ostenja Col del Mezzo
... potekata dve smeri in za dolomitsko ogrevanje se je zdela leva, za odtenek lažja, a bolj špartansko navrtana Spitagoras (VI +, 450 m), prava izbira.
Ines Božič Skok in Janez Skok
Vstopni raztežaj z zankami za spust v vsakem svedrovcu je dal slutiti nadaljevanje, a nelagodje in nerodnost prvega raztežaja sva pripisala nenavajenosti na dolomitsko skalo in precejšnjim razdaljam med klini in nadaljevala v upanju, da bo po raztežaju ali dveh bolje. A lotila sva se ene izmed smeri iz poznih devetdesetih s poudarkom na minimalni uporabi svedrovcev, kar je avtorjema smeri s povprečjem 4 na raztežaj odlično uspelo.
Veselje, ko stojiš na vrhu takšne smeri, je precejšnje, razgled pa res veličasten. Iz oči v oči s Tremi Cinami. Šele ob pogledu na to mogočno ostenje se človek zares zave, kako neverjetna je bila Comicijeva generacija plezalcev in kako zares je takrat šlo v alpinizmu. Pred slabimi sto leti in s konopljeno vrvjo okoli pasu! Comici in brata Dimai so se tu leta 1933 zapisali v zgodovino s smerjo, ki je danes ocenjena s VII. stopnjo. Zaradi spora o tem, kdo je splezal najtežje raztežaje, je užaljeni Comici leta 1937 smer soliral v 3 urah in 15 minutah. In to večinoma prosto. Kapo dol! Več pa v knjigi Davida Smarta, ki je prejela obe najprestižnejši nagradi za gorniško literaturo, Veliko nagrado gorniškega festivala v Banffu leta 2020 in nagrado Boardman-Tasker leta 2021.