NeDelo - Grega Kališnik: Gorske nesreče ... prelep za nezgodo
Gorske nesreče
Tako lep dan je bil ...
... prelep za nezgodo, nesrečo, kaj šele usodno tragiko v gorah. Ko se je zdelo, da bolj črnega leta od lanskega s 434 gorskimi nesrečami pri nas ne more biti, je prišlo letošnje. Z novim rekordom. Črnim.
Neprijetno, a sila povedno statistiko pretresava s 36-letnim Matjažem Šerkezijem, strokovnim sodelavcem Planinske zveze Slovenije, inštruktorjem gorskega reševanja. Trenutno predsednikom komisije za informiranje in analize pri Gorski reševalni zvezi Slovenije. In alpinističnim inštruktorjem.
Začne, da je bilo lani v visoki sezoni planinarjenja »izredno lepo vreme in obisk rekorden«. In žal tudi rekordnih 434 nesreč. »Smo mislili, da čez to ne more iti,« pa je letošnja statistika še usodnejša, čeprav leta sploh še ni konec. Pogovarjala sva se zadnjo sredo.
Gorske nesreče so tiste, pri katerih posredujejo člani GRZS, gorski reševalci. Letos jih je bilo 469, v njih je življenje izgubilo 42 ljudi, vemo, prejšnji konec tedna trije. V akcijah je sodelovalo 3813 gorskih reševalcev, helikopter Slovenske vojske ali policijski sta vzletela 202-krat, zdravnik je sodeloval v 2176 reševanjih. Število reševalnih ur je preseglo 15.000. Vse ure so prostovoljne. Ura helikopterskega leta stane med 2500 in 3000 evri, strošek za gorske reševalce na letni ravni znaša približno 67.000 evrov, gre le za povrnjeno kilometrino reševalcem in dnevnice, torej kopenski del reševanja, brez helikopterja. Če bi posamezno intervencijo obračunali po uradnem ceniku, kot denimo Avstrijci, bi bili zneski bistveno višji.
Helikopterski prevoz pa ne pomeni le poleta s kraja nesreče do bolnišnice, ampak tudi prevoz reševalcev čim bliže kraju nezgode. Da ne vlačijo predolgo večdesetkilogramskih tovorov in imajo pri tridesetih letih uničena kolena in še kaj. Še to, poleti sta oba helikopterja izmenoma v pripravljenosti na Brniku, tudi posadka, zunaj sezone je treba posadko zbrati, vpoklicati.
Poti in brezpotja
V GRZS je vključenih 17 društev, ki pokrivajo vso državo, večinoma Alpe, predalpska območja, »vsako društvo ima normativno število reševalcev, ki jim država plača tehnično in osebno opremo«. Skupaj 430 reševalcem. »Želimo si zvišanje normativov,« pove Šerkezi, »število gorskih nesreč narašča.«
Po novem veliko akcij poteka med tednom, obiskovanje gora ni več le dogodivščina za vikend, reševalci imajo redno zaposlitev, delodajalci so jih po zakonu dolžni pustiti na akcijo, »a je treba tudi delodajalce razumeti«.
Reševalsko najbolj obremenjena je letos bohinjska postaja, za njo Bovec, Tolmin, »tu so predvsem letalci vseh vrst«, Kamnik, Mojstrana ...
Poznamo floskule o alpinizmu kot iskanju, no ja, nevarnosti, oprijemanju rezila med življenjem in onstranstvom. A med gorskimi nesrečami daleč prednjačijo tiste, ki se zgodijo med hojo po planinskih poteh, sledijo tiste na brezpotjih. »Zelo malo je nesreč plezalcev, usposobljenih kadrov,« pove sogovornik. Razmeroma veliko je delovnih nesreč, v gozdovih, zlasti ob odpravljanju posledic žledoloma, turnosmučarskih je bilo letos devet, gorskokolesarska ena manj.
Slovenci, kadar niso imeli drugega, so se že na morju najbolj zmrdovali nad Čehi, temu narodu smo pripisovali tudi največ nespameti v višjih legah. A seveda se na naših tleh ponesreči največ Slovencev, domačim narodom gre žalostno prvenstvo tudi v drugih državah, pri nas sledijo (po)nesreč(e)ni Nemci, Poljaki, Hrvati, Britanci in šele potem Čehi.
Moški, poletje, Triglav
Med nesrečami prednjačijo zdrs, nepoznavanje terena, psihofizična nepripravljenost, neprimerna tehnična oprema in neznanje njene uporabe. O nošnji visokih petk ali japonk ne bi razpravljali. Je pa to dejstvo, dokumentirano. Zdrs preži pozimi in poleti, poleti velikokrat ob osvojitvi vrha mislimo, da je s tem vsega konec, zgoraj izpuhti razum, »ob povratku smo manj zbrani, a proti večeru so skale vlažne, spolzke«.
»Letošnja zima je posebna, spodaj je vse suho, a na severnih pobočjih gora je sneg. Led je lahko skrit med travo ali je trava pomrznjena.« Lahko je celotna pot, smer kopna, zasneženih le nekaj metrov, le petmetrska prečka, in če tam nimaš opreme, si prepuščen milosti.
»Gore so objektivno nevarne,« lahko le pritrdim misli. »Plazovi, strele so bili in bodo, bistven dejavnik,« ki vpliva na odtenke statistične črnine, »pa so subjekti,« ljudje, ki hodijo v planine, hribe, gore, kakor hočemo. Na subjektivni strani so najpomembnejše izkušnje, poznavanje dejavnosti, samega sebe.
Poleti je veliko srčnih infarktov, možganskih kapi, v nevarnosti so zlasti kronični bolniki, ki »ne poznajo specifike gora«. Na pot gredo sredi dopoldneva, namesto zjutraj, ujame jih vročina ... Tudi v slabem vremenu vedno več ljudi hodi gor, tako da je po eni strani nevarno slabo vreme, po drugi, zaradi jarih kač planincev, pa tudi lepo. Grdo vreme je že na prvi pogled past, lepo pasti skriva.
Poleg tega, tako Šerkezi, »je planinstvo razmeroma poceni šport, čevlje, trenirko, majico ima vsak doma«, resno planinstvo pa je zelo drago, se strinjava. A če se greš resno, potrebuješ pravo opremo. »Ljudje v naših gorah so načeloma super opremljeni, včasih kar ostrmim, kako vrhunsko, a kaj, ko opreme ne znajo uporabljati.« Čelada v nahrbtniku ti visoko gori ne pomaga, dereze in široke hlače ne gredo vkup, ne posmehujte se onemu, ki ima čelno svetilko za vsak primer tudi za pot na Šmarno goro.
Šerkezi pravi, da gremo te dni na Kamniško sedlo lahko celo v supergah, a ne misli lahkih copatkov, ampak konkretno obutev, od tam naprej, na Brano denimo, pa s popolno zimsko opremo.
Za konec hladne statistike, za katero se skriva nepreštevno bolj ali manj srečnih zgodb, usod, tudi najtragičnejših – vedeti moraš, česa si sposoben, kam se odpravljaš. In še, v nesreči je bolje, če nisi sam.
Grega Kališnik