še kaj za povrh …
Njegov deset let mlajši brat Ferdinand, se je vse življenje trudil, da bi zapolnil luknjo v družini, ki jo je povzročila Klodwigova smrt. Vpisal se je na isto dunajsko univerzo in končal isti študij, ki ga ni uspel njegov brat. Postal je priznan gradbeni strokovnjak in uspešen projektant jezov avstrijskih hidrocentral. Naredil je vse, da bi staršem olajšal spomin na izgubo ljubljenega sina. Mama po Klodwigovi smrti, kot pravi, nikoli ni bila več ista kot prej.
"Brat je bil splošno in vsestransko izobražen. Bil je filozof, matematik, risar in govoril je tri tuje jezike. Ni poznal brezdelja. Vedno je bil zaposlen in vse kar je počel, je prej temeljito preučil in načrtoval. Živel je hitro in njegov čas je bil popolnoma zapolnjen s študijem in raznimi športnimi aktivnostmi. Alkohola ni znal piti, kaditi pa je začel šele po tem, ko se je vrnil iz vojnega ujetništva.
Ženske v njegovem življenju niso imele posebne vloge, čeprav je bil navdušen plesalec in kavalir. Njegov značaj najbolje opisujejo zapiski iz njegovega gorskega dnevnika. Bil je idealist, nadarjen za vse, vendar bolj samotar kot človek množic. Bežal je pred plitkimi zabavami in se izogibal takšnim družbam.
S priznavanjem vsemogočnosti je sledil naravnim zakonom. Danes bi se Klodwig verjetno težko sprijaznil s splošno uveljavljenimi zakoni, kajti zagotovo se jim ne bi zlahka uklanjal. V svojem kratkem življenju je vedno hodil pokončno," je zapisal njegov brat Ferdinand, ki je umrl leta 1997 v Celovcu. Kratka in pestra življenjska zgodba Klodwiga Tschade bi bila zagotovo vredna filmskega dokumentarca ...

 

Tschada in začetki alpinizma pri nas

Na koncu si postavimo preprosto vprašanje; kakšen pomen za zgodovino alpinizma na Kranjskem imajo plezalni vzponi Klodwiga Tschade in še nekaterih drugih ljubljanskih alpinistov pred prvo svetovno vojno? Verjetno bi morala stroka po pretečenem stoletju in štirikratni menjavi države, prevetriti dejstva in ponovno oceniti čas dejanskega začetka alpinizma pri nas. Tschada in drugi plezalci (Ana Klauer, Emil Klauer, Max Palouc), ki so opravili prve vzpone v severni steni Triglava in drugje, so imeli precej več skupnega kot različnega s svojimi slovenskimi sosedi. Oboji so na ulici govorili slovensko in če je bilo treba nemško, odhajali so študirat na Dunaj in ko je prišel klic "Vse za vero, dom, cesarja!", so se mu vsi odzvali. Kunaver opisuje vzdušje med drenovci z besedami, ki ne dopuščajo nobenih nacionalnih pomislekov; Strah in zaskrbljenost, kaj bo prinesla prihodnost. Nacionalnih trenj do zadnjega leta vojne drenovci niso izpostavljali. Njihov Brinšek je za isto domovino in cesarja padel na srbski fronti na Drini, Klodwig Tschada pa na italijanski fronti na Piavi.

Še nekaj besed o iskanju igle v senu

Nadaljevanje za zadnjo piko ni bilo načrtovano. Pa vseeno, saj lepo zaključi vrsto domin, ki so se presenetljivo ujele. Članek je bil že dokončan in razvozlane so bile glavne skrivnosti o Tschadi, čeprav je manjkalo nekaj človeške note, ki pa se je ne dá najti v skopih uradnih zabeležkah. Zdelo se je, da je bila zemlja s tega vrtička že tolikokrat presejana, da na situ ne bo ostalo nič več uporabnega razen same prsti. In dobesedno - v tej smeri me je naključje pripeljalo tja, kjer se vse konča.
Imel sem opravek v bližini ljubljanskih Žal in preko telefonske aplikacije sem poiskal grob Ludwiga Tschade starejšega, da si ga ogledam. Bil je hiter obisk, med katerim sem želel zgolj preveriti, če je poleg njega pokopanih še kaj članov družine Tschada. V aplikaciji se sicer najde fotografija groba, a žal je pol nagrobne plošče zakrite s cipreso. In res, poleg očeta je tam pokopan njegov devetletni sin Emmerisch, ki je umrl leta 1916, ter ena od njegovih hčera. Klodwigova sestra Elza Tschada je bila poročena Troha in umrla leta 1957, kar bi lahko pomenilo, da se del sorodstva še vedno nahaja v Sloveniji!
Naključje ali ne, toda med vsemi ljudmi s tem priimkom, ki pri nas sploh ni redek, sem poznal le eno osebo, s katero sva se pred leti bežno srečala na neki poroki. Zato je bila tudi edina, ki sem jo lahko kar preko facebooka vprašal, če je slučajno v sorodu z gospo, ki je umrla, še preden sva se rodila ona in jaz. Takoj je odgovorila, da je bila to njena prababica. In da se bosta oglasili skupaj z mamo, da se pomenimo.

Po očetovi smrti leta 1931, so se vsi člani družine izselili v Avstrijo. Ostala je le Elza, ker je bila v Ljubljani poročena. Obljubili sta, da bosta pri sorodnikih v Avstriji poskusili dobiti še kaj uporabnega. In res, z druge strani Karavank so sledile najprej fotografije, potem pa še spomini na Klodwiga Tschado, ki jih je zbral in predvsem za svojo dušo, pred pol stoletja natipkal na pisalni stroj njegov mlajši brat, dr. Ferdinand Tschada. In letos v začetku julija, sva se v Ljubljani srečala še s pravnukom Martinom, ki hrani sedem plezalnih dnevnikov svojega prastrica Klodwiga.

Viri:
Arhiv Akademische Sektion Wien
Arhiv univerze na Dunaju
Arhiv Republike Slovenije
Arhivi družin Troha, Pfenicher in Tschada
historisches-alpenarchiv.org
Mitteilungen des Deutschen und Österreichischen Alpenvereins
Österreichischen Nationalbibliothek
Popisi prebivalstva mesta Ljubljana
Spletni arhiv Planinskega vestnika
www.dlib.si
www.osttirol.com