Tragedija nad Okrešljem
Po najhujši tragediji v zgodovini gorskega reševanja so ustanovili Sklad Okrešelj
Mineva natanko 25 let, odkar so sklenili finančno pomagati potomcem v nesreči umrlih gornikov
Tina Horvat
Foto: Aleš Robič/GRZS
SOLČAVA - Pred 25 leti so gorski reševalci z veliko podporo javnosti ustanovili Sklad Okrešelj, namenjen pomoči otrokom smrtno ponesrečenih gorskih reševalcev. Leto pred tem, 10. junija 1997, je namreč Slovenijo pretresla najhujša nesreča v zgodovini gorskega reševanja, v kateri je med reševalno vajo v severni steni Turske gore nad Okrešljem umrlo kar pet gorskih reševalcev: 42-letni zdravnik dr. Jani Kokalj (GRS Kranjska Gora), 41-letni učitelj in ravnatelj Luka Karničar (načelnik GRS Jezersko), 43-letni načelnik inšpektorata policije Uprave za notranje zadeve (UNZ) Kranj Mitja Brajnik (načelnik GRS Kranj), 45-letni turistični delavec Boris Mlekuž (GRS Bovec) in 34-letni alpinist Rado Markič (GRS Jezersko). Trinajst mladoletnih otrok je ostalo brez očetov.
Temeljita preiskava
Kot je pokazala preiskava posebej ustanovljene komisije na tedanji Upravi za notranje zadeve (UNZ) Celje, se je nesreča zgodila potem, ko so gorski reševalci med vajo v helikopter dvigovali gorsko reševalko, zdravnico Miro Ažman, takrat v vlogi ponesrečenke. Pri tem so se prepletli varovalna jeklenica in trakovi reševalne vakuumske vreče, v kateri je bila, in ker tega ni nihče opazil, je nekdo v helikopter pomahal, da jo lahko dvignejo. Skupaj z zdravnico je začelo dvigovati tudi ogromno skalo, v katero so bili vpeti gorski reševalci, helikopter je nevarno zanihal in se začel vrteti okoli svoje osi. Nato so se trakovi strgali, Ažmanova je ostala pripeta na jeklenici, pet gorskih reševalcev pa je skupaj s skalo odletelo 300 metrov globoko, v smrt. Le malo je manjkalo, da bi strmoglavil tudi helikopter in število žrtev bi se povečalo na 14. Doslej je v 111-letni zgodovini gorskega reševanja v Sloveniji na usposabljanjih ali reševanjih umrlo 12 gorskih reševalcev.
Po tem najbolj črnem dnevu v zgodovini GRZS družine ponesrečenih vendarle niso ostale čisto same in nepreskrbljene. Po prvi pomoči družinam so se gorski reševalci zavedeli, da jim morajo pomagati tudi dolgoročno, zato so iskali še druge, bolj trajne možnosti podpore. Tako je 22. oktobra 1998 nastala Ustanova Sklad Okrešelj (USO), ki je z zbranimi donacijami štipendirala vseh trinajst otrok vse do njihove polnoletnosti oziroma do zaključka šolanja. Sklad živi še danes in je v 25 letih zbral okoli 250.000 evrov, v tem času postal sklad za vse otroke ponesrečenih gorskih reševalcev, tudi tistih, ki so umrli ali postali invalidi zunaj svoje prostovoljne aktivnosti v okviru GRZS. Osnovni vir prihodkov so donacije in prodaja nalepk Podpornik GRZS, z rednimi mesečnimi prispevki - štipendijami pa pomaga otrokom do polnoletnosti oziroma do konca šolanja.
Spremenjeni protokoli
Tragedija v Turski gori je močno zaznamovala tako svojce žrtev kot gorske reševalce. GRZS je po mnogih analizah uvedla precej sprememb pri protokolih reševanja in opremi, predvsem pri komunikaciji med ekipama v helikopterju in na tleh. Pred Okrešljem je ta potekala samo s signalizacijo z rokami, zdaj pa so vsi gorski reševalci obvezno opremljeni s posebnimi čeladami z radijskimi slušalkami in mikrofoni.
