Martina Pokljukar: V soboto, 23. marca 2024, sva se predstavnici letošnjih tečajnikov ob Matičevem spremstvu odpravile na Komno, z namenom bivakiranja v snegu.
Že med potjo navzgor smo v luknjah ob poti videli potencialne rezervne možnosti za bivakiranje, saj je letošnja zima v večih pogledih kar malo pomilovanja vredna… Na koči nam je oskrbnica ponudila, da uporabimo že narejene bivake pred kočo, vendar smo bili odločeni, da moramo vsaj poskusiti narediti kaj svojega.
Malo pred kočo pod Bogatinom smo s pomočjo palic za približno določanje globine snega, žage za žaganje ruševja in zadostno mero domišljije, ustvarili dva solidna bivaka. Desni je bil oblikovan na način zakonske postelje s podpovprečno nizkim stropom in nama je z Nežo zagotovil vse potrebno, da sva dobro preživeli noč. Levi pa je bil narejen na nivoju, ki se spodobi za načelnika Matica in Uroša, njegovo desno roko. Prostorna sobana z desnim in levim ležiščem in vmesnim prehodom je zagotavljala vse udobje, ki si ga lahko zaželimo na bivakiranju. Bivak smo poimenovali Načelniška luknja. Tretji bivak je naredila Mateja, ki se nam je zaradi turno-smučarskega tabora priključila malo kasneje. Oblikovala je spodoben prostor za prebivakiranje noči za eno osebo.
Po nekajurnem delu z bivaki smo se pridružili družbi v koči in si skuhali že težko pričakovano večerjo. Nemočni smo opazovali dež in še bolj zloglasne strele, ki so neusmiljeno tolkle povsod okoli nas. Ko pa se je dež preoblikoval v sneg, smo vedeli, da nam noč v bivakih ne more več uiti.
Noč je bila še mlada, družba vesela in smo se ustavili še na žurki, kamor so nas povabili AO Matica, ki so se te dneve tudi mudili na Komni. Zelo hitro smo AO Kranj postali glavne zvezde zabave in večji del AO Matica je izginil neznano kam… Nekaj pred polnočjo je pivo pošlo in to smo razumeli kot signal, da je počasi skrajni čas, da se odpravimo do svojih sveže narejenih soban. Preden smo se lotili celovečnega pakiranja v spalne vreče, smo si privoščili še topel puding. Čokoladen, seveda.
Noč je bila dolga, kratka, prijetno topla, mrzla in še vse ostalo hkrati. Težko je opisati, vem samo, da spala nisem kaj dosti. V levem bivaku so žagali tudi ponoči, kar je precej nasmejalo desni bivak, saj je sneg kar dober zvočni izolator, vendar ima tudi ta očitno svoje meje. Jutro pa je vseeno prišlo hitro in vsi smo se zbudili zadovoljni, le naspanost je bila pri vsakem preživelem drugačna. Upoštevali pa sva tudi bonton tečajništva in sva pripravili zajtrk v postelji za Načelniško luknjo.
Neža se je po zajtrku odpravila v dolino, ostali pa smo se udeležili še GRS vaje za lavinsko tehniko. Sredi popoldneva smo se vsi člani AO Kranj spustili v dolino. Spust je vodil Jojo. Imeli smo temu primeren tempo in smo mimoidoče verjetno bolj spominjali na skupino gorskih tekačev. Olajševalna okoliščina je bila seveda žičnica, ki je vso našo opremo odpeljala v dolino.
Skratka, bil je resnično dober dan. Obudili smo spomine na otroške dni, ko smo lahko ure in ure preživeli v peskovniku. Sneg, dobra družba, lopata, gorilnik in topla spalka je nekaj, kar bi res priporočila vsem in je lahko žal vsakemu, ki je našel dobre in manj dobre izgovore, da se nam tale vikend ni pridružil. Priložnosti bo še dovolj. In na koncu še en velik hvala Maticu in Urošu za vse nasvete, kopanje in skrb!