Silvo Baznik: Včerajšnja vremenska napoved mi je narekovala zgodnje vstajanje.
Ob tretji uri zjutraj sem se spravil pokonci, v miru opravil jutranja opravila pri čemer je zajtrk najpomembnejši in se odpeljal v Kamniško Bistrico.
Prvih petnajst minut sem si svetil pot s čelno svetilko, nato pa je jutranja zora poskrbela za dobro vidljivost. Hitro sem bil mimo spodnje postaj tovorne žičnice za Kamniško sedlo in kaj kmalu že v Klinu, kjer sem se podal po neoznačeni stezici v Repov kot. Nekajkrat sem se za kratko ustavil in fotografiral prve sončne žarke in njihovo spremembo barve na vrhovih Kompotele in Kalškega grebena. Ustavil sem se nad koriti - jezerci in se spustil do njih ter občudoval lepo zeleno barvo vode v njih. Potrebno se je podvizati dokler sem lahko hodil v senci gora in z nekaj prostega plezanja sem se povzpel do vrha Repovega kota, imenovanega Srebrno sedlo. Tu sem malce postal, nato pa krenil desno na prvo ali zadnjo, kakor hočete temu reči, Zeleniško špico ter pogledal skozi okno na Petkove njive.
Z vrha sem se spustil nazaj na Srebrno sedlo in nadaljeval v drugo smer po grebenih do vrha Planjave, kjer sem se kot prvi danes vpisal ob pol devetih v planinsko knjižico. Tu sem naredil daljši premor in se spominjal očeta, njegovo skrb za naravo in napotke, ki jih je dajal nama s sestro. Danes bi praznovali njegov rojstni dan a tudi na tej višini je to lahko le še lepše. Z gore sem se počasi v senci oblakov spustil na pot proti Kamniškemu sedlu. Spotoma sem naredil nešteto fotografij gorskega cvetja in okoliških gora. Na Sukalniku sem se ustavil, mimo mene so nemo hodili mladenke in mladci. Pozdravljena mladina, jim rečem a le eden odzdravi. Spomnim se očeta, ki je vedno dejal, da mora mlajši pozdraviti starejše in vedno odzdraviti, če te kdo pozdravi. A že čez nekaj minut je bilo vse drugače. Srečam skupino vodnikov s četico otrok. Vsi pozdravljamo in srce spet mirno je, še je nekaj nade za nas vse. Še nekaj klinov in pletenic v steni in sem pri meliščih pod Planjavo. Na nebu je vedno več oblakov in odločim se, da je za danes dovolj. Navzdol gre kot za stavo po meliščih in le toliko se ustavim, da fotografiram mak in nagelje, ki rastejo iz skoraj samega peska in skal. Prelepi pogledi. Še nekaj korakov in sem na trati nad Pastirci. Zaslužen odmor in pot pod noge v gozd in nazaj v Kamniško Bistrico.
Doma sem pravočasno - žena je ravno skuhala kosilo in je kaj lepšega kot ko te pozdravi veselje žene in sina pri povratku domov....