Brez pomislekov po očetovi poti
Med trinajstimi otroki, ki so po tragediji v Turski gori ostali brez očeta, je tudi 35-letni Gašper Karničar z Jezerskega. Njegov oče, Luka Karničar, po poklicu učitelj in v času nesreče ravnatelj osnovne šole v Preddvoru, je bil v prostem času vrhunski alpinist s prek tisoč vzponi in osmimi odpravami v najvišja gorstva ter pionir smučanja z najvišjih gora na svetu. Prav Luka Karničar je pet let pred tragedijo na Jezerskem ustanovil 17. GRS-postajo v Sloveniji in bil njen načelnik.
Gašper je bil ob očetovi smrti star osem, njegov brat Miha pa 13 let. »Za našo družino je bil to zelo velik šok. Očeta se spominjam kot zelo načelnega človeka, predvsem nama je z bratom privzgojil ljubezen do gora in da je treba vedno pomagati drugim ljudem. Zato seveda nisem imel prav nobenih pomislekov, da ne bi tudi jaz postal gorski reševalec,« pripoveduje Gašper, ki je, tako kot oče, alpinist in gorski reševalec. Tudi s pomočjo štipendije sklada Okrešelj je dokončal študij na fakulteti za šport. Kot samostojni podjetnik zdaj dela v gradbeništvu, poleg tega je alpinistični inštruktor in športni trener in skrbi za smučarsko in rekreativno vadbo otrok na Jezerskem.
Brajnikov memorial
Tudi 49-letni Matej Brajnik je šel po stopinjah očeta Mitje Brajnika, ki je bil pred tragedijo načelnik inšpektorata policije na takratni UNZ Kranj, v prostem času pa velik ljubitelj gora, alpinist in gorski reševalec, načelnik GRS Kranj. Nekaj let pred smrtjo si je zamislil zelo zahtevno vzdržljivostno preizkušnjo - Pohod razuma, volje in moči, ki je zdaj prerasla v Brajnikov memorial, na katerem se vsako leto pomerijo najbolj jekleni posamezniki in ekipe iz slovenske policije, gorske reševalne službe, vojske in civilne zaščite. Mitja Brajnik je za seboj zapustil tri otroke, najstarejšega Mateja, dve leti mlajšo Suzano in najmlajšo Petro. Najmlajša je takrat še hodila v šolo in je zato prejemala štipendijo sklada.
Matej je bil ob tragediji star 23 let in je že bil zaposlen na policiji, prav tako je bil navdušen gornik in alpinist. Kljub tragediji ni prav nič pomišljal, da ne bi nadaljeval poti, po kateri ga je peljal že njegov oče, in tako je sedaj službeno vodja policijske gorske enote, kot prostovoljec pa je član GRS Kranj, in sicer je inštruktor GRS, reševalec letalec in inštruktor letalskega reševanja. »Zelo dolgo sem potreboval, da sem si opomogel po očetovi smrti, nikoli pa nisem pomišljal, da ne bi bil gorski reševalec. Po nesreči smo se veliko pogovarjali s kolegi in se otresli tistih najhujših strahov, poleg tega se je način dela in usposabljanja po tragediji zelo spremenil, čeprav je seveda že takrat bilo varnosti posvečene kar največ pozornosti. A tako kot v gorah tudi pri reševanju nesreče ne moreš popolnoma izključiti,« še pove Matej.
Tvegano reševanje
Kot je na slovesnosti ob 25-letnici dejal poveljnik Civilne zaščite Republike Slovenije Srečko Šestan, je zelo pohvalno, da so gorski reševalci s skladom prepoznali nujnost pomoči in jo razširili na vse otroke slovenskih gorskih reševalcev. »Treba se je zavedati, da je gorsko reševanje izjemno nevarno in tvegano. Število nesreč pa je vsako leto večje. Tudi letos kaže, da bo število nesreč ponovno rekordno,« je dejal.